Jedro

Tožnica sama zatrjuje, da je škoda, zaradi katere vtožuje odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, posledica poškodbe živčnih struktur na njeni levi roki, tega pa kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni uspela s potrebno stopnjo prepričljivosti izkazati in tega (v bistvu) tudi s pritožbo ne izpodbija. Ugotovitev navedenega s strani sodišča prve stopnje pa je dokazno podprta z izvidom in mnenjem izvedenca v tej zadevi, česar pritožba prav tako ne graja. To pa je v obravnavani zadevi odločilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v višini 14.212,19 EUR s pripadki ter ji povrniti pravdne stroške, zaradi česar ji je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 129,02 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni uspela dokazati, da bi prišlo zaradi zatrjevanega (protipravnega – neskrbnega) ravnanja medicinske sestre pri odvzemu krvi tožnici dne 12. 11. 2008 do poškodbe živčnih struktur na levi roki tožnice, poleg tega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti niti, ali je tožnici nastal hematom, na katerem mestu je bil in kam je segal oziroma kakšna je bila njegova velikost. Ob pomanjkanju dokazov glede tega dejstva tudi ni možno o nedopustnosti ravnanja (da je medicinska sestra zaradi neskrbnosti pri postopku odvzema krvi predrla veno) sklepati na podlagi te posledice, ki naj bi po odvzemu krvi nastala tožnici (ob tem, da pojav tako obsežnega hematoma, kot ga opisuje tožnica, ni običajna posledica morebitnega predrtja vene pri odvzemu krvi, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja). Tožnica torej ni uspela dokazati, da je bilo ravnanje medicinske sestre nedopustno in da je bila vzročna zveza med tem in zatrjevano škodo, kar je njeno dokazno breme v skladu z določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in nasprotujoči si, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopkovnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi odločitev, da se priče M.L., J.S. in S.N. ne zaslišijo, sklicuje se na izvid in mnenje izvedenca doc. dr. D.B. z dne 26. 11. 2013 in dopolnitev le-tega z dne 8. 4. 2014. Res je izvedenec navedel, da ni podanega objektivnega opisa hematoma, vendar je ravno to dejstvo tožnica želela dokazovati z zaslišanjem navedenih predlaganih prič, ki jim je hematom pokazala in bi ga lahko opisale. Odločitev sodišča, da bi opis hematoma lahko podal zgolj zdravnik, je zato nerazumljiva in popolnoma samovoljna, saj iz izvedenskega mnenja takšno stališče ne izhaja. Ker običajno hematom ne predstavlja resnejše okvare zdravja, tožnica ni takoj odšla k zdravniku, odšla je šele, ko so jo k temu prisilile bolečine, kot je sama navedla. Da so navedbe tožnice resnične, je razvidno tudi iz večih izvidov, izdanih s strani specialista ortopeda P.J. dr. med. Dejstvo, da je hematom obstajal, je tako potrdil na podlagi najdenega seroma, ta pa je potrjen na večih izvidih. Opozarja tudi, da se priča Š.N. tožnice ni spomnila, temveč je navedla zgolj pravilen postopek odvzema krvi. Jasno navedena priča kot medicinska sestra pozna način pravilnega odvzema krvi, vsakemu pa se lahko pripeti napaka, kot se je v primeru tožnice. Pričino poznavanje pravilnega postopka ni dokaz o nasprotnem. Prav tako ni dokaz, da na izvidu ni bilo zavedeno, da je prišlo do hemolize vzorca. Dalje opozarja, da iz izvida in mnenja izvedenca izhaja, da hematom ni nastal spontano, pač pa je šlo za delovanje zunanje sile. Izvedenec je tudi jasno napisal, da sama jetrna okvara ni dovolj za nastanek hematoma, potreben je škodni dogodek. Bežen hematom leta 2009 je pri tožnici nastal zaradi padca, torej se ni sprožil sam od sebe. Zaradi takšnega stanja pri tožnici ne moremo govoriti o pretrganju vzročne zveze, ampak zgolj o povečanem obsegu škode. Sodišče je zato torej nepravilno uporabilo materialno pravo. Opozarja tudi, da se po stališču sodne prakse element vzročne zveze v določenih okoliščinah lahko ugotavlja s stopnjo verjetnosti, in ne s stopnjo prepričanja ter da je tako stališče sprejeto ravno zaradi težavnosti dokazovanja vzročne zveze pri napakah v zdravstvu, saj je sicer lahko ogrožena pravica stranke do sodnega varstva. Izvedenec je ugotovil, da so bolečine pri tožnici nastale zaradi seroma (sokrvice), ki je posledica strjevanja krvi po nastalem hematomu, v primeru, da bi izvedlo predlagane dokaze, pa bi sodišče lahko ugotovilo, da je hematom nastal po odvzemu krvi. Vzročna zveza bi bila tako z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana, četudi natančen vzrok in način pri nepravilnem jemanju krvi tega ne bi razjasnil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega pri odločanju ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Glede odločilnih dejstev se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v obravnavani zadevi sklicuje na razloge (o odločilnih dejstvih) v izpodbijani sodbi, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnica ni dokazala s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti), da bi zaradi neskrbnosti ravnanja medicinske sestre pri postopku odvzema krvi tožnice dne 12. 11. 2008 prišlo ne le do predrtja vene pri odvzemu krvi, temveč predvsem ni dokazala, da bi prišlo do poškodbe živčnih struktur na levi roki tožnice in da tožnica ni dokazala niti nedopustnosti ravnanja medicinske sestre niti vzročne zveze med tem in zatrjevano škodo, česar pritožbene trditve prav v ničemer ne omajejo, upoštevajoč da je nesporno dokazno breme glede tega na strani tožnice. Tožničina škoda naj bi bila po tožbenih trditvah posledica poškodbe živčnih struktur v komolčni kotanji (kar kot posledico zatrjevane poškodbe v postopku odvzema krvi in kot vzrok za njene bolečine in ostale težave v tožbi trdi tožnica). Tožnica torej sama zatrjuje, da je škoda, zaradi katere vtožuje odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, posledica poškodbe živčnih struktur na njeni levi roki, tega pa kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni uspela s potrebno stopnjo prepričljivosti izkazati in tega (v bistvu) tudi s pritožbo ne izpodbija. Ugotovitev navedenega s strani sodišča prve stopnje pa je dokazno podprta z izvidom in mnenjem izvedenca v tej zadevi, česar pritožba prav tako ne graja. To pa je v obravnavani zadevi odločilno.

6. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker s pritožbo ni uspela, tožnica v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi tožničine pritožbe.