Jedro

Pri nefiksnih pogodbah je določba 131 člena ZOR kogentne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stoške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov v 1. nadstropju prizidka stavbe v L. v neposredno posest tožeče stranke ter plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihovega nastanka do plačila. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 58.382,10 SIT v 15 dneh. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče izogiba v njegovi pripravljalni vlogi z dne 14.4.2000 postavljenim trditvam in vprašanjem, ki izhajajo iz pravne argumentacije 131. člena ZOR, povzete po komentarju prof. dr. Cigoja. Po splošnem pravilu dispozitivne norme lahko stranke vedno s svojo voljo spremenijo dispozitivno normo, kar je bistvo njene narave. Stranke pogodbe se tako lahko vedno dogovorijo, da predstavlja tudi neznaten del obveznosti bistveno sestavino pogodbe, zaradi katere je razdrtje pogodbe vedno možno, kajti neznaten in nebistven del postane s tovrstnim dogovorom znaten in bistven. To je bilo storjeno v sporni pogodbi, kjer je izrecno določeno, da je razdrtje možno tudi zaradi delnega, torej neznatnega dela plačila. To je nesporna volja strank in temu prilagojen postopek in določena sankcija - razdrtje pogodbe. Pritožbeno sodišče naj tudi upošteva namen tožene stranke izigrati tožečo stranko, izsiljevanje s strani tožene stranke, kar je vse navedel že v pripravljalni vlogi. Izjava tožene stranke v primopredajnem zapisniku z dne 23.12.1997, da namerava uveljavljati svojo pravico do penalov, nima pravne vrednosti. Nepremičnina je bila s tem trenutkom izročena. Prodajalec ni bil v zamudi. Terjatev tožene stranke je vsaj sporna. Pogojev za pobot ni bilo. Predlaga spremembo sodbe. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov: ker je ugotovilo, da je bila tožena stranka upravičena uveljaviti v pobot svojo terjatev, pa tudi, ker je štelo, da zaradi neizpolnitve neznatnega dela ni mogoče terjati razdrtja pogodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča so bistvenega pomena za odločitev tisti razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovitev, da zaradi neznatnega dela neizpolnitve ni mogoče terjati razdrtja pogodbe. Zato bo v nadaljevanju odgovorjeno samo na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na te razloge. Že ti so namreč zadostni za zavrnitev tožbenega zahtevka, tako da se z vprašanjem pravilnosti pobota v tem primeru ni treba ukvarjati in na pritožbene trditve v zvezi s tem ni treba odgovarjati (čl. 360/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na vsebino pritožbenih trditev, nanašajočih se na vprašanje utemeljenosti razdrtja pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi nista sporni tile dve dejstvi: 1. tožena stranka je izpolnila, torej plačala vse, razen 5 odstotkov; 2. ta odstotek predstavlja neznaten del obveznosti. Sporno je pravno vprašanje, saj pritožba trdi, da določba člena 131 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti) ni kogentne narave; da se stranki lahko dogovorita drugače in da je v konkretnem primeru šlo za tak dogovor. Glede na take pritožbene trditve in s sklicevanjem na člen 131 ZOR torej pritožba pristaja na tako izhodišče obravnavane zadeve, po katerem ni šlo za fiksno pogodbo (člen 125/1 ZOR), ko bi bila pogodba razdrta po samem zakonu (glej tudi izjavo o razdrtju prodajne pogodbe, priloga A3). Člen 131 ZOR torej določa pogoje v zvezi z razdrtjem pogodbe, v kateri pravočasnost izpolnitve ni bistvena sestavina. Namen te določbe pa je ohranitev pogodbe takrat, ko gre za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti. Ta določba je kogentne narave in samo kot taka sploh ima pomen. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da udeleženci lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v zakonu, vendar z dopolnitvijo, ki izhaja iz 20. člena ZOR, torej, če iz posamezne določbe zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Strinja se tudi, da je mogoč tak dogovor, po katerem je izpolnitev v določenem roku (torej celotna izpolnitev) bistvena sestavina pogodbe in torej tudi neizpolnitev majhnega dela pomeni razdrtje po samem zakonu. Tako namreč določa člen 125/1 ZOR. V takem primeru gre torej za fiksno pogodbo, volja glede tega pa mora biti med strankama jasna in nedvoumna (glej tudi dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I, ČZ Uradni list RS, 1992, stran 189). Fiksnost pogodbe v smislu čl. 125/1 ZOR v postopku ni bila zatrjevana, saj je šlo za razdrtje z izjavo, ne pa po zakonu (gl. tožbene trditve pod I/2, list. št. 1), pa tudi sicer se po ugotovitvah sodišča prve stopnje (razlogi sodbe na list. št. 24) tudi tožeča stranka ni držala izpolnitvenega roka, ker bi morala izročiti kupcu prostore najkasneje 31.7.1997, vendar jih tega dne ni izročila. Skratka: če gre za nefiksno pogodbo, je določba 131. člena ZOR kogentne narave. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi. Pritožbeno sodišče je namreč glede na povedano ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da sodišče prve stopnje tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno (člen 350/2 ZPP in člen 353 ZPP). Tožena stranka mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi (člen 155/1 in 165/1 ZPP).