Jedro

Določbe ZBPP, ki jih je tožena stranka uporabila, sicer ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka pri odločanju po VII. in X. poglavju ZBPP pravico do izjave v postopku, to pa ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP v ZBPP izključena. V predmetni zadevi je nespoštovanje določbe prvega odstavka 9. člena oziroma prvega odstavka 138. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti med strankami je ostalo sporno vprašanje glede zastaranja terjatve, saj tožeči stranki v postopku pred organom prve stopnje ni bilo omogočeno uveljavljanje ugovora zastaranja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 47/2002 z dne 23. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 134.16 EUR-ov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki naložila, da v roku 15 dni od prejema sklepa plača znesek v višini 778,87 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka 15 dnevnega roka do plačila (točka 1. izreka). Odločila je, da je vračilo izplačanih sredstev iz naslova neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožena stranka dne 8. 12. 2003 izdala odločbo opr. št. Bpp 47/2002, ki je postala pravnomočna 12. 1. 2004, na podlagi katere je bilo odločeno, da je prosilcu prenehala upravičenost do izredne brezplačne pravne pomoči, ki mu je bila dodeljena z odločbama opr. št. 47/2002 z dne 6. 6. 2002 in 5. 9. 2003. 2. V nadaljevanju navaja, da je ugotovila, da je bilo iz proračunske postavke Bpp izvršeno plačilo za storitev odvetnika A.A. v motenjski pravdi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 340/2002. Odvetnik je v predmetni pravdi službi za brezplačno pravno pomoč posredoval stroškovnik na podlagi katerega so mu bila na podlagi opravljanja storitve dne 15. 4. 2004 izplačana denarna sredstva v višini 778,87 EUR (168.648,00 SIT). Izplačana sredstva iz naslova brezplačne pravne pomoči so bila neupravičeno prejeta, saj je sodišče v pravnomočni odločbi opr. št. Bpp 47/2002 z dne 8. 12. 2003 pojasnilo, da je sodišče ob naknadnem preverjanju podatkov o premoženjskem oziroma finančnem stanju prosilca - upravičenca do BPP ugotovilo, da upravičenec prejema dohodke, ki presegajo dvakratnik zneska iz drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zato ni več upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči. Nadalje navaja, da je pri izdaji predmetnega sklepa zgolj sledilo izreku 2. točke odločbe Bpp 47/2002 z dne 8. 12. 2003, ki je postala pravnomočna dne 12. 1. 2004. Zaradi tega je v skladu z 43. členom ZBPP tožeči stranki naložila povrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. 3. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ji je sodišče naložilo v plačilo nekaj, kar je že zastaralo, zato uveljavlja zoper izpodbijani sklep ugovor zastaranja. Tožeča stranka ne ve, na kaj se terjatev dejansko nanaša, saj je listine v zvezi s tem zavrgla oziroma izgubila, saj je od takrat poteklo že več kot 13 let in ji je sedaj dokazovanje popolnoma onemogočeno. Od 12. 1. 2004 do 23. 6. 2015 je poteklo že več kot deset let kar pomeni, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke v celoti zastarala tudi v primeru, če bi sodišče o terjatvi odločilo s sodno odločbo. O terjatvi države s sklepom z dne 8. 12. 2013 ni bilo odločeno, saj je bilo o obveznosti plačila odločeno šele z izpodbijano odločbo, to je po poteku 5 letnega zastaralnega roka. Dodatno navaja, da v določbah ZBPP ni določen zastaralni rok, kar pa ne pomeni, da terjatev Republike Slovenije do tožeče stranke ne zastara, saj nezastarljivost terjatve v zakonu ni izrecno določena. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka glede navajanja tožeče stranke, da je v predmetnem primeru že potekel splošni zastaralni rok navaja, da to pravilo ni mogoče uporabiti v predmetnem primeru, saj med tožečo stranko in toženo stranko ne gre za obstoj obligacijskega razmerja v smislu prvega odstavka 1. člena v zvezi s tretjim členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obveznost plačila terjatve v višini 778,87 EUR temelji na izpodbijani odločbi izdani v okviru upravnopravnih pooblastil in pristojnosti, ki jih je toženi stranki podelil zakonodajalec z določili ZBPP (37. in 31. člen) zato ne gre za razmerja, ki bi jih prosto urejali udeleženci tovrstnih postopkov. Zastaranje terjatve v predmetnem postopku še ni nastopilo, saj se je potrebno ob vprašanju zastaranja terjatev iz naslova BPP opreti na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ZBPP. Terjatev, ki jo je tožena stranka vzpostavila nasproti tožeče stranke, ima namreč naravo denarne nedavčne obveznosti. Ob analogni uporabi določb ZDavP je mogoče zaključiti, da zastaralni rok, ki je določen v 125. členu ZDavP-2, zoper predmetno terjatev še ni potekel, saj je bila predmetna terjatev zoper tožečo stranko vzpostavljena šele z izpodbijanim sklepom. Po ZDavP-2 so denarne nedavčne obveznosti opredeljene kot nezastarljive in je zato ugovor zastaranja tudi iz tega razloga neutemeljen.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da izve za potek postopka, ki ga je tožena stranka uvedla po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki omogočiti, da se izreče o pomembnih dejstvih za odločitev in omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v povezavi z 22. členom Ustave RS). Določbe ZBPP, ki jih je tožena stranka uporabila, sicer ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka pri odločanju po VII. in X. poglavju ZBPP pravico do izjave v postopku, to pa ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP v ZBPP izključena. V predmetni zadevi je nespoštovanje določbe prvega odstavka 9. člena oziroma prvega odstavka 38. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti med strankami je ostalo sporno vprašanje glede zastaranja terjatve, saj tožeči stranki v postopku pred organom prve stopnje ni bilo omogočeno uveljavljanje ugovora zastaranja. Iz navedenega razloga sodišče meni, da tovrstnega sklepa o vračilu neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči ni mogoče izdati v skrajšanem ugotovitvenem postopku (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1728/2014), ampak je potrebno strankam dati možnost, da se izjasnijo o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Ker v konkretnem primeru ta možnost tožeči stranki ni bila dana, s tem tudi ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), s tem pa je bila storjena tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega je zaradi navedenega ravnanja tožene stranke tožeča stranka v upravnem postopku izgubila možnost, da bi lahko predlagala dogovor o načinu vračila prejete pomoči glede na višino dohodka tožeče stranke in njen socialni položaj (četrti odstavek 43. člena ZBPP) preden je tožena stranka izdala upravno odločbo prisilne narave.

7. Glede na navedene kršitve pravil postopka se sodišče o tožbenih ugovorih tožeče stranke ni opredeljevalo.

8. Sodišče je iz navedenega razloga tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

9. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroška v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče je zadevo rešilo na seji, zato je tožeči stranki priznalo stroške postopka v priglašeni višini z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo tožeči stranki po uradni dolžnosti (Opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 229. člena Obligacijskega zakonika).