Jedro

Kraj stalnega prebivališča je naslov, kjer ima oseba prijavljeno stalno prebivališče in tam tudi stalno živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine Vrhnika št. ... z dne 14.11.1994, s katero je ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu Vrhnika, P.T., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče (1. točka izreka); da se tožnica z dnem, ko postane odločba dokončna izbriše iz registra stalnega prebivalstva občine vrhnika (2. točka izreka) in da dokončna odločba velja kot potrdilo o odjavi stalnega prebivališča (3. točka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na tej podlagi pravilno odločil z uporabo 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur.l.SRS, št. 6/83 in Ur.l.RS, št. 26/90 in 11/91 - ZENO). Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica na naslovu Vrhnika, P.T., na katerem je prijavljena za stalno prebivanje, dejansko ne prebiva. Tožnica je sama povedala, da na tem naslovu živita njen bivši izvenzakonski partner in sin. Ona pa ima na tem naslovu le še nekaj osebnih stvari in nekaj pohištva. Od leta 1991, ko se je preselila, se na Vrhniko vrača vsake 3 do 4 mesece, nazadnje je bila septembra 1993 za tri dni. Po 3. členu ZENO je stalno prebivališče naselje, kjer se občan naseli z namenom, da bo tam stalno živel, kar pomeni, da je za kraj stalnega prebivališča poleg namena potrebna tudi dejanska naselitev. Na podlagi navedenih ugotovitev pa ne izhaja, da bi tožnica imela namen prebivati na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in tudi dejansko stalno ne prebiva na tem naslovu.

Tožnica v tožbi navaja, da se na novem naslovu ni naselila z namenom stalnega prebivanja, saj prijava stalnega prebivališča na tem naslovu ni mogoča, ker stanuje v hotelski sobi. Ne drži ugotovitev tožene stranke, da na Vrhniki ne prebiva v skladu z določbo materialnega zakona. V postopku ji tudi ni bilo omogočeno, da se seznani z izjavami prič, tako da se o tem ne more izjasniti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se ji vrnejo stroški, ki jih je imela v postopku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 8. členu ZENO uvede pristojni organ, če sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oz. na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, postopek za ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi, da občan stalno ne prebiva v naselju oz. na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, izbriše občana iz registra stalnega prebivalstva oz. vpiše spremembo naslova v ta register. Dokončna odločba velja kot potrdilo o odjavi stalnega prebivališča oz. kot potrdilo o spremembi naslova stalnega prebivališča. Po 3. členu ZENO je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Na podlagi navedenih določb tožena stranka pravilno ugotavlja, da je kraj stalnega prebivališča naslov, kjer ima oseba prijavljeno stalno prebivališče in tam tudi stalno živi.

Tožnica ne more uspeti v tem upravnem sporu z ugovorom, da v postopku ni bila seznanjena z izpovedbami prič. Dejanske ugotovitve, da od leta 1991 ne živi na Vrhniki, namreč ne izpodbija, saj sama navaja, da že tri leta živi v kraju, kjer je zaposlena in se na Vrhniko vrača le občasno na obiske k sinu.Po presoji sodišča je bilo že na podlagi tožničinih navedb pravilno ugotovljeno, da na naslovu, na katerem je stalno prijavljena, stalno ne prebiva. Samo trditev, da ima še vedno namen stalno prebivati na Vrhniki in da v drugem kraju le začasno prebiva, ni dovolj in sama zase ne more vplivati na drugačno odločitev.

Ker je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in z uporabo navedenih določb materialnega prava pravilno odločila, je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur.l.RS, št. 50/98 in 65/97 popr.).

O predlogu za plačilo stroškov sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške.

Določbo ZUS/77 je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).