Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke do plačila tožniku nastale razlike iz naslova dodatka za delovno dobo, katero je tožnik uspel izkazati, in sicer z listino, pridobljeno pri ZPIZ-u, iz katere je razvidno, da je imel tožnik skupaj 21 let, 0 mesecev in 25 let pokojninske dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, ki jo je popravilo s popravnim sklepom z dne 12. 9. 2016, s katero je razsodilo: "1. Tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 29. 1. 2015, temveč je trajalo do 24. 2. 2015. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 30. 1. 2015 do 24. 2. 2015 prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini bruto mesečne minimalne plače; zanjo plačati davke in prispevke in ji nato izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi - za januar 2015 od 19. 2. 2015 ter za februar od 19. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati dodatek za minulo delo v tujini za čas od 25. 2. 2013 do 24. 2. 2015, in sicer za: - februar 2013 v bruto znesku 8,81 EUR; - marec 2013 do vključno januar 2015 mesečno po 82,28 EUR bruto ter - februar 2015 v bruto znesku 71,16 EUR; ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 21. 4. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka).

Zavrne se kar zahteva tožeča stranka več in drugače (da je izredna odpoved PZ z dne 23. 2. 2015, nezakonita in se razveljavi; da je tožniku delovno razmerje trajalo tudi v obdobju od 25. 2. 2015 do vključno 25. 3. 2015; zahteva po prijavi v obvezna zavarovanja za 29. 1. 2015 ter od 25. 2. 2015 do 25. 3. 2015; za čas od 25. 2. 2015 do 25. 3. 2015 tudi obračun nadomestila plače mesečno v višini minimalne bruto plače; od te plačilo davkov in prispevkov ter nato plačilo ustreznega neto zenska plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 dalje do plačila ter tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za nadomestilo plače za januar 2015 od 15. 2. do vključno 18. 2. 2015 ter za februar 2015 - od 15. 3. do vključno 18. 3. 2015; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi ter razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 25. 3. 2015 v višini 2.372,19 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila ter obračunati iz naslova dodatka za delovno dobo v tujini za februar 2013 v višini 73,47 EUR bruto; za februar 2015 v višini 11,12 EUR bruto ter za marec 2015 v višini 82,28 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2015 dalje do plačila) (III. točka izreka).

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.715,48 EUR v roku 15 dni šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila (IV. točka izreka)."

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo, in sicer pod točko I., II. in IV. izreka sodbe (razen pod točko III) iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje šele z izročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je 24. 2. 2015 in ne 29. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 29. 1. 2015 dalje neupravičeno odsoten z dela, je pa po mnenju tožene stranke napačna ugotovitev, da se je tožnik vrnil na delo 11. 2. 2015. Zato bi bila pravična odločitev sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 29. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo glede dodatka za minulo delo, ki naj bi ga tožnik pridobil v tujini. Res je, da tožnik vse do 12. 2. 2015 delodajalcu ni predložil nobene listine v zvezi z morebitno priznano delovno dobo v tujini. Delodajalec se je s tem zahtevkom posvetoval s svojo računovodsko službo, ki je imela uraden podatek s strani ZPIZ-a o doseženi delovni dobi za tožnika. Tožniku zatrjevana delovna doba v tujini tudi v času pisanja pritožbe "še ni bila priznana", z ustrezno odločbo ZPIZ-a ali na kak drug legitimen način. Tožena stranka graja oceno sodišča, da je listina, ki jo je tožnik priložil (priloga A10), iz katere je razvidno, da je imel tožnik 21 let, 0 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, zadostna dejanska podlaga za odločanje. Tožnik tekom postopka ni predložil ničesar drugega kot informativni izračun. Čeprav delovne knjižice niso obligatorne, pa bi dejansko potrditev o delovni dobi moral nadomestiti vsaj ustrezen dokument npr. odločba ali uradno potrdilo. Gre za opisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine - dopis ZPIZ z dne 23. 10. 2014. Sodišče je nekritično odločilo tudi o stroških postopka, gre za situacijo, ko so stroški nesorazmerno visoki in neutemeljeno naloženi v plačilo toženi stranki in čeprav tožnik v predmetni zadevi s poglavitnim zahtevkom nedenarnim in delno denarnim zahtevkom ni uspel, sodišče kljub temu naloži povrnitev stroškov toženi stranki, kar ni pravilno. Tožnik ni uspel z denarnim zahtevkom v višini 2.372,19 EUR, ki je bil vezan na zahtevek ugotovitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uspel z denarnim zahtevkom za bruto plačo od 30. 1. 2015 do 24. 2. 2015, kar znese 685,30 EUR. Tožnik je uspel z dodatkom za minulo delo v znesku skupaj 1.972,41 EUR bruto, zavrnjen pa je bil zahtevek za 331,43 EUR. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, za takšno odločitev je pravilna podlaga tudi v drugem odstavku 154. člena ZPP in je zato zmotna uporaba pravne podlage iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožena stranka meni, da izvedenina ni bila potrebna v primerjavi s tem, da se tožnik tudi po prejemu izvedeniškega mnenja ni niti toliko potrudil, da bi tožbeni zahtevek popravil oziroma uskladil. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi odločitev sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka sodbe ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbene zahtevke tožnika v celoti zavrne, ter naloži tožniku povračilo stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 11. 10. 2016, s katerim je sklenilo, da se ugotovi, da se pritožba tožene stranke z dne 11. 7. 2016 v delu, ki se nanaša na izpodbijanje I. točke izreka sodbe, opr. št. I Pd 260/2015 z dne 25. 5. 2016, šteje za umaknjeno (I. točka izreka). Sodišče je svojo odločitev sprejelo iz razloga, ker je ugotovilo, da tožena stranka sodne takse za pritožbo na podlagi plačilnega naloga z dne 12. 7. 2016 v določenem roku ni plačala, da pogoji za odločanje o oprostitvi, odlogu ali o obročnem plačilu sodne takse niso podani, ter da je bila tožena stranka na pravne posledice neplačila sodne takse tudi opozorjena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP ugotovilo, da se pritožba tožene stranke z dne 11. 7. 2016 v delu, ki se nanaša na izpodbijanje I. točke izreka sodbe, opr. št. I Pd 260/2015 z dne 25. 5. 2016, šteje za umaknjeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni sklep postal pravnomočen dne 3. 11. 2016, kot to izhaja iz žiga sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da 328. člen ZPP ureja popravo sodbe in določa, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa, kot to določa drugi odstavek 328. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče je glede na predhodno navedeno odločalo o II. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati iz naslova dodatka za minulo delo za čas od 25. 2. 2013 do 24. 2. 2015 v skupni višini 235,25 EUR, ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 4. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (sklep z dne 12. 9. 2016). Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in priče A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. ter priče C.C. ter vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter vpogledalo tudi spis opr. št. I Pd 1353/2015 ter priloge iz tega spisa pod A in B - vpisane pod C. Vpogledalo je tudi v izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke D.D. z dne 10. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke do plačila tožniku nastale razlike iz naslova dodatka za delovno dobo, katero je sicer tožnik uspel izkazati, in sicer z listino, pridobljeno pri ZPIZ-u (priloga A10), iz katere je razvidno, da je imel tožnik skupaj 21 let, 0 mesecev in 25 let pokojninske dobe. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da tožnik v postopku kot dokaz ni predložil ničesar drugega kot informativni izračun, kar pa ni dokument, na podlagi katerega bi sodišče lahko z gotovostjo ocenilo, da dodatek tožniku pripada kot ga je zahteval. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delovne knjižice po novi delovnopravni zakonodaji niso obligatorne, torej je tožnik lahko dokazoval skupno delovno dobo z vsemi dokaznimi sredstvi. Res je, da je tožnik predložil v spis dopis ZPIZ št. ... z dne 23. 10. 2014 z naslovom predhodna pisna informacija o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ki ga je sicer podpisala strokovna sodelavka ZPIZ E.E., prav tako pa je na dopisu žig ZPIZ. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik izkazal delovno dobo doseženo v tujini, pri čemer je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zneske obveznosti glede na tožbeni zahtevek, pri čemer tožnik svojega zahtevka ni prilagodil izračunu izvedenca finančne stroke D.D., tako da je sodišče prve stopnje odločilo v okviru vezanosti na tožbeni zahtevek.

8. Toženka se pritožuje tudi na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na določilih petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V nadaljevanju pa je pravilno odločalo glede na denarni zahtevek na podlagi določil 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP upoštevaje tudi popravni sklep, tako da skupni znesek znaša 1.972,41 EUR bruto, pri čemer je sodišče obrazložilo, da tožnik v postopku sicer ni uspel v celoti, vendar zaradi navedenega niso nastali posebni stroški. Tako je sodišče pravilno priznalo tožniku stroške postopka v višini 1.715,48 EUR in je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP. Kot navedeno pritožbeno sodišče ni odločalo o sklepu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi neplačila takse v tem delu pritožba tožene stranke po 105.a členu ZPP šteje za umaknjeno in je sklep postal pravnomočen dne 3. 11. 2016. 10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.