Jedro

Družbenik d.o.o., katera je prenehala po skrajšanem postopku, ki je podal izjavo o prevzemu obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, je njen pravni naslednik, zaradi česar se spremembi tožbe v tem smislu ne more upirati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej pravdi, ker je ugotovilo, da je prvotna tožena stranka po skrajšanem postopku in je bila v posledici tega izbrisana iz sodnega registra, obveznost plačila morebitnih obveznosti pa je prevzel družbenik S. Proti navedeni vmesni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri je predlagala spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi zatrjuje, da prevzem obveznosti plačila morebitnih obveznosti družbe za obdobje enega leta, ki ga določa 394.čl. ZGD, ne pomeni pravnega nasledstva, temveč pomeni prevzem dolga v skladu z 446.čl. ZOR; prevzemnik dolga ni pravni naslednik dolžnika, zato sedaj tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kakor hitro je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov pristojnega sodnega registra ugotovilo, da je bila prvotno označena tožena stranka izbrisana iz sodnega registra, ker je na podlagi 394.čl. in nasl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) prenehala po skrajšanem postopku, je pravilno zaključilo, da je (edini) družbenik - sedanja tožena stranka - pravni naslednik prvotno označene tožene stranke. Ker je temu tako, ne gre za spremembo tožbe glede tožene stranke na podlagi 192.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar zanjo ni potrebna privolitev tožene stranke.

Smisel ureditve v 1. odst. 394.čl. ZGD v delu, kolikor določa, da delničarji (oz. v konkretnem primeru družbenik) podajo med drugim tudi izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, je v zaščiti interesov upnikov in ta smisel gotovo ne bi bil dosežen, če ne bi šlo za pravno nasledstvo. Ni tudi res, kar navaja pritožba, da bi bila morala tožeča stranka ugovarjati proti sklepu o likvidaciji (prav : sklepu o prenehanju) prvotno označene tožene stranke, saj iz 396. oz. 397. čl. ZGD ne izhaja, da bi bila tožena stranka zato, ker sklepu ni ugovarjala, ob kakšno svojo pravico ali da bi bila zaradi tega prekludirana. Ne držijo tudi pritožbene trditve, da bi bila morala tožeča stranka v roku enega leta po pravnomočnosti sklepa o likvidaciji vložiti posebno tožbo; če je pravda že v teku, ni razlogov, da ne bi bila dopustna takšna sprememba glede stranke kot je v obravnavanem primeru. Drugo pa je vprašanje pravočasnosti, kar bo moralo sodišče prve stopnje še ugotavljati, glede na to, da 2. odst. 394. čl. ZGD določa, da lahko upniki uveljavljajo terjatve v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 368.čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.