Jedro

Ob upoštevanju, da določenega vozila, ki sicer ima karakteristike določene kategorije motornih vozil, a ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev, da bi ga bilo mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, po naravi stvari neživljenjsko zahtevati, da ima voznik, ki je udeležen v cestnem prometu s takim vozilom, vozniški izpit za kategorijo motornih vozil, v katero sicer spada to vozilo glede na njegove karakteristike. Dejstvo, da bi voznik za vožnjo take vrste motornega vozila, ki bi ga bilo mogoče registrirati, moral imeti vozniško dovoljenje določene kategorije, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oz. obsega protipravnosti in je življenjsko gledano del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.

Izrek

A. I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Celju delno spremeni tako, da se izrek sodbe poslej v celoti glasi: ″I. Postopek o prekršku zoper obdolženega: A. A., roj. ... v A., EMŠO ..., stalno stanujoč Z., državljan Republike Slovenije, s končano osnovno šolo, že kaznovan za prekršek, zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih, ki naj bi ga storil s tem, da je 9. 4. 2020 ob 17.15 uri vozil motorno kolo (štiri kolo brez zaprte kabine) znamke Suzuki, tip A., št. šasije ..., po lokalni cesti v kraju V., iz smeri V. v smeri proti R., kljub temu da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B1 kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, se ustavi iz razloga po 8. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

Stroški prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 269,62 EUR ter ostali stroški ustavljenega dela postopka bremenijo proračun v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov postopka.

B.

Obdolženec A. A., roj. ... v A., EMŠO ..., stalno stanujoč Z., državljan Republike Slovenije, s končano osnovno šolo, že kaznovan za prekršek, je odgovoren:

1. da je 9. 4. 2020 ob 17.15 uri po lokalni cesti v kraju V., iz smeri V. v smeri proti R., vozil motorno kolo (štirikolo brez zaprte kabine) znamke Suzuki, tip A., št. šasije ..., ki ne sme biti udeleženo v cestnem prometu, ker je namenjeno izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma tekmovališčih, s tem pa storil prekršek po šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena Zakona o motornih vozilih;

2. da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane v točki I/1 izreka te sodbe, vozil štirikolo brez zaprte kabine pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 1,45 grama alkohola na kilogram krvi, s tem pa storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa;

3. da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane v točki I/1 izreka te sodbe vozil štirikolo brez zaprte kabine, pri tem pa hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste (desni pregledni ovinek) tako, da bi ves čas vožnje obvladoval vozilo oziroma, da bi ga lahko ustavil pred oviro (levim robom vozišča), ki bi jo glede na okoliščine lahko pričakoval, zaradi česar je v desnem preglednem ovinku zapeljal naravnost, kjer je na bankini pred živo mejo vidna sled zaviranja v dolžini 2,0 metra, tam najprej trčil v živo mejo, nato pa je motorno vozilo dvignilo v zrak in je po 9,10 m trčil v drevo, po trčenju pa je motorno vozilo obstalo naslonjeno na drevo s sprednjim delom dvignjenim v zrak, s tem pa storil prekršek po 1. alineji šestega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa;

4. da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane v točki I/1 izreka vozil zgoraj navedeno motorno vozilo, pri tem pa kot voznik motornega kolesa med vožnjo ni nosil na glavi ustrezno pripete homologirane zaščitne motoristične čelade, s tem pa storil prekršek po 1. točki petega odstavka 34. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

Za storjene prekrške se obdolžencu določi:

1. za prekršek pod točko III/1 izreka sodbe na podlagi šestega odstavka 25. člena Zakona o motornih vozilih: - globa v višini 500,00 EUR,

2. za prekršek pod točko III/2 izreka te sodbe, na podlagi 4. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa: - glavna sankcija: globa v višini 1.200,00 EUR in

3. Za prekršek v točki III/3 izreka sodbe, na podlagi šestega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa: - glavna sankcija: globa v višini 40,00 EUR in - stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B1 kategorije,

4. Za prekršek pod točko III/4 izreka sodbe, na podlagi 1. točke petega odstavka 34. člena Zakona o pravilih cestnega prometa: globa v višini 120,00 EUR; nato se mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških izreče enotna sankcija: globa v višini 1.860,00 EUR.

Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila se zavrne. Lastniku B. B. je bilo zaseženo motorno kolo (štirikolo brez zaprte kabine) znamke Suzuki vrnjeno na podlagi odredbe sodišča z dne 6. 7. 2020. Obdolženec je v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prekrških dolžan plačati stroške postopka, sodno takso v višini 236,00 EUR (186,00 EUR po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1 in 50,00 EUR po tar. št. 8114 ZST-1), potne stroške prič B. B., C. C., D. D. in E. E. v v višini 29,14 EUR, stroške strokovnega pregleda v znesku 132,14 EUR in stroške izdelave izvedenskega mnenja sodnega izvedenca I. I. v znesku 574,99 EUR. O morebitnih naknadno nastalih stroških postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani.

Obdolženec je dolžan plačati globo ter stroške postopka o prekršku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Po poteku roka za plačilo globe in stroškov postopka lahko prej Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno odplačilo globe in stroškov postopka. Obdolženec, ki zaradi premoženjskega stanja ali svojih zmožnosti za plačilo ne more plačati globe in stroškov postopka, lahko najkasneje do roka za plačilo sodišču predlaga, da se globa in stroški nadomestijo z delom v splošno korist, sicer se globa in stroški prisilno izterjajo. Če globe ne bo mogoče izterjati niti prisilno, se bo lahko v skladu z zakonom nadomestila z nadomestnim zaporom.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), desetem odstavku 45. člena ZPrCP, 1. točki petega odstavka 34. člena ZPrCP ter šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1). Za vsakega od storjenih prekrškov mu je določilo predpisano globo ter stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu in mu nato na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 2.620,00 EUR ter stransko sankcijo 21 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B1 kategorije. Predlog za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila, s katerim je obdolženec storil očitane mu prekrške, je zavrnilo in zaseženo motorno kolo (štirikolo brez zaprte kabine), že z odredbo z dne 6. 7. 2020 vrnilo lastniku. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku in sicer sodne takse v znesku 312,00 EUR, stroške hrambe in prevoza zaseženega vozila v znesku 269,62 EUR, potne stroške prič v višini 29,14 EUR, stroške strokovnega pregleda v znesku 132,14 EUR ter stroške izvedenskega mnenja v višini 574,99 EUR, glede morebitnih naknadno nastalih stroškov pa odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi in mu povrne vse stroške postopka, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica v pritožbenih navedbah ne problematizira odločitve sodišča glede odgovornosti za prekrške vožnje pod vplivom alkohola (I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter prekrška neuporabe homologirane zaščitne motoristične čelade (točka I/4 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato se pritožbeno sodišče v presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede odgovornosti obdolženca za navedena prekrška ni spuščalo. Kljub temu je zaradi delne ugoditve pritožbi v zvezi s prekrški vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja ter vožnje z neprilagojeno hitrostjo spremenilo celoten izrek, da bi s tem zagotovilo njegovo jasnost in preglednost. 5. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče s sklepom PRp 26/2021 z dne 8. 4. 2021 ugodilo pritožbi zagovornice in razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 462/2020 z dne 12. 11. 2020, s katero je sodišče prve stopnje sprejelo vsebinsko enako odločitev (razen pravne kvalifikacije prekrška po 25. členu ZMV-1). Že ob prvotnem pritožbenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede na izvedene dokaze ni nobenega dvoma, da je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila (čeprav je v zagovoru trdil, da se ni vozil po cestah, temveč zgolj po travnikih), vendar je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo zaradi nepopolno raziskanega dejanskega stanja v zvezi s karakteristikami motornega vozila, ki ga je obdolženi vozil in ki so pomembne za opredelitev kategorije, v katero se uvršča to motorno vozilo, in glede izkazanosti zakonskih znakov obdolžencu očitanih prekrškov vožnje neregistriranega vozila v cestnem prometu ter vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče je z razveljavitvenim sklepom z dne 8. 4. 2021 sodišču prve stopnje naložilo, da s poizvedbami pri pooblaščenem uvozniku motornih vozil in z zaslišanjem priče B. B. oziroma pridobitve dodatnih pojasnil od te priče, pridobi natančnejše podatke o tehničnih lastnostih motornega vozila, s katerim je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu ter nato ugotovi, ali je to vozilo mogoče uvrstiti v B1 kategorijo motornih vozil, ali je za tako vozilo mogoče pridobiti vozniško dovoljenje oziroma ali je vozniško dovoljenje za tako vozilo potrebno ter ali je obdolženec sploh smel biti udeležen v cestnem prometu s takim vozilom. Sodišču prve stopnje je bilo tudi naloženo, da naj presodi, ali sta obdolženčeva alkoholiziranost med vožnjo motornega vozila ter dejstvo, da naj ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B1, tisti okoliščini, katerim bi moral prilagoditi hitrost vožnje motornega vozila, ali pa je očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo mogoče utemeljiti z drugimi okoliščinami, katerim bi moral prilagoditi hitrost vožnje konkretnega motornega vozila in jih je mogoče razbrati iz dokaznega gradiva.

6. Sodišče prve stopnje je ustrezno dopolnilo dokazni postopek in na podlagi dodatno pridobljenih dokazov v ponovljenem postopku ter ostalih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev in so našteti v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s karakteristikami motornega vozila, ki ga je obdolženec vozil v času storitve prekrškov ugotovilo: (-) da gre za štirikolesnik, katerega masa znaša 167 kg, prostornina pogonskega agregata pa 450 cm3, (-) da uradni podatek o moči tega vozila ne obstaja, (-) da po pojasnilih pooblaščenega prodajalca teh motornih vozil v Republiki Sloveniji to vozilo (štirikolesnik) ni namenjeno uporabi na javnih cestnih površinah in se lahko uporablja le na zaprtih progah, namenjenih terenski vožnji, (-) da nima COC dokumenta tj. potrdila o skladnosti, ki je potrebno za izdajo homologacije in da zato registracija takega vozila ni mogoča. 7. Ob takih pojasnilih je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je z vožnjo takega motornega vozila obdolženec ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 25. člena ZMV-1, ki določa, da v cestnem prometu ne smejo biti udeležena vozila, ki so namenjena izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih. Tako je sodišče prve stopnje v točki I/5 izreka izpodbijane sodbe obdolžencu utemeljeno očitalo, da je vozil motorno kolo (štirikolo brez zaprte kabine), ki ne sme biti udeleženo v cestnem prometu, ker je namenjeno izključno za hitrostno tekmovanje na cestah oziroma na tekmovališčih, s čimer je storil prekršek po šestem odstavku 25. člena ZMV-1, za katerega mu je sodišče določilo predpisano globo v znesku 500,00 EUR. Obdolženec torej z izpodbijano sodbo ni bil spoznan za odgovornega vožnje neregistriranega vozila, torej ravnanja v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 25. člena ZMV-1, temveč ravnanja v nasprotju s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da obdolžencu niso dokazani zakonski znaki prekrška vožnje neregistriranega motornega vozila. Kljub temu je glede na pritožbene navedbe, da konkretnega štirikolesnika ni mogoče registrirati, ker ne izpolnjuje tehničnih zahtev za udeležbo v cestnem prometu, zaradi jasnosti izreka izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče pri opisu dejanja v vseh točkah izreka izpustilo besedo ″neregistrirano″.

8. Kljub temu, da po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za vozilo, ki je namenjeno izključno za športna tekmovanja in je njegova uporaba v cestnem prometu prepovedana, je sodišče prve stopnje štelo, da je konkretno motorno vozilo mogoče uvrstiti v kategorijo B1 motornih vozil, v katero v skladu z določbo šestega odstavka 62. člena ZVoz-1 spadajo štirikolesa, saj 23. točka prvega odstavka 3. člena ZMV-1 določa, da je štirikolo motorno vozilo s štirimi simetrično nameščenimi kolesi (razen lahkih štiri koles), katerega masa ne presega 400 kilogramov, če je namenjeno prevozu oseb, ali 550 kilogramov, če je namenjeno prevozu blaga, in pri tem nazivna moč motorja ne presega 15 kilovatov, ter da v to kategorijo spadajo tudi težki štirikolesnik, težko cestno štirikolo, težko štirikolo za vse terene, buggy z vzporedno nameščenimi sedeži in težki kvadrimobil. Ob navedenem ni nobenega dvoma, da konkretno motorno vozilo kljub temu, da ga ni mogoče registrirati, glede na maso in zunanje karakteristike sodi v kategorijo B1 motornih vozil in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec pod definicijo štirikolesnika po 23. točki 3. člena ZMV-1 želel umestiti vse štirikolesnike, ki ne spadajo v kategorijo lahkih štirikolesnikov AM, torej tudi konkretni štirikolesnik, ki je namenjen izključno za hitrostna tekmovanja. Vendar pa ima zagovornica prav, da se za tekmovalne štirikolesnike določbe ZVoz-1 ne uporabljajo, saj z njimi vozniki glede na določbo 25. člena ZMV-1 ne smejo biti udeleženi v cestnem prometu in da tako obdolženega ni mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1. 9. Obdolženec je sicer z vožnjo vozila, ki ne bi smelo biti udeleženo v cestnem prometu, ker ga niti ni mogoče registrirati, uresničil zakonske znake prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, kot tudi prekrška po šestem odstavku 25. člena ZMV-1. Gre torej za idealni stek1 (oba prekrška je storil istočasno z enim dejanjem - enovito vožnjo), ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj navidezen. O navideznem steku govorimo, kadar je nepravna in krivdna vsebina dogajanja v celoti zajeta že v enem od uresničenih prekrškov, zaradi česar bi bila uporaba ostalih, sicer formalno uresničenih, zakonskih dejanskih stanov neupravičena. Navidezni stek je lahko podan, če je pravno zavarovana dobrina v celoti zavarovana že v dominantnem prekršku in je med dominantnim in izrinjenim prekrškom podan tak odnos, da dominantni prekršek varuje pravno dobrino pred drugačnim načinom napada (odnos specialnosti), v drugačni fazi napada (odnos subsidiarnosti) ali vsebinsko zajema tudi napad iz izrinjenega prekrška (odnos konsumpcije).2 Prav tako je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah pojasnilo, da obstajajo življenjski primeri, kjer sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje oziroma en sam prekršek (in da ne gre morda za realni stek ali navidezen realni stek), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma da izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov prekrška, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečevanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.3

10. Tako pravilo, da v cestnem prometu ne smejo biti udeležena vozila, ki jih ni mogoče registrirati, kot tudi pravilo, da smejo biti v cestnem prometu z motornimi vozili udeleženi le vozniki, ki imajo vozniško dovoljenje za tisto kategorijo motornih vozil, ki jo vozijo, ščitita varnost cestnega prometa – eno z vidika (tehnične) ustreznosti vozila, drugo z vidika usposobljenosti voznika za varno udeležbo v cestnem prometu z določenim vozilom. Vendar pa je ob upoštevanju, da določenega vozila, ki sicer ima karakteristike določene kategorije motornih vozil, a ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev, da bi ga bilo mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, po naravi stvari neživljenjsko zahtevati, da ima voznik, ki je udeležen v cestnem prometu s takim vozilom, vozniški izpit za kategorijo motornih vozil, v katero sicer spada to vozilo glede na njegove karakteristike. Dejstvo, da bi voznik za vožnjo take vrste motornega vozila, ki bi ga bilo mogoče registrirati, moral imeti vozniško dovoljenje določene kategorije, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oz. obsega protipravnosti in je življenjsko gledano del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.

11. Argumentacija sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da ne vidi razloga, da za vožnjo na zaprtih progah, namenjenih terenski vožnji, voznik ne bi potreboval vozniškega dovoljenja, glede na to, da je v takih okoliščinah vožnja še posebej nevarna in da je smisel vozniškega dovoljenja v tem, da voznik motorno vozilo obvladuje in zna varno voziti ter je tako vozniško dovoljenje in znanje povezano s tem še toliko bolj pomembno, je tako neprepričljiva. Zagovornica namreč utemeljeno izpostavlja, da sta za vožnjo na zaprtih progah, namenjenih terenski vožnji, sicer res potrebna znanje in sposobnost za obvladovanje vozila, vendar lahko to znanje voznik pridobi tudi brez vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje je določeno kot obvezen pogoj le za udeležbo v cestnem prometu, ker se na ta način skozi izobraževanje in usposabljanje zagotavlja, da bo voznik pri udeležbi v cestnem prometu upošteval cestnoprometne predpise in uporabljal vozilo v skladu z njegovimi tehničnimi karakteristikami. Zato se vozniško dovoljenje vozniku izda šele po uspešno opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil. Z uspešno opravljenim vozniškim izpitom namreč voznik izkaže, da pozna cestnoprometne predpise in da je usposobljen za obvladovanje takega vozila v cestnem prometu. S tem se varuje predvsem varnost cestnega prometa oziroma drugih udeležencev, ki se lahko upravičeno zanašajo na to, da osebe, ki so udeležene v cestnem prometu, izpolnjujejo vse pogoje za varno udeležbo v cestnem prometu in da ta poteka varno. Z vožnjo motornih vozil izven območij javnega cestnega prometa varnost drugih udeležencev (načeloma) ni ogrožena in se vozniško dovoljenje ne zahteva. Zato je pritrditi zagovornici, da se pri uporabi vozil namenjeni terenski vožnji oziroma ob uporabi takih vozil izven cestnega prometa od voznika poznavanje cestnoprometnih predpisov ne zahteva, zaradi česar ni mogoče od voznika zahtevati, da ima veljavno vozniško dovoljenje.

12. Zato gre v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča za navidezni idealni stek, ko sta prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in šestem odstavku 25. člena ZMV-1 v odnosu konsumpcije, saj kršitev šestega odstavka 25. člena ZPrCP zajema tudi kršitev prepovedi udeležbe v cestnem prometu z vozilom, ki ne ustreza (tehničnim) pogojem za registracijo. Ker tako zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo materialne določbe predpisa, ki določa prekršek, ko je odločilo, da je obdolženec odgovoren za storitev prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi tega prekrška ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj glede na ugotovljene okoliščine obdolžencu ni mogoče očitati odgovornosti za tovrstni prekršek.

13. Prav tako je bilo potrebno spremeniti izrek izpodbijane sodbe glede prekrška vožnje z neprilagojeno hitrostjo po 45. členu ZPrCP. Pritožba namreč v zvezi s tem prekrškom sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi, da vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja ne more biti okoliščina, zaradi katere obdolženec ni prilagodil hitrosti vožnje tega vozila, saj glede na zgoraj navedeno obdolžencu ni mogoče očitati vožnje motornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo B1. Obdolžencu bi se sicer lahko očitalo, da hitrosti vožnje ni prilagodil svojim sposobnosti oziroma usposobljenosti za obvladovanje takega vozila, ker pa tak očitek iz obdolžilnega predloga ne izhaja, ga pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni moglo vključiti.

14. Prav tako ni mogoče šteti obdolženčeve vinjenosti oziroma vpliva alkohola kot okoliščine, kateri bi moral prilagoditi hitrost vožnje. Vožnja pod vplivom alkohola je namreč prepovedana ravno zaradi tega, ker so psihofizične sposobnosti voznika in posledično njegova sposobnost obvladovanja vozila bistveno okrnjeni. Gre za okoliščino, kateri ni (več) mogoče prilagajati svojega ravnanja in je nerazumno od voznika pričakovati, da bo način in hitrost vožnje prilagodil svoji (ne)sposobnosti za varno udeležbo v cestnem prometu. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izrek spremenilo tako, da je iz opisa tega prekrška izpustilo očitek, da obdolženec hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Nadalje je zaradi ugotovitve, da za vozilo, s katerim je obdolženec storil prekrške, ni potrebno imeti veljavnega vozniškega dovoljenja za B1 kategorijo motornih vozil, bila potrebna tudi sprememba kvalifikacije tega prekrška. Za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP se namreč z globo 300 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega ali drugega odstavka tega člena, vozniku motornega vozila se izrečejo tudi 3 kazenske točke. Voznik, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja, ki ravna v nasprotju z določbo prvega ali drugega odstavka 45. člena ZPrCP, pa se v skladu s šestim odstavkom 45. člena ZPrCP kaznuje za prekršek z globo 40 EUR.

16. Zaradi ustavitve postopka o prekršku zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi glede odločitve o stroških postopka, saj ima ustavitev postopka o prekršku za posledico tudi to, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun, v kolikor se jih da izločiti od drugih stroškov postopka. Med take stroške je nedvomno mogoče šteti stroške v zvezi z zasegom in hrambo vozila. Motorno vozilo je bilo namreč obdolžencu zaseženo zgolj zaradi suma vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP), s sprejemom odločitve pritožbenega sodišča pa se je izkazalo, da ta sum ni bil potrjen v postopku pred sodiščem. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ti stroški, ki so doslej znani v višini 269,62 EUR bremenijo proračun, glede morebitnih naknadno ugotovljenih stroškov, ki se nanašajo na ta del postopka in jih je mogoče ločiti od preostalih stroškov, pa bo moralo odločiti sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

17. Odločitev glede stroškov postopka o prekršku je bilo potrebno spremeniti tudi zato, ker obdolžencu po spremembi pravne kvalifikacije in ustavitve postopka o prekršku ni bila izrečena stranska sankcija kazenskih točk, zato tudi ni dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8114 ZST-1 v višini 50,00 EUR.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalih delih pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

19. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo v korist obdolženca, sodne takse za predmetni postopek ni določilo (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

1 Po prvem odstavku 27. člena ZP-1 je stek prekrškov podan v primeru, ko storilec s svojim ravnanjem uresniči zakonske znake dveh ali več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem. 2 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 49/2018 z dne 19. 3. 2019. 3 Glej 7. točko obrazložitve sodbe VS RS IV Ips 49/2018 z dne 19. 3. 2019. V tem delu se Vrhovno sodišče RS sklicuje na delo Šošić, M., Enotnost dejanja v kazenskem prav, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Maribor, 2016, strani 177-179, ter svoje sodbe I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013, I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016.