Jedro

Za odločitev v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 1/2 nepremičnin, katerih zemljiškoknjižni lastnik je nakdanji tožničin mož, tožnica pa zatrjuje, da so te nepremičnine njuno skupno premoženje, je kot bistveno najprej treba rešiti vprašanje, od kdaj do kdaj je trajala zakonska zveza tožnica z njenim nekdanjim možem in ali je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. Če se ugotovi, da predmetne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje nekdanjih zakoncev, pa je v nadaljevanju treba ugotoviti, ali jih je tožničin mož obremenil brez ženinega soglasja. Če je bilo temu tako, je predmet izvršbe lahko le 1/2 nepremičnin, saj jih je tožničin mož lahko obremenil le do višine svojega deleža na skupnem premoženju. Dobrovernost toženca pri sklepanju sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice s tožničinim nekdanjim možem za odločitev ni bistvena okoliščina, saj so bile predmet sporazuma nepremičnine in ne premičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba na eni polovici nepremičnine, vpisane kot zemljiškoknjižno telo II in III pri vl.št. 3492 k.o. Z., nedopustna, in da se toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 147.700,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo. Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 353.člena Zakona o pravdnem postopku. Po njenem mnenju je sodišče nekritično verjelo le izpovedi toženca. Nobenega dvoma ni, da je bil toženec seznanjen z dejstvom, da je bil D. R. v času sklenitve posojilne pogodbe poročen, saj je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da je bil večkrat na naslovu, kjer živita tožnica in njen bivši mož, tožnica pa ga je celo postregla s kavo. Poleg tega je sam toženec izpovedal, da mu je R. dejal, da bo z izposojenim denarjem ženi kupil stanovanje. Ker je toženec tudi sam poročen, se nedvomno zaveda lastninskih razmerij med zakoncema. Nadalje je nenavadno, da se nekdo ob tako visokem znesku posojila predhodno ne pozanima o lastninskih razmerjih. Toženec torej v času sklenitve sporazuma ni bil dobroveren. Moral bi se prepričati o solastninskih odnosih oziroma vsaj tožnico vprašati, kdo je lastnik stanovanjske hiše. Poleg tega pa bi moral že na podlagi zunanjega izgleda hiše sklepati na to, da R. ni njen edini lastnik, saj hiša ni nova. Sporazum med zakoncema je bil sklenjen zaradi formalne ureditve vpisa v zemljiško knjigo, saj vpis solastninske pravice brez predhodne sklenitve pravnega posla ni mogoč. Tožnica ni takoj predlagala vpisa v zemljiško knjigo, ker je bila prepričana, da je že s sklenitvijo samega sporazuma legalizirala svojo solastninsko pravico. Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe pa je vložila šele potem, ko je bila dokončno prepričana, da bivši mož ni izvedel vseh dejavnosti, kot ji je pred tem zatrjeval (da posojilo ni bilo dano, da je vložil tožbo na razveljavitev posojilne pogodbe). Bila je prepričana, da posojilo ni bilo dano, saj ni opazila nobenih zunanjih znakov, ki bi dokazovali nasprotno. Zaradi navedenega predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, da je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in na taki podlagi sprejelo pravilno in pravično odločitev. Po njenem mnenju poskuša tožnica s pritožbo le zavlačevati postopek z namenom, da se odloži plačilo moževih obveznosti. V pritožbi namreč ne pove ničesar novega. Poleg tega pa pri tem ne navede, da upniki preganjajo njenega bivšega moža zaradi podobnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj. Tožnica se je na glavni obravnavi sprenevedala, da ni bila sezanjena z moževimi zadevami, da je za posojilo izvedela iz zemljiške knjige pred enim letom, saj je že pred tremi leti ugovarjala izvršbi. Niso resnične njene trditve, da je bil toženec seznanjen z njenim razmerjem. Na naroku je namreč izjavila, da je toženca prvič videla šele potem, ko je zvedela za prepoved v zemljiški knjigi. Na taktiko zavlačevanja zadeve pa kaže tudi to, da ni bila prisotna na zadnji obravnavi kljub temu, da je sama predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem bivšega moža. Predlaga, da se pritožba zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je navedla, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar pa razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložila. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora po določbi 2.odstavka 365.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Teh kršitev sodišče druge stopnje ni zasledilo. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze pa je njuno skupno premoženje (51.člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89, ZZZDR). Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, razen če se dogovorita, da to opravlja le eden izmed njiju upoštevaje tudi koristi drugega zakonca (1. in 2.odstavek 52.člena ZZZDR). Pogodba, ki jo sklene en zakonec v nasprotju z 52.členom ZZZDR je izpodbojna. Izpodbojna je v celoti, če zakonca deležev na skupnem premoženju še nista določila, sicer pa le do višine deleža zakonca na tem premoženju. Zakonec, ki ni dal soglasja za sklenitev pogodbe, s katero je drugi zakonec razpolagal ali obremenil kakšno stvar, ki spada v skupno premoženje, je aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izpodbijanje take pogodbe. Tožeča stranka je tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe do 1/2 nepremičnin, vpisanih kot zemljiškoknjižno telo II in III v vl.št. 3492 k.o. Z., vložila iz razloga, ker meni, da so nepremičnine, ki jih je s sporazumom po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78, ZIP) brez njenega soglasja zastavil njen nekdanji mož toženi stranki, skupno premoženje bivših zakoncev. Glede na tako trditveno podlago in upoštevaje zgoraj navedene zakonske določbe, je za odločitev v konkretnem primeru bistveno najprej ugotoviti, od kdaj do kdaj je trajala zakonska zveza tožeče stranke in D. R. in ali so bile predmetne nepremičnine pridobljene z delom v času trajanja te zveze, torej ali predstavljajo skupno premoženje. Če to so, pa je treba ugotoviti, ali jih je R. toženi stranki zastavil brez tožničinega soglasja. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo oziroma se njegova sodba ne opira na ugotovitve v tej smeri. Namesto tega je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je bila tožena stranka po prepričanju sodišča očitno dobroverna ob sklepanju sporazuma in torej ni mogla vedeti, da R. ni izključni lastnik zastavljenih nepremičnin. Tako pravno naziranje sodišča prve stopnje pa je za odločitev v konkretni pravdi povsem napačno in je imelo za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje. Dobrovernost je lahko odločilna okoliščina le v primeru sklepanja pogodb glede premičnin in ne tudi nepremičnin. Prav tako pa tudi ni pomembno, kdaj je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, saj s tožbo uveljavlja stvarnopravni zahtevek, le ta pa ne zastara. Ker je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odstavek 370.člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti ugotavljati čas trajanja zakonske zveze tožeče stranke z njenim nekdanjim možem in ali je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja te zveze. V kolikor bo ugotovilo, da predmetna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, pa bo treba ugotoviti, ali jo je R. obremenil brez tožničinega soglasja. V primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje, bo treba izvršbo na 1/2 nepremičnin izreči za nedopustno. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje v skladu z 3.odstavkom 166.člena ZPP pridržalo za končno odločbo.