Jedro

V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom I Km 55536/2024 mladoletnemu A. A. na podlagi 80. člena Kazenskega zakonika (KZ), v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep oddaje v Prevzgojni dom Radeče. Sodišče je odločilo, da se oškodovanke s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 55536/2024 z dne 21. 8. 2025 pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

2.Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti mladoletnikov zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi vseh zakonskih razlogov, ki so navedeni v 420. členu in v 427. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je bil izpodbijani pravnomočni sklep izdan na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije in da sodišče pri izreku vzgojnega ukrepa ni upoštevalo mladoletnikovih spremenjenih življenjskih okoliščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljena. Navedel je, da je zahteva posplošena do te mere, da ne izpolnjuje minimalnih vsebinskih standardov, ki se zanjo zahtevajo, in da po vsebini izraža zgolj nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, s čimer vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilca sta bila mladoletnik in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B. - 1

Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se v postopku proti mladoletnikom zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.

B. - 2

V obravnavanem primeru je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, ker je v sostorilstvu iz številnih grobov na pokopališču vzel kovinske predmete, ki si jih je protipravno prilastil, oškodovankam pa je zaradi tega nastala škoda v skupni vrednosti 9.537,48 EUR. S takšnim ravnanjem je mladoletnik izpolnil zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1.

Mladoletnikov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da izpodbijani pravnomočni sklep temelji na nezakonito pridobljenih dokazih. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sta mladoletnik in njegova mati podpisala obvestilo o pravicah mladoletnega osumljenca šele potem, ko so policisti z mladoletnikom opravili razgovor in opravili ogled kraja kaznivega dejanja, pri katerem jim je mladoletnik pokazal, kje so odtujeni predmeti.

Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je v ponovljenem dokaznem postopku (do katerega je prišlo prav zaradi ugotavljanja zakonitosti ravnanja policije) pridobilo obvestilo o pravicah mladoletnega osumljenca kaznivega dejanja1, ki ga prej v sodnem spisu ni bilo. V njem so navedene pravice, s katerimi je policija seznanila mladoletnika. To obvestilo sta mladoletnik in njegova zakonita zastopnica podpisala. Poleg tega je sodišče zaslišalo pričo policista B. B., ki je izpovedala, da je obvestilo o pravicah izročila mladoletniku v podpis ob prvem stiku z njim, njegove pravice pa mu je na razumljiv način tudi ustno predstavila pred začetkom zbiranja obvestil in zasegom predmetov. Na tej podlagi je sodišče napravilo nedvoumen sklep, da so bili dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi mladoletnikovih izjav, zakoniti, saj sta bila mladoletnik in njegova zakonita zastopnica pred podajo podajo izjave deležena ustreznega pravnega pouka.

Sodišče je mladoletniku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1 izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom Radeče. Odločitev o izbiri vzgojnega ukrepa je podrobno obrazložilo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je bil mladoletniku, ki izhaja iz neurejenih družinskih razmer, že izrečen vzgojni ukrep nadzora organa socialnega varstva, ki pa se ne izvršuje, saj je mladoletnik od štirih navodil izpolnil zgolj eno - povrnil je škodo v višini 30,00 EUR. Sodišče je presodilo, da mladoletnik potrebuje celostno strokovno pomoč, zato ga je nujno treba izločiti iz družinskega okolja, v katerem storitev kaznivih dejanj ni dojeta kot družbeno nesprejemljiva. Upoštevaje naravo in težo obravnavanega kaznivega dejanja, mladoletnikovo starost, njegovo dosedanjo vzgojno zanemarjenost in nepripravljenost na sodelovanje s centrom za socialno delo, je sodišče sklenilo, da je zanj edini primerni vzgojni ukrep oddaja v Prevzgojni dom Radeče.

Sodišče je torej pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njegov izrek. Presodilo je tudi nujnost mladoletnikove oddaje v Prevzgojni dom Radeče, saj so pri njem potrebni trajnejši in učinkovitejši vzgojni oziroma prevzgojni ukrepi, predvsem pa tudi njegova izločitev iz okolja, v katerem biva.

Z nasprotovanjem takšni oceni okoliščin v zvezi z izrekom vzgojnega ukrepa in navajanjem, da je mladoletnik postal oče, da mora skrbeti za svojo družino in da je že uredil skupno prebivališče, mladoletnikov zagovornik ne nasprotuje zakonitosti in pravilnosti izrečenega vzgojnega ukrepa, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Mladoletnikov zagovornik uveljavlja tudi, da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, ki bi podal izvid in mnenje glede mladoletnikovega razumskega in čustvenega stanja.

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

V obravnavanem primeru je formalni pogoj izpolnjen. Zoper sklep sodišča prve stopnje je mladoletnikov zagovornik vložil pritožbo3, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Ob pregledu vsebine pritožbe in razlogov sklepa pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da mladoletnikov zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije. Zato v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni izpolnjen.

C.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Listovna številka 157 spisa.

217. do 20. točka razlogov sklepa sodišča prve stopnje, 5. in 6. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.

3Listovni številki 207 in 208 spisa.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.