Jedro

435. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil spremenjen (ZPP-A, Ur.l. RS, št. 96/02) tako, da je na novo določil, da mora biti ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog obrazložen, pri čemer mora ta stranka v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen (2. odst.).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Piranu z dne 13.6.2007, o nalogu za izpraznitev poslovnega prostora.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 421,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnega prostora, ki je bil izdan s sklepom z dne 13.6.2007; 2.) odločilo, da Okrajno sodišče v Piranu ni stvarno pristojno za odločanje v obravnavani pravdni zadevi in bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kopru. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je tožena stranka zoper sklep o nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov vložila obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavljala je povrnitev stroškov postopka. Prepričana je, da je ugovor tožene stranke neobrazložen in bi ga moralo sodišče zavrniti. Dokazno podprte navedbe v ugovoru, češ da je tožena stranka za tožečo stranko opravila dela, ki niso bila plačana, da je tožena stranka predlagala medsebojno kompenzacijo ter da po uskladitvi stanja tožena stranka tožeči ne bi bila več dolžna ničesar, niso take, ki bi imele za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazale za resnične. Ostale navedbe v ugovoru (da je bil oddan predmet najema z napako, omejevanje dostopa s strani tožeče stranke in nemožnost poslovanja) pa so dokazno nepodprte, pa tudi sicer ne bi imele za posledico zavrnitev zahtevka. Kot je tožeča stranka navajala že v zahtevi za izpraznitev poslovnega prostora, je bil najemnik v zamudi s plačilom najemnine. Na zamudo je bil opozorjen že 22.2.2006, 5.5.2006, 17.7.2006 ter 15.11.2006. V času od zadnjega opomina do vložitve predmetne odpovedne izjave in zahteve tožena stranka zaostalih najemnin ni plačala. Glede trditev, da je tožena stranka za tožečo stranko opravila dela, ki niso bila plačana, je iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka razvidno, da se je vse to dogajalo šele potem, ko so bili že podani pogoji za odpoved najemne pogodbe, saj je bil najemnik takrat že v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 339. čl. ZPP, ker ugovora ni vročilo tožeči stranki in ji zaradi te opustitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če bi ji bila ta možnost dana, bi lahko ovrgla neresnične trditve nasprotne stranke. Res je tožena stranka po naročilnici z dne 18.9.2006 opravila za tožečo stranko določena dela in v zvezi s tem dne 27.11.2006 izdala račun, ki glasi na znesek 1.559.734,80 SIT, kar pa sta stranki z medsebojno kompenzacijo sklenjeno 29.11.2006 oz. 4.12.2006 kompenzirali. Tako tožeča stranka toženi ničesar ne dolguje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V letu 2002 je bil 435. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenjen (ZPP-A, Ur.l. RS, št. 96/02) tako, da je na novo določil, da mora biti ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog obrazložen, pri čemer mora ta stranka v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen (2. odst.).

Kot je razvidno iz obrazložitve k predlaganim spremembam ZPP, objavljene v „Poročevalcu“, je zakonodajalec z navedeno spremembo glede ugovora zasledoval poenotenje pogojev s tistimi, ki so določeni za izvršbo na podlagi verodostojne listine po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), z namenom preprečiti zavlačevanje postopkov z vlaganjem zgolj „formalnih“ ugovorov. Ob primerjavi spremenjene ureditve v ZPP z ureditvijo v ZIZ se tako pokaže, da slednji vsebuje enako ureditev, saj v 2. odst. 61. čl. ZIZ med drugim določa, da se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine šteje za obrazloženega, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 9.12.1999 so v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Navedeno pravno mnenje je zaradi enake ureditve v 2. odst. 435. čl. ZPP uporabljivo tudi v obravnavanem primeru za presojo vprašanja (ne)obrazloženosti ugovora tožene stranke zoper sklep o plačilnem nalogu.

Okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa torej predstavljajo navedbe tožene stranke v ugovoru. Tožena stranka je v njem uveljavljala trditve, ki za obravnavano zadevo niti ne bi bile pomembne; gre za trditve v smeri: da je bil oddan predmet najema z napako; da je tožeča stranka omejevala dostop do poslovnega prostora in da zato tožena stranka ni mogla poslovati, ter da je enostranska odpoved nezakonita (tožena stranka pa ne pojasni, na podlagi česa bi sploh lahko še obstajala kakšna drugačna odpoved kot enostranska).

Kar se pa tiče trditev v ugovoru, da tožena stranka ni tožeči stranki ničesar dolžna, ker da je zanjo opravila dela, ki ji niso bila plačana in da je predlagala medsebojno kompenzacijo, ni tožena stranka konkretno navedla, za kolikšen znesek njene proti – terjatve naj bi šlo; kdaj naj bi ta proti – terjatev do tožeče stranke nastala oz. zapadla v plačilo in kdaj je tožeči stranki predlagala medsebojno kompenzacijo. Gre za to, da je razlog za odstop od najemne pogodbe po 28. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) podan (med drugim) takrat, ko je najemnik v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga najemodajalec na to opomni. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v predlogu za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora navajala (tožena stranka pa tega v ugovoru ni prerekala), da tožena stranka najemnine ne plačuje in da jo je na zamudo opozorila: 22.2.2006; 5.5.2006; 17.7.2006 ter 15.11.2006. Tožena stranka pa v ugovoru ni zatrjevala, da zaradi obstoja njene protiterjatve do tožeče stranke in uveljavljenega pobota ni nastopil pogoj dvomesečne zamude s plačilom najemnine od dneva opomina. Glede na to se pokaže, da so navedbe tožene stranke v ugovoru zgolj pavšalne oz. nekonkretne in zato pravno neupoštevne, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo določbo 2. odst. 435. čl. ZPP, ko je zaključilo, da je ugovor tožene stranke obrazložen in zato neutemeljen. Po drugi strani pa ni utemeljena pritožbena trditev, češ da je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker tožeči stranki ni bil vročen ugovor in da ji zato ni bila dana možnost obravnavanja. Gre za to, da v 29. pogl. ZPP, kjer je urejena izdaja plačilnega naloga, to niti ni določeno, poleg tega pa, če se upošteva primerljiva situacija po določbah ZIZ, tudi tam ni določeno, da v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče vroča ugovor zoper sklep o izvršbi upniku v odgovor. V primeru, da je ugovor zoper sklep o plačilnem nalogu oz. nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov utemeljen, se s tem zadeva prevesi v redni pravdni postopek, v katerem lahko tožeča stranka navede vse, kar je kot relevantno nameravala navajati v odgovoru na ugovor, če bi bil ta dopusten (1. in 2. odst. 436. čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka. Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v zvezi s pritožbo v znesku 421,35 EUR (sestava pritožbe z materialnimi stroški in pripadajočim DDV), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, kot je to uveljavljala tožeča stranka.