Jedro

ZVPoz, kot je veljal v času izdaje odpravljenega prvostopnega upravnega akta, je v 2. točki prvega odstavka 22. člena določal, da je treba pri načrtovanju in izvajanju prostorskih planskih aktov upoštevati prostorske, gradbene in tehnične ukrepe varstva pred požarom, zlasti pa zagotoviti potrebne odmike med objekti ali potrebno protipožarno ločitev. V 1. točki prvega odstavka 23. člena pa je ZVPoz določal, da se morajo pri projektiranju in graditvi objektov, napeljav, opreme in postrojev ter pri izdelavi naprav in izdelkov upoštevati ukrepi varstva pred požarom, zlasti pa ukrepi za zmanjšanje možnosti nastanka požara. Že iz navedenega izhaja, da mora lokacijska dokumentacija vsebovati tudi rešitve glede požarne varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdil izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo A.A.. in B.B. odpravila odločbo Upravne enote Koper z dne 28.10.2002, s katero je bilo tožniku izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1380 k.o. ..., in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da mora upravni organ pred izdajo lokacijskega dovoljenja ugotavljati, ali so za obravnavani poseg izpolnjeni tudi pogoji varstva javnih interesov. V drugi alinei prvega odstavka 18. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja ... (Uradne objave, št. 7/95 in 6/01, v nadaljevanju Odlok) je določeno, da mora investitor v primerih, ko je odmik od parcelne meje manjši od 4 m, zadostiti pogojem sanitarne in požarne inšpekcije. Nadalje navaja določbe 22., 23., 50. in 51. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz, Uradni list RS, št. 71/93 in 87/01) ter glede na navedene določbe in 18. člen Odloka zaključuje, da bi bilo pred izdajo lokacijskega dovoljenja treba ugotoviti, ali je projekt usklajen s predpisi o varstvu pred požarom v smislu varstva javnih in ne zasebnopravnih interesov tožeče stranke.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prvostopni upravni organ izvedel vse potrebne preizkuse pred izdajo dovoljenja in je, potem ko je prejel odgovor požarnega inšpektorja, da za izdajanje soglasij glede individualne stanovanjske gradnje ni pristojen, ugotovil, da gradbeni objekt zagotavlja zadosten odmik od javne ceste, ki ustreza pogojem dostopnosti predvidenega objekta s ceste in vsaj treh strani. Nameravana gradnja naj bi ustrezala tudi krajevno običajnim pogojem gradnje, zato meni, da je bilo poskrbljeno tudi za zaščito javnopravnih interesov. Navaja, da je po spremembi ZVPoz, po kateri požarni inšpektor ni več pristojen za izdajo požarnovarstvenega soglasja glede individualnih stanovanjskih hiš, vztrajanje pri izdaji tega soglasja nezakonito. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih dokazov in zato bistveno kršilo določbe postopka. Z izpodbijano odločbo naj bi bil postavljen v neenak položaj s sosedom, ki je zgradil objekte na podlagi medsebojno danih soglasij do meje, njegov objekt pa predvideva zadostni odmik od sosednjih objektov, tudi z vidika požarne varnosti.

Tožena stranka in stranki z interesom na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Predmet spora v obravnavani zadevi je zakonitost izdaje lokacijskega dovoljenja. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04 – ZGO-1-UPB1, 92/05, 111/05 – odločba US, 120/06 – odločba US in 126/07) v prvem odstavku 190. člena določa, da se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/2001 – ZPPreb in 23/2002 – odločba US). Po drugem odstavku 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija pa se pripravi v skladu z določbami 55., 56. in 57. člena ZUN.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obravnavani zadevi oprlo na stališče, da je pred izdajo lokacijskega dovoljenja treba ugotoviti, ali je projekt usklajen s predpisi o varstvu pred požarom v smislu varstva javnih interesov. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbe 22. in 23. člena ZVPoz v povezavi z 18. členom Odloka, ki investitorju nalaga, da v primerih, ko je odmik od parcelne meje manjši od 4 m, kar v obravnavani zadevi ni sporno, zadosti tudi pogojem sanitarne in požarne inšpekcije.

ZVPoz, kot je veljal v času izdaje odpravljenega prvostopnega upravnega akta, je v 2. točki prvega odstavka 22. člena določal, da je treba pri načrtovanju in izvajanju prostorskih planskih aktov upoštevati prostorske, gradbene in tehnične ukrepe varstva pred požarom, zlasti pa zagotoviti potrebne odmike med objekti ali potrebno protipožarno ločitev. V 1. točki prvega odstavka 23. člena pa je ZVPoz določal, da se morajo pri projektiranju in graditvi objektov, napeljav, opreme in postrojev ter pri izdelavi naprav in izdelkov, upoštevati ukrepi varstva pred požarom, zlasti pa ukrepi za zmanjšanje možnosti nastanka požara. Že iz navedenega izhaja, da mora lokacijska dokumentacija vsebovati tudi rešitve glede požarne varnosti. Tako pa določa tudi Pravilnik o požarnovarnostnih zahtevah, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi prostorskega izvedbenega akta, pri projektiranju, gradnji rekonstrukcij in vzdrževanju objektov (Uradni list SRS, št. 42/85, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času odločanja v tej zadevi v upravnem postopku. Pravilnik v 2. členu določa, da morajo biti v prostorskih izvedbenih aktih in projektih lokacijskih dokumentacij upoštevani in prikazani med drugim tudi s tehničnimi normativi opredeljeni odmiki med načrtovanimi objekti oziroma drugi tehnični ukrepi, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. Na odločitev o stvari ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da v obravnavani zadevi inšpektor za varstvo pred požarom ni pristojni soglasodajalec. Na podlagi določbe 68. člena ZVPoz v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list SRS, št. 2/76 in 15/84) v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo ali drug individualni objekt, ki se občasno uporablja za počitek ali oddih, požarne inšpekcije kljub drugačnim določbam Odloka res ni mogoče šteti za pristojnega soglasodajalca in zato v obravnavani zadevi za izdajo lokacijskega dovoljenja soglasje požarnega inšpektorja ni potrebno. Ker pa mora na podlagi določb 22. in 23. člena ZVPoz v zvezi z določbami 18. člena Odloka lokacijska dokumentacija vsebovati rešitve glede požarne varnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bilo izdano lokacijsko dovoljenje odpravljeno, zadeva pa vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje.

V ponovnem postopku bo moral prvostopni upravni organ šele ugotoviti, ali je projekt usklajen s predpisi o varstvu pred požarom, zato pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da je postavljen v neenak položaj s sosedom, ki naj bi na podlagi medsebojno danih soglasij gradil tik do meje.

Ker je moralo sodišče prve stopnje tožbo iz že navedenega razloga zavrniti, ni zagrešilo očitane kršitve pravil postopka, ker se ni opredelilo do tožbenih navedb in dokazov, ki se nanašajo na soglasje mejaša in parcelno mejo med javno cesto in predvideno gradbeno parcelo. Iz enakih razlogov pa se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z navedenimi ugovori, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.