Jedro

Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim izpodbija odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2014 in št. ... z dne 9. 6. 2014 v delu, ko je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine in zahteva, da se mu invalidska pokojnina prizna, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obrazložitvi izpodbijanih odločb toženca pravilno ugotovljeno, da je dne 16. 4. 2013 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V Sloveniji je dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni pokojninske dobe. Invalidska komisija v A. je dne 12. 5. 2014 podala izvedensko mnenje, da je od 4. 6. 2013 dalje invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Meni, da je ocena, da je invalid I. kategorije invalidnosti, skladna z dostavljenimi izvidi in ugotovljenimi diagnozami. Ne strinja pa se, da nima priznane pravice do invalidske pokojnine in da se toženec sklicuje na določbo 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ), ker je vložil zahtevo za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, to je pokojnine za delovno dobo, ki jo je dopolnil v Sloveniji. Glede na to, da je v BIH upokojen, se mora upoštevati 20. in 22. člen Sporazuma o socialni varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 6. 2014, s katero je toženec tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 6. 2013 dalje in odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine.

Med strankama ni sporno, da je prišlo pri tožniku do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje pokojninske dobe, ki mora biti dopolnjena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2, v Sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/2008, v nadaljevanju Sporazum) in v Sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/1997 - MP, št. 21/97, v nadaljevanju Sporazum). Slednji sporazum v 22. členu določa, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve, le-ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. Nadalje pa je v 25. členu citiranega Sporazuma določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu tega Sporazuma, po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V citirani določbi je torej jasno določeno, da se pogoji za priznanje dajatve, v tem primeru do invalidske pokojnine, presojajo po pravnih predpisih RS.

7. Pravni predpis za ugotavljanje pogojev je v konkretnem primeru zato ZPIZ-2 in določba 42. člena. Po tej določbi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

8. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti 4. 6. 2013 dopolnil 52 let starosti. Delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do 4. 6. 2013, to je do nastanka I. kategorije invalidnosti, tako predstavlja 32 let, ena tretjina tega obdobja, pa znaša 10 let in 8 mesecev. Najmanj dobo v takšnem trajanju bi tožnik moral dopolniti, da bi na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti pridobil pravico do invalidske pokojnine. Vendar tožnik tega minimalnega pogoja pokojninske dobe, niti s seštevanjem dob, ne izpolnjuje.

9. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik v Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter na Hrvaškem 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe.

10. Glede na določbo 22. člena Sporazuma se seštevata zavarovalni dobi, ne pa posebna doba. V konkretnem primeru se posebna doba v oboroženih silah v BIH ne šteje kot zavarovalna doba, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ter dodatno poudarilo, da posebne dobe bosanski nosilec zavarovanja niti ni javil na predpisanem obrazcu BiH/SI25. 11. Dejstvo, da je tožnik v BIH pridobil pravico do invalidske pokojnine, v ničemer ne vpliva na odločitev v konkretnem primeru, ker iz že obrazloženih razlogov, ni mogoče vštevati v zavarovalno dobo tudi posebne dobe. Gre za dobo, ki se upošteva v pokojninsko dobo le v državi, v kateri je bila priznana, torej v BIH in ni predmet seštevanja po 22. členu Sporazuma. Takšno stališče je že zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Psp 432/2014, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.