Jedro

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče odloči brez glavne obravnave samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Če sodišče ni sledilo zahtevi za opravo glavne obravnave, za odločanje na seji pa niso bili izpolnjeni pogoji, ker je bila opuščena dolžna presoja preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 14. člena ZUS), je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 839/98-10 z dne 9.12.1999, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

O stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 15.4.1998, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti delno odpravila odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.M. z dne 24.11.1997, in spremenila II. točko izreka tako, da je tožeči stranki naložila plačilo obveznosti iz I. točke prvostopne odločbe v 30 dneh po prejemu odločbe, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Prvostopni upravni organ je tožeči stranki naložil plačilo prometnega davka po tarifni številki 1. Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 20 % od osnove 21.222.348,60 SIT v znesku 4.244.470,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I/1. točka izreka) in zamudnih obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov od glavnice 508.983,40 SIT v znesku 31.778,70 SIT (I/2. točka izreka).

Prvostopni upravni organ je pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled in ugotovil, da tožeča stranka v poslovne knjige ni knjižila vseh prihodkov, zaradi česar je izkazala prenizko davčno osnovo za 21.222.348,60 SIT. Stroške materiala je izračunavala kot zmnožek količine porabe materiala po proizvodnem normativu in cene izdelkov. V proizvodni normativ je vkalkulirala povprečni kalo v višini 7,8956 %, kar je preveč, saj je ta po ugotovitvah prvostopnega upravnega organa znašal v povprečju največ 1,8436 %. Ker je v poslovnih knjigah izkazovala porabo materiala po "prenapihnjenih" proizvodnih normativih, dejanske porabe pa ni spremljala s knjigovodskimi listinami, kot so oddajnica, povratnica, izločilnica materiala, v poslovne knjige ni knjižila prihodkov, ki jih je dosegla s prodajo proizvodov, narejenih iz materiala - razlike med dejanskim in vkalkuliranim kalom. Prvostopni upravni organ je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96) ocenil prihodke tožeče stranke tako, da je izračunal količino proizvodov, ki jih je mogoče izdelati s predelavo materiala - razlike med dejanskim in vkalkuliranim kalom in jo ovrednotil s prodajno ceno. Po takšnem izračunu je vrednost prihodkov ob upoštevanju kala v višini 1,8436 % 21.222.348,60 SIT, to pa je davčna osnova za obračun obveznosti odločitve pod I/1. točko izreka odločbe prvostopnega organa. Z odločitvijo pod I/2. točko izreka je prvostopni upravni organ sledil ugotovitvam inšpekcijske kontrole izplačil potnih stroškov P.B., vodji predstavništva tožeče stranke v L., da potni nalogi v obdobju od junija do decembra 1996 ne izkazujejo službenih poti oziroma poslovnih dogodkov, ker niso podprti z verodostojnimi knjigovodskimi listinami v smislu Slovenskega računovodskega standarda št. 21. Zato je prvostopni upravni organ štel, da ne gre za izplačilo potnih stroškov, ampak za prejemke iz delovnega razmerja in je povečal davčno osnovo pri izplačilih plač ter ugotovil, da je tožeča stranka obračunala in plačala premalo davka od osebnih prejemkov na podlagi 1. alinee 1. odstavka 16. člena Zakona od dohodnini za 508.983,40 SIT.

Proti sodbi upravnega sodišča je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka upravnega spora za tožbo in pritožbo.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, pač pa odločilo na seji. Ni izvedlo predlaganih dokazov, niti se ni opredelilo do tožbenih očitkov v zvezi z dejanskim stanjem, ugotovljenim v upravnem postopku. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti, ker ji ni poslalo odgovora na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče odloči brez glavne obravnave samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. Zahtevala je, naj se opravi glavna obravnava in se za potrditev njenih zatrjevanj, da ni priredila poslovnih knjig niti proizvedla toliko izdelkov, kot je to ugotovil prvostopni upravni organ, zaslišijo stranke in priče ter izvedenec kemijske stroke, ki bi se opredelil do vprašanja nastajanja kala v tehnološkem procesu predelave plastičnih mas. V tožbi je še zatrjevala, da kalo, ki ga je ugotovil prvostopni upravni organ, ni odraz dejanskih okoliščin ter da bi moral prvostopni upravni organ za vsak zavrnjeni potni nalog ugotoviti in v odločbi določno navesti, zakaj ga ni šteti za verodostojen dokaz. V vsebini tožbe torej ni podlage za stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zapisalo v obrazložitvi, in sicer, da ne gre za spornost dejanskega stanja, ker tožeča stranka dejanskih ugotovitev sploh ne prereka. Glede na navedeno niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na seji iz 2. odstavka 50. člena ZUS. To je vplivalo na odločitev, saj je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 14. člena ZUS) in je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Zato je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo na podlagi ustnega in javnega obravnavanja zbrati dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in dati pred izdajo razsodbe strankam možnost, da se izjavijo o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah (15. člen ZUS).

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso določena. Po navedeni določbi ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločitev, če sodišče razveljavi odločitev, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.