Jedro

Poročilo detektiva ni dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti, saj detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP.

Z zavrnitvijo izvedbe poizvedovalnih dokazov (namenjenih zbiranju podlage za trditve in obrazložitev dokaznega predloga) obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju so bili V. O., R. Ž. in L. R. spoznani za krive, in sicer V. O. storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), R. Ž. in L. R. pa storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1. V. O. in L. R. je sodišče izreklo pogojni obsodbi, R. Ž. pa določilo kazen tri mesece zapora, na kar mu je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 upoštevaje enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 50876/2012 z dne 14. 1. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 50876/2012 z dne 20. 8. 2013, ki je postala pravnomočna dne 21. 8. 2013 in kaznijo določeno v tej sodbi po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, ko mu je bila v zvezi s temi sodbami odvzeta prostost. Višje sodišče je pritožbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenega R. Ž. oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, iz razloga napačne uporabe kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila vrhovna državna tožilka in meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na pritožbeno navedbo o kršitvi kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pravilno in obsežno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 5 in 6 obrazložitve sodbe), zagovornik pa v zahtevi v zvezi s temi razlogi ni ponudil nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, bi bila podana, če bi se sodba opirala na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, česar pa o poročilu zasebnega detektiva, ni mogoče trditi. Sodišče tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, saj so bili dokazni predlogi pavšalni oziroma nekonkretizirani. Sicer pa zagovornik uveljavlja v preostalem delu svoje vloge razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb ni dopustno izpodbijati.

B.

4. Kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da je sodišče kot dokaz upoštevalo poročilo detektiva B. G. in fotografije, ki jih je pridobil detektiv oziroma oškodovana Z. M., kar vse pa je potrebno iz spisa izločiti. Posledično je potrebno izločiti tudi vse ostale dokaze, saj so bili praktično vsi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, izvedeni ravno na podlagi poročila detektiva in listin, ki jih je zbral on. Razlog, zakaj so vsi ti dokazi nezakoniti pa vidi v dejstvu, da je detektiv zbral te dokaze ne da bi dal obsojencu ustrezne pravne pouke.

5. Na identične pomisleke zagovornika je odgovorilo že sodišče prve stopnje in pojasnilo, da poročilo detektiva, ki ga je angažirala zavarovalnica, ni listina oziroma dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti, saj detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP, kot to počne policija, temveč je zgolj nek pokazatelj za zavarovalnico za nadaljnje raziskovanje glede odkrivanja domnevnega kaznivega dejanja. Obramba, po presoji sodišča prve stopnje tudi pravilno izpostavlja, da je R. Ž. sam prostovoljno detektivu posredoval fotografije svojega vozila Citroen AX, medtem ko je fotografije vozila Alfa Romeo ob ogledu naredil cenilec oškodovane družbe glede na vložen zahtevek obdolžene O. in glede na prijavo škodnega primera povzročitelja. Da poročilo detektiva B. G. ter fotografije niso nedovoljen dokaz, čeprav obsojenec predhodno ni bil poučen o svojih pravicah, niti o tem, kaj se mu očita, niti mu ni bil dan pouk v skladu z določili ZKP pritrjuje tudi pritožbeno sodišče z obrazložitvijo, da je detektiv ravnal skladno z Zakonom o detektivski dejavnosti (v nadaljevanju ZDD), da je imel z oškodovano zavarovalnico sklenjeno splošno pogodbo, pritrjuje pa tudi stališču sodišča prve stopnje, da je detektiv zbiral podatke pred začetkom sodnega postopka in R. Ž. ni obravnaval kot obdolženca.

6. Stališču obeh nižjih sodišč se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Uporaba dokaznega gradiva, ki ga pridobi detektiv pri opravljanju svoje dejavnosti, je seveda dopustna, če je gradivo pridobljeno na zakonit način, torej v mejah, ki jih dopušča ZDD. Detektiv pri tem ne nastopa v vlogi države proti posamezniku temveč ščiti privatni interes, oziroma je podaljšana roka samega oškodovanca. Gradivo oziroma informacije, za razliko od policistov, lahko pridobiva z neposrednim osebnim zaznavanjem, vendar le na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih ali zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora. Popolnoma jasno je tudi, da detektiv ne opravlja te dejavnosti v svojstvu policista in zato tudi ni dolžan opozarjati niti za to ni pristojen v skladu z določili ZKP, poleg tega pa je v primerih, kot je obravnavani, zbiral podatke pred uvedbo kazenskega postopka, torej podatke, ki so lahko, in so v konkretnem primeru tudi bili, šele podlaga za kasnejšo uvedbo postopka.

7. Neutemeljeno pa zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem očividcev zatrjevane prometne nesreče, ni zaslišalo vseh stanovalcev moškega spola, ki prebivajo na naslovu M., Celje, ni zaslišalo matere J. K., kakor tudi ne voznika, ki je opravljal avto vleko vozila Alfa Romeo.

8. Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da so preveč pavšalni oziroma nekonkretizirani, saj obramba ni dovolj konkretno utemeljila, kaj bi naj predlagane priče sploh videle oziroma se niti ne ve, če sploh so kaj videle, zlasti, ker so policisti PP Celje naknadno z zbiranjem obvestil ugotavljali okoliščine domnevne prometne nesreče in opravili tudi razgovore z osebami, ki bi lahko bili očividci prometne nesreče, pa jih niso našli oziroma ni bilo ugotovljeno in še manj potrjeno, da je katera od oseb bodisi sama zaznala prometno nesrečo, bodisi na kraj prišla neposredno po njej. Glede dokaznega predloga za zaslišanje voznika, ki je opravil avto vleko vozila Alfa Romeo, pa sodišče prav tako ugotavlja, da obramba svojega dokaznega predloga ni konkretizirala oziroma ni pojasnila, katero dejstvo naj bi se s tem dokazovalo, pri čemer pa je sodišče, kot je navedeno v sodbi sodišča prve stopnje, prepričalo, da noben izmed navedenih dokazov ne bi doprinesel k razjasnitvi dejanskega stanja, saj se predlogi ne nanašajo, ali niso bistveni za obravnavano zadevo. Da ne gre za kršitev pravice do obrambe pa je presodilo tudi pritožbeno sodišče. 9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka, posebej ne tistih, ki niso konkretizirani. Sodišče namreč skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Jasno je, da imajo stranke pravico predlagati določene dokaze, sodišče pa bo te dokaze tudi izvedlo, če so pravnorelevantni in tiste, kjer bo obramba obstoj in pravnorelevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma tedaj, ko bodo dokazni predlogi substancirani. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Stranke so namreč predlagale opravo takoimenovanih poizvedovalnih dokazov, ki so namenjeni šele zbiranju podatkov o tem, kaj bi lahko kdo povedal, oziroma se šele z izvedbo teh dokazov išče podlaga za morebitne trditve in obrazložitev dokaznega predloga. Ker pa sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), je sodišče v obravnavani zadevi tako pravilno zavrnilo navedene dokazne predloge, oziroma s takšnim ravnanjem obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Enako pa sodišče tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe, s tem, ko ni zaslišalo voznika avtovleke, saj obramba prav tako ni substancirala dokaznega predloga. Takim nekonkretiziranim dokaznim predlogom, pa kot je bilo že pojasnjeno, sodišče ni dolžno slediti.

10. V preostalem delu, kjer zagovornik sodišču očita, da dejanje obsojencu ni dokazano in da bi moralo v dvomu odločiti v korist, pa uveljavlja zahteva le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.