Jedro

Neupoštevanje določbe 2. odstavka 355. člena ZKP lahko poraja predvsem dvome v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni I.H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem spoznan za krivega storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS in obsojen na 8 mesecev zapora. Odločeno je bilo tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 12.06.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, oziroma razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in jo vrne v ponovno odločanje temu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na zagovornikovo zahtevo odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev, ker je po njenem mnenju neutemeljena. V konkretnem primeru ni mesta uporabi načela "in dubio pro reo", saj vsi izvedeni dokazi, zlasti izsledki obeh izvedencev cestnoprometne stroke, kažejo na to, da je bila točka trčenja med voziloma na voznem pasu, po katerem je pripeljal oškodovanec G.Č. Obe sodbi o tem navajata obširne in utemeljene razloge, zato ni mogoče pritrditi vložnikovi zahtevi, da sodišči nista spoštovali zakonske dolžnosti vestnega pretehtanja dokazov iz 2. odstavka 355. člena ZKP, niti ni v zvezi s temi razlogi podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev določbe 2. odstavka 355. člena ZKP, po kateri mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje ugotoviti, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po njegovem mnenju sodišči nista spoštovali "dolžnosti vestnega pretehtanja dokazov", saj naj ne bi posvetili potrebne pozornosti določenim dejstvom, na katera je opozarjala obramba in ne dovolj kritično pretehtali vseh razpoložljivih dokazov.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče pri oceni, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Obstoj pravno pomembnih dejstev ugotavlja na podlagi logične in psihološke ocene izvedenih dokazov, ki mora biti izkustveno sprejemljiva in v sodni odločbi obrazložena tako, da jo je mogoče preveriti. Določbo 2. odstavka 355. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, je v tej zvezi treba razumeti kot metodološki napotek sodišču pri uresničevanju omenjenega načela s tem, da od sodišča zahteva vestno, natančno in celovito oceno posameznih in vseh dokazov skupaj. V obrazložitvi sodbe pa mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora med drugim navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (7. odstavek 364. člena ZKP).

Neupoštevanje določbe 2. odstavka 355. člena ZKP lahko poraja predvsem dvome v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Očitno je vložnik zahteve s sklicevanjem na kršitev omenjene določbe želel doseči prav to. V obrazložitvi zahteve namreč primerja strokovni mnenji izvedencev cestnoprometne stroke, ju analizira, ugotavlja razlike ter jima očita nelogičnost, nedoslednost ter strokovno neprepričljivost, nato pa zaključi, da je "logično le", da se je tudi Č. s svojim vozilom nahajal preko sredinske črte, torej vsaj deloma na levem voznem pasu, gledano v smeri njegove vožnje. Drugačna dokazna ocena in zaključki, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe, pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Čeprav se zagovornik sklicuje na kršitev kazenskega zakona, pa po vsebini enak razlog uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče "ravnanje obsojenca opredelila kot hudo kaznivo dejanje v smislu že citiranih določil KZ RS, pri tem pa prezrlo sokrivdo oškodovanca." Zagovornik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo "evidentno, da so si razlogi v obeh izpodbijanih sodbah o omenjenih okoliščinah med seboj v nasprotju, ali pa so ostali nepojasnjeni". Vrhovno sodišče teh kršitev ni preizkušalo, ker se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi določno navedene in tudi obrazložene; slednjega pogoja pa vložena zahteva ne izpolnjuje.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.