Jedro

V pospešenem azilnem postopku je mogoče prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno, ker da ne gre za preganjanje le, če okoliščine oziroma dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, v nobenem primeru ne morejo biti preganjanje. Dejanja, ki jih v tem primeru opisuje prosilec, bi se lahko štela za preganjanje, če bi bila resnična. Ker pa prosilčeve izjave glede teh dejanj po presoji tožene stranke in prvostopnega sodišča niso verodostojne, bi morala svojo odločitev opreti na določbo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. Odločitev je pravilna, le da temelji na drugi pravni podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) in odredila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da okoliščine, na katere se sklicuje, tudi na posebna vprašanja uradne osebe ni predstavil in pojasnil na verodostojen in prepričljiv način, torej povezano, z navedbo konkretnih podatkov in opisov dogodkov ter okoliščin, kot jih izpove oseba, ki je zatrjevano res doživela, zato je že iz tega razloga mogoče zaključiti, da mu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, ter da zato tudi ne obstojijo kakšni drugi razlogi, zaradi katerih bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Poleg tega pa tudi pod predpostavko verodostojnosti prosilčeve navedbe ne predstavljajo opisa preganjanja, zaradi katerega bi bil upravičen do kakršnekoli mednarodne zaščite.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pojasnilo je pojem preganjanja, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi v azilnih postopkih. Pojasnilo je tudi, da tožniku kot osebi albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi ter zatrjevane istospolne usmerjenosti ni uspelo prepričljivo izkazati preganjanja v smislu ZAzil v izvorni državi, da pa zatrjevano njegovo preganjanje v Švici na odločitev v tej stvari ne more vplivati.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistvena kršitev pravil postopka podana s tem, ker je prvostopno sodišče odločalo brez glavne obravnave v nasprotju z 59. členom ZUS-1, čeprav je v tožbi predlagal, da se opravijo poizvedbe pri švicarskem sodišču in da se ga zasliši kot stranko. Sodba temelji na njegovem zaslišanju v upravnem postopku, ki mu tožena stranka ni poverila vere, sama pa ni preložila dokazov o zatrjevani neresničnosti tožnikovih izjav. Zaradi tega je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka je kršila tudi določbe 33. člena ZAzil, po kateri mora tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari in sama pridobiti dokaze, ki jih prosilec ne predlaga, če bi hotela zavrniti prošnjo. Tudi opredelitev sodišča, da dejanja nasilja, ki so bila izvršena nad njim, niso preganjanje v smislu ZAzil, ni pravilno in ni v skladu z ZAzil in Direktivo Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva). V izvorni državi je preganjan s strani policije in civilnega prebivalstva, zaradi česar je njegovo življenje neposredno ogroženo. Na Kosovu še ni vzpostavljen demokratičen sistem, ki bi mu zagotavljal ustrezno varstvo človekovih pravic, zato si ni upal pristopiti po pomoč k državnim organom, saj je vedel, da mu ne bodo v pomoč. Na Kosovu je močno prisotna korupcija, še posebej v vrstah policije. Za odločanje v tej stvari je pravno pomembno tudi, kaj je tožnik počel v Švici. Tam ne more več prebivati, če drži, da je bil tam obsojen na 5 let zaporne kazni in izgon iz države. Njegove navedbe je prvostopno sodišče pavšalno zavrnilo, ker da niso verodostojne. Splošno znano pa je, da so razmere na Kosovu slabe, da se UNMIK umika, da še ni vzpostavljen stabilen in demokratičen sistem in da je posledica tega tudi neobjektivnost in nezakonito delovanje državnih organov, med njimi tudi policije. Vztraja, da gre v njegovem primeru za preganjanje zaradi narodnostne pripadnosti, ki je dalj časa trajajoče in na katerega državne oblasti niso ustrezno reagirale. V izvorni državi ga preganjajo policisti, zaradi česar se boji vrniti tja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 2. odstavku 1. člena ZAzil je določeno, da Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92 - v nadaljevanju Ženevska konvencija). Glede na to določbo je torej azil oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu, ki s priznanjem azila pridobi status begunca (po 1. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil je begunec oseba, ki ji je priznana pravica do azila po ZAzil). Ker v ZAzil nekateri ključni pojmi, ki jih ZAzil vsebuje in so pomembni v azilnem postopku, niso pojasnjeni, se za razlago teh pojmov kot razlagalni pripomoček v upravni in upravno-sodni praksi uporablja Direktiva. Begunec pa je v smislu ZAzil ob uporabi Direktive kot razlagalnega pripomočka (točka c) 1. člena), državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, oziroma se nahaja izven države prejšnjega stalnega prebivališča, in se zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, če niso podani razlogi za zavrnitev statusa begunca (4. člen ZAzil in 12. člen Direktive). V 2. odstavku 35. člena ZAzil so navedeni primeri, v katerih je mogoče prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku. V 2. alinei te določbe je navedeno tudi, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Prav na to določbo pa je tožena stranka v tem primeru oprla svojo odločitev in temu je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, kar pa po presoji vrhovnega sodišča, ni pravilno.

Po ZAzil je namreč mogoče podeliti azil tudi osebam, ki pripadajo določeni skupini, to pa so lahko tudi homoseksualci, če so zaradi te svoje istospolne usmerjenosti v izvorni državi preganjani. Preganjanje zaradi homoseksualnosti bi se torej lahko štelo za preganjanje v smislu ZAzil. Kot izhaja iz upravnega spisa (prošnja za azil na predpisanem obrazcu) je tožnik kot enega od razlogov za zapustitev izvorne države navedel preganjanje zaradi svoje homoseksualnosti, ki naj bi ga izvajali "navadni ljudje" - albanski prebivalci, da pa ni zaprosil za zaščito policije oziroma drugih organov, ki na Kosovu skrbijo za varnost prebivalcev, ker se na Kosovu homoseksualnost šteje za hudo deviantnost, in se lahko zgodi, da te zaradi tega policist, ki ga prosiš za zaščito, ubije. Glede na ustaljeno ustavno-sodno in upravno-sodno prakso v takih primerih, ko zatrjevana dejanja preganjanja lahko pomenijo preganjanje v smislu ZAzil, ni mogoče prošnje za azil zavrniti kot očitno neutemeljene v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2214/06-17 z dne 20.9.2007). Zato vrhovno sodišče meni, da v tem delu utemeljevanje tožene stranke v obrazložitvi njene izpodbijane odločbe, ki ji sledi tudi prvostopno sodišče, ni pravilno in tudi ni zakonito.

Vendar pa po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti oziroma spremeniti in tudi ni treba izpodbijane odločbe tožene stranke odpraviti ter ji zadeve vrniti v nov postopek. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, je namreč razvidno, da je tožena stranka o dejanskem stanju zadeve, ki ga je ugotovila iz tožnikovih izjav ob podajanju prošnje za azil, napravila napačen sklep, namreč da iz tega očitno izhaja, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bil namreč po presoji vrhovnega sodišča pravilen sklep, da tožnikova prošnja očitno temelji na namernem zavajanju oziroma da se azilni postopek zlorablja, ker tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje. To pa pomeni, da je v tem primeru pravilen razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, ne pa razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (neizkazano preganjanje). Po presoji vrhovnega sodišča je torej odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke, in odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedla, ker je napravila napačen sklep o dejanskem stanju (neizkazano preganjanje) in posledično zmotno uporabila materialno pravo (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), temveč iz razlogov, ki jih v tej sodbi na podlagi dejanskega stanja, ki ga je pravilno in popolno ugotovila tožena stranka, vendar je glede njega delno napravila napačen sklep, navaja vrhovno sodišče. Enako kot tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč tudi vrhovno sodišče meni, da tožnikove izjave glede okoliščin, na katere se sklicuje z namenom pridobitve azila v Sloveniji, niso verodostojne, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi nazorno povzela in pravilno ocenila. Tožnik namreč v svoji prošnji v točki 32 na več mestih (šesti in sedmi odstavek na 6. strani, tretji in peti odstavek na 7. strani) navaja, da je izvorno državo zapustil zaradi preganjanja zaradi svoje homoseksualnosti, na enem mestu (8. stran 7. odstavek) pa poudarja, da se boji vrniti v izvorno državo, ker se boji Albancev, saj je 16 ljudi v zaporu v Švici zato, ker jih je on ovadil, in zaradi svoje homoseksualnosti. Že to kaže na neverodostojnost njegovih izjav, saj ne navede vedno enakega razloga za zatrjevano preganjanje oziroma za strah pred vrnitvijo v izvorno državo. Da njegovim prej danim izjavam ni mogoče verjeti, izhaja tudi iz njegovih navedb v pritožbi, kjer trdi, da je izvorno državo zapustil zaradi preganjanja zaradi svoje narodnosti, kar pa nima zveze niti z zatrjevano homoseksualnostjo niti z zatrjevano ovadbo v Švici, in da ga preganja policija, v prošnji pa je zatrjeval, da ga preganjajo "navadni ljudje". Poleg tega v pritožbi trdi, da so mu preganjalci razbili okno, v prošnji pa je zatrjeval, da so mu razbili vrata. Tožena stranka je po presoji vrhovnega sodišča pravilno ocenila tudi, da tožnikove izjave glede preganjanja niso verodostojne, ker okoliščin, na katere se sklicuje, tudi na posebna vprašanja uradne osebe tožnik ni predstavil in pojasnil na verodostojen in prepričljiv način, torej povezano, z navedbo konkretnih podatkov in opisov dogodkov ter okoliščin, kot jih izpove oseba, ki je zatrjevano res doživela. Tudi njegovo zatrjevanje, da bi se lahko zgodilo, da bi ga zaradi njegove zatrjevane homoseksualnosti lahko ubili celo policisti v izvorni državi, če bi jim naznanil preganjanje, po presoji vrhovnega sodišča ni verodostojno. Vsa ta neskladja tožnikovih izjav, neprepričljivost, nepovezanost in nekonkretnost opisa dogodkov, ki so pomembni za presojo v tem primeru, ter razlogov za preganjanje (homoseksualnost, ovadba v Švici, narodnost) po presoji vrhovnega sodišča narekujejo sklep, da je tožnik kljub temu, da je bil opozorjen na svoje pravice in obveznosti v postopku, med drugim tudi da naj po pravici in čim bolj natančno opiše okoliščine, na katere se sklicuje (4. odstavek 29. člena ZAzil), lažno predstavil te okoliščine (2. alinea 36. člena ZAzil), kar pomeni, da zavaja in zlorablja azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), torej je treba njegovo prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno iz tega razloga.

Da tožena stranka in prvostopno sodišče štejeta njegove izjave za neverodostojne, izhaja tudi iz njunih odločb oziroma sodb. Zoper te ocene je tožnik neutemeljeno ugovarjal tako v tožbi kot tudi v pritožbi, torej mu po presoji vrhovnega sodišča niti v tem delu ni bila kratena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da dejansko stanje v tej zadevi ni pravilno in popolno ugotovljeno. V pospešenem azilnem postopku se namreč odloča praviloma le na podlagi prošnje za azil oziroma še drugih dokazov, ki jih v spis predloži prosilec, ne da bi se opravil posebni ugotovitveni postopek v smeri ugotavljanje pogojev za priznanje azila (2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma subsidiarne zaščite (3. odstavek 1. člena ZAzil). Zadošča torej že, da je iz prošnje za azil očitno, da ni utemeljena iz katerega od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prav tako dejansko stanje pa je v tem primeru pravilno ugotovila tožena stranka in je njenim ugotovitvam in odločitvi pravilno pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Za dokazovanje neverodostojnosti njegovih izjav pa toženi stranki in sodišču ni treba predložiti dokazov, temveč morata le razumno obrazložiti, zakaj prosilčevim izjavam ni mogoče verjeti. To pa je v tem primeru tožena stranka tudi po presoji vrhovnega sodišča ustrezno obrazložila in je tem utemeljeno pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1 je taka kršitev podana le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. V 2. alinei 2. odstavka 59. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Tožnik je res predlagal, da naj ga sodišče prve stopnje zasliši in da naj pridobi podatke o kazenskem postopku iz Švice, vendar ni pojasnil, kako naj bi to spremenilo oziroma vplivalo na njegove navedbe v prošnji za azil, ki so tudi po presoji vrhovnega sodišča neverodostojne.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča za odločanje v tej zadevi niso pomembne okoliščine v Švici, na katere se tožnik sklicuje. Za azil je namreč zaprosil zaradi preganjanja v izvorni državi, to je v Srbiji, ne pa v Švici, to je državi, v kateri je nekoč prebival. Glede zatrjevanih dejanj preganjanja v izvorni državi, povezanih z njegovim zatrjevanim delovanjem v Švici, pa je vrhovno sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da jih ne šteje za verodostojne.

Ker že na podlagi tožnikovih izjav v prošnji za azil (subjektivni razlogi za azil) izhaja, da so okoliščine, na katere se sklicuje, predstavljene lažno in da zato zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, in je s tem podana pravna podlaga za odločanje v pospešenem azilnem postopku, toženi stranki tudi ni bilo treba opraviti posebnega ugotovitvenega postopka in ugotavljati objektivnih razmer (objektivni razlogi za azil) v njegovi izvorni državi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.