Jedro

Pravna presoja je v sodnem postopku vselej pridržana sodniku. Izvedenec sodišču pomaga samo s strokovnim znanjem. V konkretnem primeru ni bilo sporno, ali je dolžnik izvršil kakšno od plačil, ki jih je zatrjeval, sporno je bilo samo, ali se vsa plačila iz pravnih razlogov lahko upoštevajo v tem postopku. Do tega vprašanja se je moralo opredeliti sodišče, saj gre za pravno presojo, zato je pravilno stališče, da izvedenskega mnenja za odločitev ni potrebovalo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju delno ugodilo in sklep o zavarovanju z dne 17.11.2003 razveljavilo in postopek delno ustavilo in sicer za znesek glavnice v višini 1.258.000,00 SIT in znesek stroškov postopka zavarovanja v višini 5.610,00 SIT. V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo in odločilo o nadaljnjih stroških upnika, ki jih je odmerilo na 75.143,25 SIT, stroške dolžnika pa na 205.920,00 SIT in po pobotanju stroškovnih odločb upniku naložilo, da je dolžan povrniti dolžniku razliko, to je 130.777,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sklepa se je dolžnik pritožil. Meni, da je nerazumljiv in nelogičen argument, s katerim je sodišče zavrnilo trditve, da je davčno obveznost že v celoti poravnal. Sodišče ne dvomi o plačilih, ki jih je izvršil dolžnik, zato je protislovna odločitev, da plačil, ki jih je izvršil 21.03.2003, 17.04.2003, 24.06.2003, 30.06.2003 in 27.11.2003 v skupni višini 2.829.000,00 SIT, ni upoštevalo. Dolžnik ni imel darilnega namena, ko je opravil ta plačila. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi glede na strokovno usposobljenost lahko ugotovil, ali dolžnik še kaj dolguje upniku. Sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo. Upnik ni zadostil dokaznemu bremenu, saj prihaja s svojimi navedbami in dokazi v nasprotje. Če bi sodišče vpogledalo v dokaze, bi ugotovilo, da je dolžnik plačal celo višji znesek od prvotno predlaganega zneska za katerega se je zahtevalo zavarovanje. Upnik tudi v ponovljenem postopku glede neplačila razlike zavarovane terjatve ni zadostil niti trditvenemu bremenu oziroma dolžnosti navajanja pravno relevantnih dejstev, kaj šele dokaznemu bremenu. Ker je za odločitev v konkretnem postopku potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, bi izvedenec finančne stroke, kot je bilo predlagano, s pregledom listin in primerjavo listin z uporabo pravil finančno-računovodske stroke lahko izluščil višino s strani dolžnika plačanih obveznosti. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj sodišče prve stopnje ne glede na sklep višjega sodišča pri odločitvi ni upoštevalo določbe 1.odst. 318.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 1.odst. 293.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). V teh predpisih so urejena pravila o plačilu s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun. Če se plačuje v skladu s temi pravili in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden. Vsa plačila, ki jih sodišče ni upoštevalo, so bila izvršena na račun upnika, nasprotnih navedb oziroma dokazov ni, zato dolžnik vztraja, da je poravnal vse terjatve, ki so predmet zavarovanja v tem postopku. Sodišče bi moralo upoštevati vsa plačila, za katera je dolžnik predložil bančne izpiske o plačilu in splošne plačilne naloge ter naloge za prenos pri odločanju upoštevanju. Po 2.odst. 51.čl. Zakona o davčnem postopku se je z vročitvijo sklepa štelo, da je rubež dolžnikovih osebnih prejemkov, terjatev oziroma denarnih sredstev opravljen, s tem pa glede na to, da citirani zakon drugih določb ni vseboval, tudi poravnan dolg dolžnika. V izpodbijanem sklepu tudi ni zaslediti odločitve sodišča o tem, ali so sploh izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe in sicer katerikoli od razlogov, zaradi katerih bi bila verjetno izkazana nevarnost po 2. ali 3.odst. 270.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jih upnik v postopku niti ni zatrjeval. Tudi to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ, saj je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva in nima razlogov. Dolžnik zato predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita nerazumljivost in nelogičnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v delu, kjer je zavrnjen ugovor dolžnika. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj določenih plačil dolžnika ni upoštevalo v tem postopku. Pojasnilo je, da tiste zneske, ki jih je dolžnik plačal preden je bil izdan seznam davčnih obveznosti, ne more uspešno uveljavljati kot ugovor v postopku zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. Pogoj za takšno zavarovanje je izvršilni naslov, ki ga je upnik priložil predlogu za zavarovanje in na katerega je izvršilno sodišče vezano. Plačila, ki jih je dolžnik izvršil pred izdajo izvršilnega naslova, bi lahko uveljavljal le v ugovoru zoper seznam davčnih obveznosti, izvršilno sodišče jih ne more in ne sme upoštevati kot ugovorni razlog v tem postopku. Obrazložitev tega stališča je razumljiva, pa tudi materialnopravno pravilna, saj izhaja iz določbe 56.čl. ZIZ. Tudi glede zneskov, ki jih je dolžnik plačal v marcu, aprilu, juniju in novembru leta 2003 je v izpodbijanem sklepu razumljivo pojasnjeno, zakaj jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ko je obravnavalo dolžnikov ugovor. Iz obrazložitve izhaja, kar niti ni sporno, da dolžnik pri plačilu teh zneskov ni navedel katere obveznosti z njimi plačuje. Sodišče prve stopnje je zato sledilo upnikovemu pojasnilu, ki je te zneske upošteval za pokritje davčnih obveznosti dolžnika na dveh drugih kontih, to je kontu 2031 in kontu 2020. Iz te obrazložitve sledi, da je imel dolžnik v razmerju do upnika več odprtih obveznosti, ki so imele istovrsten predmet, to je plačilo denarnih obveznosti. V takem primeru člen 287 OZ določa vrstni red vračunavanja. Na podlagi 1.odst. tega člena ima dolžnik pravico, da najpozneje ob izpolnitvi pove, katero obveznost z določenim plačilom izpolnjuje. Te pravice dolžnik ni izkoristil, saj pri plačilih ni navedel, katero obveznost plačuje. Dolžnik pa tekom tega postopka in tudi v pritožbi ne trdi, da bi upnik s tem, ko je dolžnikova plačila upošteval na kontih 2020 in 2031 kršil pravila o vrstnem redu iz 2. do 4.odst. 287.čl. OZ. V pritožbenih navedbah izpostavlja določbo 1.odst. 293.čl. OZ oziroma pred tem določbo 1.odst. 318.čl. ZOR, ki pa v taki situaciji ni bistvena, saj pri teh plačilih ni šlo za vprašanje, kdaj je bil dolg poravnan, ampak za vprašanje vrstnega reda vračunavanja. Zato so brezpredmetne navedbe v zvezi z darilnim namenom, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so ta plačila bila izvršena upniku, ker pa dolžnik ni izbral pravico, ki mu gre po 1.odst. 287.čl. OZ, je od več obveznosti s temi plačili bila izpolnjena tista, s katero je upnik pokril druge davčne obveznosti dolžnika in ne te, ki je predmet postopka zavarovanja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ni podana v zvezi s temi plačili niti absolutna bistvena kršitev postopka iz 14.tč. drugega odst. 339.čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, niti zmotna uporaba materialnega prava.

Tudi pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče odločilo le s pomočjo strokovnega znanja izvedenca, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovoru izhajalo iz vseh plačil, ki jih je izvršil dolžnik upniku. Kot je zgoraj predstavljeno, pa je v obrazložitvi pojasnilo, zakaj vseh teh plačil (ki očitno niso bila sporna) v konkretni zadevi ni upoštevalo. Do izvršenih plačil se je sodišče pravno opredelilo, ko je povedalo, katera od plačil lahko dolžnik uspešno uveljavlja v postopku zavarovanja, kjer je sodišče vezano na izvršilni naslov in kako je z vračunavanjem plačil v primeru, ko je med udeležencema odprtih več denarnih terjatev. Pravna presoja je v sodnem postopku vselej pridržana sodniku. Izvedenec sodišču pomaga samo s strokovnim znanjem. V konkretnem primeru ni bilo sporno, ali je dolžnik izvršil kakšno od plačil, ki jih je zatrjeval, sporno je bilo samo, ali se vsa plačila iz pravnih razlogov lahko upoštevajo v tem postopku. Do tega vprašanja se je moralo opredeliti sodišče, saj gre za pravno presojo, zato je pravilno stališče, da izvedenskega mnenja za odločitev ni potrebovalo in je utemeljeno dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da se ne da odločitve preizkusiti, ker niso navedeni razlogi, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, niso razumljive. V tem postopku se je predlagalo zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini in ne zavarovanje z začasno odredbo. Pogoji za zastavno pravico so urejeni v 243. členu ZIZ. Upnik mora po tej določbi izkazati izvršilni naslov, iz katerega je sodišče prve stopnje tudi izhajalo, ko je izdalo sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini. Brez pomena so za ta postopek pogoji, ki so predpisani za zavarovanje z začasno odredbo v 270. členu ZIZ, kjer mora upnik kot prvo predpostavko izkazati za verjetno terjatev, katere zavarovanje zahteva z začasno odredbo.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).