Jedro

Obveznost tožene stranke je vezana na valutno klavzulo in je izražena v nemških markah. Zato znašajo obresti toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Če pogodbeni stranki dogovorita valutno klavzulo, je mogoče za isti čas, za katerega velja valutna klavzula, zahtevati zamudne obresti le po navedeni obrestni meri.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi druge in prve stopnje v izreku o obrestni meri zamudnih obresti spremenita tako, da obrestna mera znaša toliko, kot se plačuje v kraju izpolnitve za hranilne vloge v DEM na vpogled.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 32.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini 2,5% mesečne obrestne mere od 31.8.1993 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 206.001,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.9.1998 dalje. Ugotovilo je, da je tožnik denar posodil tožencu, ne pa podjetju U. Štelo je, da je S. H., ki ga je tožnik v tožbi navedel kot toženo stranko, ista oseba, kot je A. H., kakor je tožnik na ugovor tožene stranke popravil ime te stranke. Glede na dogovor z dne 3.9.1993, ki pomeni pripoznavo dolga, je zavrnilo ugovor zastaranja. Glede obrestne mere je napravilo računski preizkus za čas od 21.4.1993 do 21.5.1993 in ugotovilo, da s pogodbo določene obresti ne presegajo zakonskih zamudnih obresti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke 370. člena ter iz 380. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ureja razmerje med strankama dokument z dne 3.9.1990, po katerem sta sklenila pogodbo tožnik in izvozno podjetje U., ki ga zastopa toženec. Toženec je bil lastnik in direktor podjetja U. S tožnikom je komuniciral kot direktor. Dokument z dne 21.4.1993 se nanaša na prvotno pogodbo in ne spreminja osebe dolžnika. Izpodbijana sodba, ki tega ne upošteva, je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je napačna odločitev o obrestni meri zamudnih obresti. Nepravilno je zavrnjen ugovor zastaranja in napačno je bila dovoljena sprememba tožbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. RS št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena glede obrestne mere zamudnih obresti, sicer pa ne.

Ime S. H. je napisano na listini z dne 21.4.1993, ki jo je toženec podpisal. Toženec je sprva tudi v tej pravdi brez ugovora sprejel navedbo imena S. H. (vlogi z dne 3.4.1997 in z dne 3.6.1998). Iz tega sledi, da S. in A. H. nista različni osebi. Sprememba imena tožene stranke tako, da se pravilno glasi A. namesto S., ne pomeni spremembe istovetnosti osebe, ki je tožena. Zato ne gre za primer, ki ga ureja 192. člen ZPP, ampak gre le za popravo napake v navedbi imena toženca. Podobno bi bilo mogoče popraviti tudi njegov naslov ali kakšen drug podatek, ki se nanaša na osebo, ki je stranka v postopku.

Vprašanje pasivne legitimacije je z izpodbijano sodbo rešeno pravilno. Obe sodišči sta upoštevali, da je pogodba z dne 3.9.1990 sklenjena na poslovnem papirju podjetja U. izvoz - uvoz, veleprodaja - drobna prodaja, K., Ž. Pomembno pa je, da je v tej pogodbi določba, s katero se A. H. zavezuje, da bo po dveh mesecih vrnil denar in plačal obresti, če se stranki drugače ne dogovorita, ter potrjuje, da je denar osebno sprejel dne 3.9.1990. Torej iz te pogodbe izhaja toženčeva osebna obveznost, da tožniku vrne posojeni denar. To je potrjeno še z listino z dne 21.4.1993, ki sta jo stranki imenovali "Kreditna pogodba" in s katero je toženec potrdil stanje dolga 32.000 DEM ter se zavezal od 31.8.1993 dalje plačevati obresti. Četudi je toženec najel posojilo za potrebe svojega podjetja, je osebno prevzel obveznost vrnitve posojila in je zato v tej pravdi pasivno legitimiran. Obe sodbi imata o tem vprašanju ustrezne razloge, ki temeljijo na pravilni razlagi obeh listin. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni.

Druga listina z dne 21.4.1993 ima pomen tudi za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. Ta listina je po vsebini pripoznava dolga, zaradi česar je bilo po 387. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastaranje pretrgano.

Utemeljeno pa revizija ugovarja 2,5-odstotni mesečni obrestni meri zamudnih obresti. Obveznost tožene stranke je vezana na valutno klavzulo in je izražena v nemških markah. Glede obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, je v našem pravnem redu pravna praznina, ki jo je sodna praksa izpolnila z analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba tretjega odstavka 399. člena ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera, med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Če pogodbeni stranki dogovorita valutno klavzulo, je mogoče za isti čas, za katerega velja valutna klavzula, zahtevati zamudne obresti le po navedeni obrestni meri. Primerjalni izračun sodišča prve stopnje je napravljen samo za en mesec in ne upošteva spremembe valutnih razmerij v času od nastanka do izpolnitve obveznosti. Ne glede na to ni mogoče dati sodnega varstva obrestnim zahtevkom, ki presegajo zakonsko določeno obrestno mero. V obravnavanem primeru je zakonsko obrestno mero nadomestila sodna praksa, ki je povzeta v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23.6.1993 (Poročilo o sodni praksi VS RS 93/I, str. št. 23).

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker revident stroškov ni navedel (drugi odstavek 164. člena ZPP).