Jedro

Če upravni organ izda dovoljenje za postavitev objekta, ne gre za motenje posesti, saj je z izdajo upravnega akta izključena protipravnost. Zaradi motenja osebnega in intimnega življenja sodišče ne daje pravnega varstva zaradi motenja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta toženi stranki motili posest obeh tožnikov na njuni hiši na atriju V. 50 ter na nasadu omorik, vrtnic, gabrov, irisov in šipka na vzhodnem delu parcele 313/71 k.o. T. s tem, da je prvotožena stranka 11.1.1993 na vzhodnem delu parcele 313/71 zabetonirala temelj tlorisa 1 x 1,5 m ter 15.1.1993 na temelj postavila stražnico, drugotoženka pa je za objekt izdala soglasje, zaradi česar je ogrožena fizična varnost obeh tožnikov v njuni hiši in atriju ter motena intimnost bivanja v tej hiši, pri postavitvi stražnice pa je prva toženka odstranila eno vrtnico tožnikov z zaščitnim trirobom, drugo vrtnico pa delno pohodila in pri tej odstranila zaščitni rob. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od toženih strank zahtevala odstranitev stražarnice in prepoved takšnih in podobnih dejanj pod pretnjo denarne kazni 10.000,00 SIT. V posledici take odločitve je tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov in sicer prvotoženi stranki v znesku 10.296,00 SIT in drugotoženi stranki v znesku 7.200,00 SIT.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da stroškovno ugodi njunemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. V pritožbi tožnika navajata, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni samovolje in protipravnosti, saj je tak zaključek aprioren in ne upošteva dejanskega stanja, saj tožnika v pravnem postopku nista mogla niti smela sodelovati. Morebitna pravilnost upravnega postopka sploh ne izključuje možnosti motenja in ustrezne civilne sankcije. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo dejstva, da sporna stražnica stoji le 4 m od atrija tožnikov, niti se ni ukvarjalo s tem, ali sta tožnika dejansko motena s postavitvijo stražnice ali ne. Glede na majhno razdaljo stražnice do objekta sta tožnika življenjsko ogrožena zaradi policistov, ki tam stražijo in seveda zaradi njihovega orožja. Sodišče je le registriralo nesrečen dogodek, ko se je policistu sprožila puška in ta dogodek šteje v riziko, ki je povezan z dejavnostjo notranjih organov. Nedvomno je ogrožena in omejena intimnost uporabe prostorov tožeče stranke, saj imajo policisti popoln pogled v določene dele hiše, kar oba tožnika upravičeno moti. Tujci, ki so bli na obisku, so se zaradi tako postavljene stražnice počutili nelagodno, poleg tega pa je tudi zmanjšana vrednost njunega objekta. Protispisen je tudi razlog sklepa, da naj bi tožnika zatrjevala obstoj imisij in to predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Tožnika istočasno trdita, da je motilno dejanje lahko tudi imisija. Nadalje tožnika navajata, da se ne strinjata s tem, da glede nasadov nimata ekonomskega interesa. Glede na način razpravljanja sodnika in glede na nerazumljive razloge izpodbijanega sklepa, tožnika v primeru razveljavitve predlagata, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Istočasno sta tožnika vložila tudi lastnoročno pritožbo, v kateri ponavljata trditve iz pritožbe njunega pooblaščenca ter še dodajata, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker mora v motenjskih pravdah sodišče paziti, da zadevo hitro reši, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno, saj je sodišče prve stopnje potrebovalo kar 5 mesecev, da je ugotovilo, da stražnica stoji na parceli 313/71. Nadalje se tožnika ne strinjata z ugotovitvami, da nimata ekonomskega (estetskega) interesa glede nasadov in da ni ogrožena njuna varnost. Nadalje tožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditev v pripravljalni vlogi glede odklopa cestne svetilke pred njuno hišo. Za odločanje v tej zadevi ni bistveno, da je bila izdana upravna odločba o postavitvi stražnice. Nadalje tožnika navajata, da na dogajanja moteče vpliva privatizacija varovane hiše. Pritožba ni utemeljena.

V sporih zaradi motenja posesti je tema obravnave začrtana s tožbenim zahtevkom. Poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, tak tožnik je aktivno legitimiran, ter vprašanja, ali je bila posest res motena in ali je toženec tisti, ki je posest motil, je potrebno obravnavati tudi vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Da gre za motenje, morajo biti izpolnjene vse zgoraj navedene predpostavke. Če manjka katera izmed predpostavk, tistemu, ki toži, ne gre posestno varstvo. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja v okviru te tožbe. Posestno varstvo ima namen, da ščiti obstoječe posestno stanje toliko časa, dokler se to stanje zaradi ustanovitve novega razmerja ne spremeni. Protipravnost je objektivni element motenja poseti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, tedaj taka, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnem redu, oziroma dejanja in ravnanja, za katere pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka v teku postopka z odločbo z dne 22.6.1993 dovolila postaviti sporno stražarnico na parceli 313/71, v ravnanju prvotožene stranke ne gre za protipravnost, saj je sporna stražnica postavljena v skladu z upravnim aktom. Drugotožena stranka pa ni pasivno legitimirana, saj ni postavila sporne stražarnice, izdaja upravnega akta oziroma odločbe pa ne pomeni motilnega dejanja, saj ima drugotožena stranka za tako dejanje pooblastilo v zakonu. Nasprotne trditve v pritožbi, da tožnikoma ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, ni stvar tega postopka, ampak bosta tožnika te okoliščine uveljavljala v upravnem postopku. Že iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zaradi ogroženosti in slabega počutja (vznemirjenosti) ni mogoče zahtevati sodnega varstva v motenjski pravdi, temveč le v drugem postopku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in ne gre za nikakršno bistveno kršitev postopka, temveč bi šlo kvečjemu za napačne materialnopravne zaključke, kar pa kot že omenjeno, tudi ni podano. O manjvrednosti hiše ni mogoče odločati v tem postopku, ker gre za odločanje o pravici, o kateri v motenjski pravdi ni dopustno razpravljati. Zaradi nelagodnosti počutja tujcev, kot omenjata tožnika v pritožbi, kot že navedeno, tožnikoma ne gre posestno varstvo. Glede motilnega dejanja zaradi poškodovanja in odstranitve vrtnice, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, predvsem zaradi tega, ker ne gre za protipravnost, pa tudi zaradi tega, ker tožnika zahtevata v tej smeri samo ugotovitev motenja brez ustreznega dajatvenega zahtevka, sama ugotovitev motenja pa ni dopustna, saj samo za ugotovitveno tožbo tožnika nimata pravnega interesa.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni hitro reševalo zadevo, ni podana, sicer pa tudi gre za relativno kršitev postopka, ki ni vplivala na pravilnosti in zakonitosti izdaje izpodbijanega sklepa. Vse ostale navedbe, ki jih tožnika opisujeta v pritožbi, ne morejo vplivati glede na povedano na pravilnost izpodbijanega sklepa. Glede dogodka 17.9.1993 (popravilo cestne svetilke) se sodišče prve stopnje ni imelo kaj opredeljevati, ker ta dogodek ni predmet tožbenega zahtevka.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 380 tč. 2 ZPP).