Jedro

Ker ni bilo soglasja tožnikov za prenos mandata, prva toženka odgovarja tudi za drugotoženčevo delo (ne le za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dala). Takšna odgovornost temelji na določbi četrtega odstavka 770. člena OZ. Na podlagi petega odstavka 770. člena OZ pa drugi mandatar odgovarja za pravilno in pravočasno izpolnitev svoje obveznosti, ne samo v razmerju do prvega mandatarja, temveč tudi neposredno v razmerju do naročitelja. Ker za pravilno izpolnitev odgovarja tudi prvi mandatar, je njuna odgovornost v razmerju do naročitelja solidarna, saj oba odgovarjata za isto izpolnitveno ravnanje (opravljeni posel) in gre zato za nedeljivo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic 717,61 EUR za čas od 5. 7. 2012 do 31. 3. 2015 in zoper drugega toženca zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic 717,61 EUR za čas od 5. 7. 2012 do 22. 5. 2015. II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati prvemu tožniku 717,61 EUR in drugi tožnici 717,61 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2012 ter 25,96 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta toženca zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Vztrajata, da je drugi toženec povsem utemeljeno menil, da do obdavčitve ne bo prišlo, pa tudi sicer sploh ni nujno, da bi moral pričakovati, da v konkretnem primeru lahko do nje pride, saj to ne izhaja nujno iz določb Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/2011 s sprem., v nadaljnjem besedilu ZDoh-2). Ob tem še poudarjata, da je DURS ravnal nezakonito, ker je kot vrednost nepremičnine upošteval vrednost po evidenci GURS in ne pogodbene vrednosti, ki jo je sporočil drugi toženec (njemu po sta jo posredovala tožnika sama). Drugi toženec ni mogel vedeti, da bo davek odmerjen. Prav tako ni opustil svoje pojasnilne dolžnosti, saj bi bila ta špekulativna glede na podatke, s katerimi je takrat razpolagal. Pritožnika poudarjata, da je prvotoženka sicer s tožnikoma sklenila pogodbo o naročilu in za opravljeno delo izdala račun, a ne drži, da je brez soglasja tožnikov predala izvedbo naročila drugotožencu. Soglasje k predaji naročila je bilo izraženo konkludentno, saj sta tožnika ves čas komunicirala samo z drugotožencem. V zvezi s tem sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi toženca domnevno nastalo škodo povzročila skupaj in zakaj sta torej odgovorna solidarno.

Pritožnika grajata tudi ugotovitev sodišča, da je škoda sploh nastala. V tem delu sodbe sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi plačilo davčne obveznosti predstavljalo škodo. Poleg tega pa, četudi bi škoda res nastala, vtoževana odškodninska terjatev še ni zapadla. Ta zapade, ko je znan obseg škode. Ta pa bo znan, ko bo prišlo naslednjič do odsvojitve nepremičnine oziroma s potekom 20 let od dne, ko sta tožnika pridobila nepremičnino. Odlog ugotavljanja davčne obveznosti namreč ne pomeni davčne oprostitve ampak gre zgolj za preložitev ugotavljanja (in posledično tudi plačila) davčne obveznosti istega zavezanca na kasnejši datum.

Pritožnika grajata odločitev, da zamudne obresti tečejo od 5. 7. 2012. V spisu namreč ni nobenih trditev o datumu plačila davčnih obveznosti ali kakršnihkoli drugih trditev, ki bi utemeljevale tek zakonskih zamudnih obresti. To torej pomeni, da gre za dejstvo, ki ga tožnika nista zatrjevala (tožnika tudi po pozivu tožencev nista podala dokazov na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti datum plačila).

Pritožnika grajata še odmero pravdnih stroškov. Sodišče je namreč upoštevalo dvakratno sodno takso v skupnem znesku 330,00 EUR. Vendar pa polna taksa ob vrednosti spora 3.612,27 EUR v skladu s tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 225,00 EUR. Posledično pa so napačni tudi ostali izračuni višine pravdnih stroškov.

3. Toženca predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika s prvotoženko sklenila ustno pogodbo o naročilu, s katero sta naročila sestavo darilne pogodbe (prenos lastninske pravice na nepremičnini, katere solastnika sta bila vsak do ½, na njunega sina), sestavo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, organizacijo notarske overitve ter davčni postopek v zvezi z obdavčenjem pravnega posla. Prvotoženka je naročilo nato predala drugotožencu, ki je sestavil darilno pogodbo in brez posebnega pooblastila ali naročila tožnikov oziroma posveta z njima oddal vlogo za odmero davka od dobička iz kapitala zaradi odsvojitve nepremičnine v njunem imenu. Takšnim ugotovitvam pritožnika ne nasprotujeta.

6. Oba toženca sta kot strokovnjaka zavezana k višjemu standardu skrbnosti - skrbnosti dobrega strokovnjaka, tudi zato, ker je šlo za odplačni mandat (3. odstavek 768. člena Obligacijski zakonik; OZ). Zato naročiteljema odgovarjata za nepravilno izpolnitev prevzete obveznosti, če bi posel lahko uspešno opravila, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi se morala pozanimati kakšne so možnosti, ki jih ponuja davčna zakonodaja ob prenosu lastninske pravice na nepremičnini s staršev na potomca in jih predstaviti naročnikoma (da bi jima omogočila izbrati) ali pa izbrati tisto, ki je (bila) za naročnika najbolj ugodno, saj sta bila dolžna v vsem varovati njune interese. Drugi toženec tega ni storil, kar tudi sam priznava. Pritožbeno prepričanje, da ni nujno, da bi drugi toženec moral pričakovati, da v konkretnem primeru lahko pride do obdavčitve, ne dosega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kot dober gospodarstvenik oz. strokovnjak bi moral preveriti vrednost nepremične po evidenci GURS (in se ne zanašati na laično oceno vrednosti, ki sta mu jo povedala tožnika) ter se pozanimati, katera je tista ocena vrednosti, ki jo upošteva DURS. Ob tem tudi ne vzdrži argument, da ni razpolagal s podatki, ki bi omogočali vložitev katerekoli davčne napovedi, ampak samo napovedi dobička iz kapitala. Drugi toženec je sam sestavil darilno pogodbo in je vedel, da gre za prenos nepremičnine s staršev na otroka, ko zakon dopušča možnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti.

7. Pri drugotožencu so torej podani vsi elementi poslovne odškodninske odgovornosti. Posel ni bil pravilno in uspešno opravljen, ker drugotoženec ni ravnal s profesionalno skrbnostjo (gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja) in je na DURS vložil napačno, za tožnika manj ugodno vlogo (vzrok za kršitev torej izvira iz njegove sfere). Posledično je bila tožnikoma odmerjena dohodnina, ki sta jo morala plačati, pa je ne bi, če bi bila vložena pravilna vloga. Drugotoženčeva kršitev je torej vzrok za nastalo škodo, ki je enaka koristi, ki bi jo tožnika imela, če bi bil posel uspešno izpeljan; v konkretnem primeru je škoda torej enaka vrednosti za katero se je zmanjšalo premoženje tožnikov, ki se ne bi, če bi bil posel uspešno opravljen.

8. V skladu z določbo 770. člena OZ mora mandatar prevzeti posel izvršiti osebno, drugemu pa ga lahko zaupa samo s soglasjem naročitelja ali če ga v to prisilijo okoliščine. Trditveno breme v zvezi s soglasjem naročitelja je na toženi stranki (ne pa na tožeči stranki breme za zatrjevanje in dokazovanje negativnega dejstva, da takšnega soglasja ni bilo). Toženca sta res trdila, da je prva toženka izvršitev naročila zaupala drugemu tožencu (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in je v pritožbi torej po nepotrebnem ponovno izpostavljeno). Trditve o tem, da sta tožnika s prenosom soglašala (in kako je do soglasja prišlo), sta toženca podala na prvem naroku glavne obravnave, ko sta pojasnila, da sta tožnika v vseh fazah izvedbe naročila komunicirala le z drugim tožencem. V zvezi s to navedbo je tožena stranka predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika prve toženke. Gre torej za dokazni predlog za zaslišanje strank. Zaslišanje strank je obojestranski dokaz, tako da je sodišče prve stopnje o tem spornem vprašanju povsem utemeljeno zaslišalo tudi tožnika. Pritožbene trditve, da ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta imela tožnika drugotoženca za predstavnika prve toženke, nimajo podlage v ustreznih trditvah tožnikov, so zato neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženca nista uspela dokazati, da sta tožnika soglašala z zaupanjem posla drugemu tožencu (ker za to, da drugi toženec ni predstavnik prve toženke, sploh nista vedela), ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. V vsebinskem smislu pa je pritožnika sploh ne izpodbijata.

9. Ker torej ni bilo soglasja tožnikov za prenos mandata, prva toženka odgovarja tudi za drugotoženčevo delo (ne le za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dala). Takšna odgovornost temelji na določbi 4. odstavka 770. člena OZ. Na podlagi 5. odstavka 770. člena OZ pa drugi mandatar odgovarja za pravilno in pravočasno izpolnitev svoje obveznosti, ne samo v razmerju do prvega mandatarja, temveč tudi neposredno v razmerju do naročitelja. Ker za pravilno izpolnitev odgovarja tudi prvi mandatar, je njuna odgovornost v razmerju do naročitelja solidarna, saj oba odgovarjata za isto izpolnitveno ravnanje (opravljeni posel) in gre zato za nedeljivo obveznost.(1) Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo zakaj meni, da sta toženki škodo povzročili skupaj. Njuna solidarna odgovornost je posledica pravilne uporabe določbe 770. člena OZ. Nesporno pa je, da je prva toženka prevzela in prenesla naročilo ter izstavila račun, drugi toženec pa je dejansko opravil posel. 10. Odškodninska terjatev v skladu s 165. člen OZ zapade v trenutku nastanka škode. Škoda je tožnikoma nastala, ko sta plačala dohodnino (ugotovitev, da sta jo plačala, ni izpodbijana). Sicer res drži, da ne gre zamenjevati odloga z oprostitvijo plačila, vendar ZDoh-2 v 4. odstavku 100. člena določa, da se ugotavljanje davčne obveznosti odloži do naslednje obdavčljive odsvojitve podarjenega kapitala, ki jo opravi zavezančev otrok ali zakonec, kar torej pomeni, da bi moral (seveda le v primeru obdavčljive odsvojitve) plačati davek sin tožnikov, ne tožnika, za katera je tako plačilo dohodnine nedvomno predstavljalo škodo.

11. Utemeljeno pa pritožnika grajata odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Obveznost plačati zamudne obresti je posledica zavezančeve zamude s plačilom; 2. odstavek 299. člena OZ pa nastanek zamude veže na oškodovančev opomin. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5. 7. 2012 ugodilo, ker tožnika nista “pravočasno prerekala teka zakonskih zamudnih obresti“. Ne glede na to, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti materialnopravno utemeljen. Ko bi to storilo (oziroma poskusilo storiti), bi, kot pravilno izpostavljata toženca v pritožbi, ugotovilo, da v tožbi trditev o tem, zakaj naj bi zakonske zamudne obresti tekle od 5. 7. 2012, ni. Tožba v tem delu torej ni sklepčna. Ne drži pa pritožbena trditev, da v tožbi ni nobenih trditev o tem, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom. Tožnika sta v tožbi pojasnila, da je prva toženka z dopisom s 1. 4. 2015 zavrnila njun izvensodni zahtevek na plačilo odškodnine. Takšni trditvi tožena stranka ni nasprotovala. Tedaj je torej nedvomno že prejela opomin tožnikov, zato je s tem prišla v zamudo. Glede drugega toženca trditev o opominu v tožbi ni. Tak opomin pa nedvomno predstavlja tožba, ki jo je drugi toženec (kot izhaja iz podatkov v spisu) prejel 22. 5. 2015. Višje sodišče je zato pritožbi v obrestnem delu ugodilo tako, da morata toženca plačati obresti od tedaj, ko je vsak od njiju prejel opomin tožnikov.

12. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Tožnika sta v tožbi postavila dva tožbena zahtevka, enega prvi tožnik in drugega druga tožnica. Tako je sodišče tudi v skladu z določbami ZST-1 pravilno odmerilo sodno takso za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sodna taksa za tožbeni zahtevek 1.801,98 EUR znaša 165,00 EUR in za tožbeni zahtevek v višini 1.810,29 EUR prav tako 165,00 EUR. Skupno torej sodna taksa znaša, kot je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje 330,00 EUR. Posledično so pravilni tudi ostali izračuni višine pravdnih stroškov tožnikov.

13. Višje sodišče je torej pritožbi delno ugodilo in sodbo v obrestnem delu spremenilo, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Takšna odločitev temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP. V preostalem pa pritožba ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo potrdilo.

14. Toženca sta s pritožbo uspela le v manjšem delu glede akcesorne obveznosti, zato sama krijeta pritožbene stroške. Enako velja za tožnika, ki z vložitvijo odgovora na pritožbo svojega procesnega položaja nista mogla v ničemer izboljšati. Delna sprememba sodbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni vplivala.

Op. št. (1): Plavšak, dr. Nina, Zabel, dr. Bojan, Kranjc, dr. Vesna, Polajnar Pavčnik, dr. Ada, Grilc, dr. Peter, Markič, mag. Jure, Ilovar Gradišar, mag. Sonja, Vrenčur, dr. Renato, Podobnik, dr. Klemen, Podgoršek, Bojan: Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga (2004), str. 248 - 249.