Jedro

Skrb za porazdelitev in izterjavo obveznosti glede vzdrževanja in obratovanja objekta je zakonska obveznost upravnika, pri čemer zakon jasno določa, da je upravnik le zastopnik oziroma pooblaščenec etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67275/2009 z dne 22.5.2009 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 489,72 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67275/2009 z dne 22.5.2009 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, tako da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati glavnico 3.390,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe ter izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR. Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne še nadaljnje pravdne stroške v višini 159,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo poleg kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, preizkusilo tudi glede kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je tožeča stranka kot upravnik poslovnega objekta aktivno legitimirana za izterjavo obratovalnih stroškov, zaradi česar je sprejeta odločitev napačna.

7. Sodišče prve stopnje je upravičenje tožeče stranke utemeljilo na določbah Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem in obratovanjem poslovne hiše ''H.'' (A1, v nadaljevanju Pogodba o upravljanju), po kateri ima upravnik dolžnost, da razdeljuje stroške ter izterja prispevke v skladu s pogodbo ter v smislu določb stanovanjskega zakona (6. in 13. člen).

8. Pritožbeno sodišče glede na naravo spora takšne dejanske ugotovitve o vsebini Pogodbe o upravljanju sprejema (prvi odstavek 458. in 495. člena ZPP). Vendar ocenjuje, da omenjeno pogodbeno določilo ne omogoča sklepa, da je tožeča stranka hkrati upravičena, da od tožene stranke (etažnega lastnika) izterja plačilo obratovalnih stroškov (kurjava, čiščenje, komunala, elektrika, varovanje, tekoče vzdrževanje) v svojo korist. Skrb za porazdelitev in izterjavo obveznosti glede vzdrževanja in obratovanja objekta je namreč že zakonska obveznost upravnika, pri čemer zakon jasno določa, da je upravnik le zastopnik oziroma pooblaščenec etažnih lastnikov (primerjaj 4. odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ in 2. odstavek 48. člena oziroma 1. odstavek 50. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1). V skladu z navedenimi zakonskimi določbami je upravnik torej zgolj zastopnik etažnih lastnikov in mu drugačnega položaja v obravnavani zadevi ni mogoče priznati niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ki se na takšno zakonsko ureditev celo izrecno sklicuje.

9. Tožeča stranka bi zato lahko terjala plačilo obratovalnih stroškov le v primeru, če bi jih dobaviteljem poravnala iz svojih sredstev (190. oziroma 197. člen OZ), česar pa ni zatrjevala.

10. Pritožbeno sodišče je iz pojasnjenega razloga pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Pri tem dodaja, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o upravljanju sicer upravičena do plačila za storitve upravljanja, ki jih je opravila sama. Ker pa svojega zahtevka ni ustrezno opredelila, saj ni razmejila, kakšen znesek od vtoževanih 3.390,00 EUR odpade na stroške upravljanja in kakšen na obratovalne stroške, je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

12. Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, saj te na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. 155. in 165. člena ZPP ter na določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje stroškov postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. V pritožbenem postopku pa njeni stroški znašajo 489,72 EUR in zajemajo nagrado za pritožbo 225,60 EUR (tar. št. 3210 ZodvT), administrativne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT), povečano za 20% DDV ter sodno takso 195,00 EUR.

14. O pritožbi odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).