Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 880.000,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino znižalo na 580.000,00 SIT, v ostalem pa to pritožbo in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Dosojena odškodnina iz obeh uveljavljanih naslov je prenizka. Splošno znano je, da so bolečine pri opeklinah hujše intenzitete, tako pa jih je opisal tudi izvedenec. Ob upoštevanju številnih nevšečnosti med zdravljenjem je zato dosojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT prenizka in bi bilo treba priznati celotno vtoževano odškodnino v znesku 900.000,00 SIT. Tožnik je utrpel ob dogodku hud primarni strah, ki je nato prešel v sekundarni strah zaradi izida zdravljenja. Denarni ekvivalent za to vrsto škode bi bil sprejemljiv le v zahtevani višini 300.000,00 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo zahteva konkretizacijo oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, istočasno pa mora priti do izraza primerjava z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnega obsega in odškodnin zanje. Uporabiti je torej treba enaka merila pri dosoji višine odškodnin. Pri tem pa je sodišče dolžno opraviti primerjavo tudi med odškodninami za posamezne oblike škode v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. V obravnavanem primeru na nižjih stopnjah sprejete dejanske ugotovitve ne uvrščajo tožniku prizadejane škode med znatne škode, ki bi terjale odškodnino v okviru vtoževanega zneska. Čeprav se upošteva znano dejstvo, da so bolečine zaradi opeklin specifične in hude, ni mogoče mimo izvedenske ugotovitve o (manjši) površini opečene kože in o tem, da je stalne hude bolečine tožnik prestajal le 3 dni in nato občasno hude še 5 dni. S stalno lahkimi in občasnimi bolečinami vred pa je bolečinsko obdobje skupaj trajalo dobrih 6 tednov, kolikor je trajal tudi bolniški stalež. Kljub ugotovljenim nevšečnostim, povezanim s previjanji opeklinske rane, škoda iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti le ni tako visoka, da bi mogla v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, obravnavanimi v sodni praksi, utemeljiti zvišanje na drugi stopnji dosojene odškodnine v znesku 500.000,00 SIT.

Tudi odškodnine zaradi prestanega strahu ni mogoče zviševati. Strah ob dogodku je bil sicer intenziven, vendar kratkotrajen, strah pred zaraščanjem opekline v brazgotino pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, ni bil dolgotrajen. Končno pa slednjega strahu ni mogoče primerjati s strahom pred porušenim zdravjem ali motenim funkcioniranjem organizma. Odškodnina v znesku 80.000,00 SIT iz tega naslova je zato primerna.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).