Jedro

Tožena stranka se ob kršenju otrokovih pravic (otrokove koristi so glavno vodilo) - po določbah ustave Republike Slovenije, konvencije ZN o otrokovih pravicah, zakona o državljanstvu Republike Slovenije in 1. odstvka 218. člena ZUP (odločba bi morala biti izdana v 2. mesečnem roku) - v zvezi z zahtevo njegovih staršev za pridobitev slovenskega državljanstva za otroka in ob kasnejši pridobitvi tega državljanstva enega izmed staršev, ne more uspešno sklicevati na načelo zakonitosti (4. člen ZUP) po tem, ko je med upravnim postopkom otrok, postal polnoleten in ne more avtomatično reševati njegove vloge ob izpolnitvi polnoletnosti po 40/I člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 26.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki sta jo pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta vložila dne 31.10.1991 za takrat mladoletnega tožnika njegova starša. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob izdaji izpodbijane odločbe (26.10.1992) bilo ugotovljeno, da je tožnik že postal polnoleten in zato zanj ni možno več odločati v skladu s pogoji, ki so za pridobitev državljanstva Republike Slovenije otroka do dopolnjenega 18 leta starosti predpisani v 14. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ampak mora prosilec, ki je postal polnoleten, izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v 1. odstavku 40. člena navedenega zakona. Ti pogoji pa so, da je imel prosilec v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da v Sloveniji dejansko živi ter da je zahtevek za pridobitev državljanstva vložil do 25.12.1991. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik že od rojstva živi v Zvezni Republiki Nemčiji skupaj s starši, po mnenju tožene stranke pogoja dejanskega bivanja, ki je opredeljen v 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, ne izpolnjuje, kljub temu, da ima v Republiki Sloveniji od 1.6.1988 dalje prijavljeno stalno prebivališče. Zaradi navedenega tožena stranka vlogi za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da sta njegova starša kot zakonita zastopnika na njegovo izrecno željo in z njegovim soglasjem dne 31.10.1991 vložila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Dejansko je ta zahtevek bil vložen pred 25.12.1991 in v času, ko še ni bil polnoleten. Tudi če bi bil polnoleten v tistem času, je bila njegova želja in dano soglasje legitimno in pravnoveljavno pred pristojnim upravnim organom. Odsotna je bila samo dobra volja pristojnega upravnega organa. Njegova želja in dano soglasje, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije, še sedaj nista spremenjena. To pomeni, da je tožena stranka odločala površno in malomarno o njegovi privrženosti Republiki Sloveniji in njegovi želji ter volji, da postane državljan Republike Slovenije. To pa toliko prej, ker je tožena stranka ugodila vlogi njegove sestre in očeta, ki sta pridobila slovensko državljanstvo, in jih tako prisilno ločila od skupnega življenja. Živi skupaj s starši. Starši so zgradili hišo v Republiki Sloveniji. To daje trdno poroštvo za njihovo prejšnjo in sedanjo odločitev, da živijo na območju Republike Slovenije. So in bodo lojalni in privrženi državljani Republike Slovenije. Kot mlad srednješolec se uči za poklic strojni mehanik. Govori, bere in piše nemško in angleško in delno tudi v slovenščini. Svoj prosti čas in letni oddih v glavnem preživlja po različnih krajih Republike Slovenije. Pripravljen je, da s celotnim svojim delom in znanjem ter s kapitalom staršev pripomore k razvoju Republike Slovenije. Noče biti tujec. Želi si postati enakopraven član družine, z enakovrednimi državljanskimi pravicami in obveznostmi do svoje države. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožbena navedba, da sta državljanstvo Republike Slovenije pridobila tožnikov oče in mladoletna sestra, ne more vplivati na drugačno presojo pogoja dejanskega bivanja tožnika v Republiki Sloveniji, saj je pridobitev državljanstva Republike Slovenije individualna pravica in se obravnava v vsakem konkretnem primeru posebej, v skladu s pogoji, ki jih predpisuje zakon. Tožnik bo lahko ponovno uveljavljal pravico do pridobitve državljanstva Republike Slovenije v skladu s pogoji, ki so za pridobitev državljanstva Republike Slovenije predpisani v 10. členu navedenega zakona za redno naturalizacijo. Tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 8. člena ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo; ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Po 1. odstavku 56. člena ustave Republike Slovenije (pravice otrok) uživajo otroci posebno varstvo in skrb s tem, da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Po določbah 3., 8. in 9. člena konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (sprejete 20.11.1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku - zakon o ratifikaciji konvencije - Uradni list SFRJ - mednarodne pogodbe, št. 15/90 - ki se po določbah citiranega 8. člena ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I - smiselno uporablja kot republiški predpis - akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 9/92 - mednarodne pogodbe) naj bodo otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa (1. odstavek 3. člena konvencije); države podpisnice se zavezujejo, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanje lastne identitete, vštevši državljanstvo, ime in družinska razmerja, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja; če je otrok nezakonito prikrajšan za nekatere ali za vse elemente svoje identitete, naj države podpisnice zagotovijo ustrezno pomoč in varstvo, da bo svojo identiteto čimprej znova vzpostavil (1. in 2. odstavek 8. člena konvencije); države podpisnice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (3. odstavek 9. člena konvencije).

Po določbi 4. odstavka 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije pridobi otrok do dopolnjenega 18 leta starosti državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona. Po 14. členu navedenega zakona: če oče in mati pridobita državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga na njuno prošnjo pridobi tudi njun otrok, ki še ni star 18 let; če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji; če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če za to zaprosita oba roditelja, ne glede na to, kje živi otrok; če je otrok star več kot 14 let, se zahteva za pridobitev državljanstva po prejšnjih odstavkih tudi njegova privolitev (1. do 4. odstavek). Po 1. odstavku 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis, kadar se uvede postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek in tudi ni drugih razlogov, da se ne bi mogla odločba takoj izdati (predhodno vprašanje idr.), mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v 1 mesecu od dneva, ko je stranka izročila pravilno sestavljeno zahtevo, oziroma od dneva, ko je bil uveden postopek po uradni dolžnosti, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok; v drugih primerih, ko se uvede postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi kršila citirane določbe ustave Republike Slovenije, konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, določbo 4. odstavka 40. člena v zvezi z določbami 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in določbo 1. odstavka 218. člena ZUP.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da sta tožnikova starša za takrat še mladoletnega tožnika vložila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva dne 31.10.1991. Iz podatkov o mladoletnem tožniku v tej vlogi je bilo razvidno, da je tožnik rojen 26.1.1974 in da bo postal polnoleten 26.1.1992. Glede na citirano določbo 1. odstavka 218. člena ZUP in glede na navedeni podatek v tej vlogi bi morala tožena stranka v roku dveh mesecev, to je do 31.12.1991, odločiti o vlogi tožnikovih staršev za pridobitev slovenskega državljanstva takrat še mladoletnega tožnika, kar bi bilo v skladu z vlogo staršev po citiranih določbah 4. odstavka 40. člena, v zvezi z določbami 14. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka ugoditi tej vlogi v skladu s citiranimi določbami zakona o državljanstvu Republike Slovenije (4. odstavek 40. člena, v zvezi z določbami 14. člena), saj je tožnikov oče pridobil slovensko državljanstvo. Iz dopisa Sekretariata za notranje zadeve mesta z dne 17.11.1992 toženi stranki, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da je bila odločba tožene stranke z dne 21.10.1992 o pridobitvi slovenskega državljanstva tožnikovega očeta in mladoletne sestre vročena tožnikovemu očetu dne 13.11.1992. Tožnik je bil ob izdaji izpodbijane odločbe 26.10.1992 polnoleten. Glede na določbe 4. člena ZUP (načelo zakonitosti) odločajo upravni organi v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe. Po presoji sodišča pa se tožena stranka v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na to načelo. Z navedenim ravnanjem je namreč tožena stranka kršila citirane določbe ustave, navedene konvencije, zakona o državljanstvu Republike Slovenije in določbo 1. odstavka 218. člena ZUP, predvsem določbo navedene konvencije o tem, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki tudi upravni organi upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. S tem, ko tožena stranka po določbi 1. odstavka 218. člena ZUP v dveh mesecih po vloženi vlogi tožnikovih staršev za takrat še mladoletnega tožnika ni rešila te vloge in je tožnik med upravnim postopkom postal polnoleten (26.1.1992) in nato tožniku kot polnoletnemu izdala negativno odločbo v zvezi s pridobitvijo slovenskega državljanstva, zato ker ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji (1. odstavek 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije), je po presoji sodišča obšla citirane predpise oziroma ravnala v nasprotju z njimi in s tem prizadela tožnikove pravice kot otroka, kar je bil ob vložitvi vloge staršev za pridobitev njegovega državljanstva. Po presoji sodišča imajo te pravice, ki jih tožena stranka v upravnem postopku ni upoštevala, v konkretnem primeru prednost pred sklicevanjem na načelo zakonitosti. Ker je torej tožena stranka kršila tožnikove pravice kot otroka po citiranih določbah navedenih predpisov, v zvezi z zahtevo njegovih staršev in ob kasnejši pridobitvi slovenskega državljanstva enega izmed staršev, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na načelo zakonitosti v izpodbijani odločbi, ki jo je izdala po tem, ko je med upravnim postopkom tožnik postal polnoleten. Tožena stranka ni smela reševati vloge tožnikovih staršev ob tožnikovi izpolnitvi polnoletnosti po drugi določbi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (1. odstavek 40. člena), ki velja za polnoletne osebe, ampak po določbi tega zakona, ki velja za otroka do dopolnjenega 18 leta starosti (4. odstavek 40. člena, v zvezi z določbami 14. člena tega zakona), kar bi tožena stranka morala storiti glede na prvotno vlogo v dvomesečnem roku po 1. odstavku 218. člena ZUP, zlasti glede na kasnejšo pridobitev slovenskega državljanstva enega izmed tožnikovih staršev.

Ker je torej izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).