Jedro

To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.

Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.

Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) se delno spremeni tako, da se: - zavrne del zahtevka, ki se glasi na plačilo zneska 23.035,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe (2. alineja I. točke izreka); - znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža z 2.734,80 EUR na 1.640,88 EUR (II. točka izreka).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 57.793,38 EUR, in sicer od zneska 34.757,64 EUR tudi zakonske zamudne obresti od 7. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 23.035,74 EUR tudi zakonske zamudne obresti od 22. 10. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.757,64 EUR za čas od 10. 1. 2013 do 6. 5. 2013 ter od zneska 23.035,74 EUR za čas od 10. 1. 2013 do 21. 10. 2013) je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.734,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede vračila iz naslova plače za april 2010 navaja, da se nanaša na čas, ki nikakor ni v zvezi z odpadlo pravno podlago, na katero se sklicuje tožeča stranka v zvezi s sodbo VIII Ips 149/2012, s katero je Vrhovno sodišče RS spremenilo sodbo pritožbenega sodišča Pdp 791/2011. Tožeča stranka je zgolj pavšalno navedla, da je zaradi navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS odpadla podlaga za vsa vtoževana plačila, kar pa ne drži. Sodišče bi moralo pravilno uporabiti 190. in 191. člen OZ. Tožeča stranka ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za vračilo jubilejne nagrade. Toženec je na poziv sodišča predložil izpis pokojninske dobe, tožeča stranka pa ni sporočila pogojev za pridobitev jubilejne nagrade, katero mu je prostovoljno priznala. Odločitev sodišča je napačna tudi glede naložitve vračila odpravnine. Podlaga za priznanje te pravice ni bila pravnomočna sodba, ampak redna odpoved iz poslovnega razloga, ta podlaga pa ni odpadla. Tožeča stranka si ni pridržala pravice zahtevati znesek nazaj, niti niso šlo za to, da se izogne sili. Ni počakala na izid revizijskega postopka, podala je odpoved in priznala odpravnino. Sodišče je napačno štelo, da je zaradi odločitve VIII Ips 149/2012 odpadla tudi podlaga za izplačilo plač in nadomestil plač za v času od ponovne vzpostavitve delovnega razmerja do njegovega prenehanja. Sploh pa je nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti nad 30 dni obveznost ZZZ Slovenije. Tožeča stranka je uveljavljala oziroma bi lahko uveljavljala refundacijski zahtevek pri navedenem zavodu. Toženec še navaja, da listini, s katerima je tožeča stranka izkazovala prikrajšanost, nista pristni. Gre za potrdilo o nakazilih tožencu v obdobju od 9. 4. 2012 do 30. 6. 2012 in potrdilo o plačilih preko A. banke z dne 24. 4. 2012. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana zahtevati sporno vračilo. Toženec je navajal in dokazoval, da tožeča stranka ni bila imetnik računa, s katerega naj bi bila izvedena plačila. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje nekdanjega direktorja tožeče stranke, ki bi vedel povedati, na koga je prenesel pooblastila glede izplačevanja. Zavrnitev tega dokaznega predloga predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za zavrnitev ni bilo upravičenih razlogov, šlo je za vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve zavrnitve dokaza. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, skupaj s stroškovnimi posledicami oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Navaja, da glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012 ni bila dolžna toženca pozvati nazaj na delo, mu izplačati plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Redna odpoved iz poslovnega razloga je posledica reintegracije na podlagi sodbe Pdp 791/2011. Oporeka tudi pritožbenim navedbam glede računa, s katerega je tožencu nakazala zneske ter se pri tem sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede odločitve, ki se nanaša na vračilo zneskov, prejetih v času ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (na podlagi pravnomočne sodbe), kar je imelo za posledico delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločitev glede vračila zneska 34.757,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2013 (datum vložitev tožbe), ne pa tudi glede vračila zneska 23.035,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 22. 10. 2013 (datum spremembe tožbe). Tožeča stranka je glede obeh zneskov zahtevala obresti že od 10. 1. 2013 dalje, vendar je ta del obrestnega zahtevka (v izostanku pritožbe tožeče stranke) že pravnomočno zavrnjen.

7. Znesek 34.757,64 EUR zajema izplačila, ki se nanašajo na čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 (to je od 27. 7. 2010) do reintegracije (torej do 24. 4. 2012) v posledici ugotovitve nezakonitosti navedene odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe v sporu I Pd 1031/2010. Znesek 23.035,74 EUR pa se nanaša na izplačila, izvedena po tej reintegraciji do vnovičnega prenehanja delovnega razmerja (do 17. 12. 2012).

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil v zvezi z navedeno redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 voden spor I Pd 1031/2010, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 791/2011 z dne 3. 2. 2012 takšno odločitev potrdilo. Tožeča stranka je pravnomočno sodbo izvršila in tožencu za čas prenehanja delovnega razmerja od 29. 7. 2010 do reintegracije 24. 4. 2012 (torej iz naslova t.i. reparacije) dne 25. 4. 2012 plačala 34.757,64 EUR. Toženca je tudi pozvala nazaj na delo in mu vzpostavila delovno razmerje. Toženec dela dejansko ni opravljal, najprej je koristil dopust, nato pa je nastopil bolniški stalež (od 25. 6. 2012), v katerem je bil vse do prenehanja delovnega razmerja (do 17. 12. 2012). Zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo je tožena stranka (tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu) vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS tej reviziji ugodilo in s sodbo VIII Ips 149/2012 izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.

10. Ker pa tožeča stranka že ob reintegraciji za toženca ni imela dela in ni počakala do odločitve Vrhovnega sodišča RS o njeni reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011, je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2012 zaradi katere je vložil tožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo. Takšna odločitev je bila s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 652/2013 z dne 22. 8. 2013 potrjena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomemben razlog zavrženja tožbe (šlo naj bi za pomanjkanje pravnega interesa). Ključno je, da je redna odpoved iz poslovnega razloga ostala v veljavi, kar pomeni, da je učinkovala. Odpovedni rok po tej odpovedi je znašal 45 dni in bi se iztekel 2. 7. 2012, če ne bi bil toženec ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu. Ker pa je takrat bil v bolniškem staležu, se je na podlagi 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 32/2002 in nasl.) datum prenehanja delovnega razmerja (tudi po navedbah tožene stranke) pomaknil za šest mesecev, to je na datum 2. 1. 2013. Tako je navajala sama tožeča stranka. To, da je tožeča stranka toženca odjavila iz zavarovanja iz naslova delovnega razmerja že 17. 12. 2012, ne spreminja dejstva, da je ena izmed posledic redne odpovedi iz poslovnega razloga tudi odpravnina (109. člen ZDR), ki jo je tožeča stranka izplačala tožencu 29. 6. 2012, o čemer več kasneje.

11. Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 do reintegracije v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe, pravilno uporabilo 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, v tretjem odstavku pa določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v času od 27. 10. 2010 do reintegracije, ne pa tudi v nadaljnjem obdobju, v zvezi s katerim je pomemben 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka pa se na okoliščine v zvezi s slednjim delom določbe (pridržanje pravice zahtevati nazaj ali plačilo z namenom izogniti se sili), kot pravilno navaja pritožba, niti ni sklicevala.

12. Toženec v pritožbi napada predvsem del odločitve, s katero mu je sodišče prve stopnje naložilo vračilo zneska 23.035,74 EUR s pp, v katerem so zajeta plačila, izvedena po 25. 4. 2012. Ta se nanašajo na plačo za april 2012 in plačo za maj 2012, razliko v plači za april 2010 (plačano šele junija 2012), odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, jubilejno nagrado, plače oziroma nadomestila plač za čas od junija 2012 do decembra 2012 ter premije iz naslova pokojninskega zavarovanja. Pritožba pravilno navaja, da je tožeča stranka glede teh plačil pavšalno navedla, da jih vtožuje zato, ker jih je izplačala glede na pravno podlago, ki je odpadla zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012, kar pa ne drži. 13. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo stališču tožeče stranke, da je glede izplačil, ki se nanašajo na čas od reintegracije dalje, zaradi navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS odpadla pravna podlaga izplačil. Ta izplačila namreč niso pomenila izvrševanja pravnomočne sodbe (Pdp 791/2011), ki je bila kasneje spremenjena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega, delovnega razmerja. Poleg tega pa odločitev VIII Ips 149/2012 ni v nobeni zvezi z izplačano razliko v plači za april 2010 (četudi je bilo plačilo izvedeno v juniju 2012), saj se ta razlika v plači nanaša na čas pred redno odpovedjo z dne 29. 6. 2010, ki je bila predmet presoje v zadevi VIII Ips 149/2012. 14. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.

15. Kot že nakazano, pritožba pravilno razloguje tudi o tem, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.

16. Seja Vrhovnega sodišča RS, na kateri je bila sprejeta odločitev v zadevi VIII Ips 149/2012, je bila 17. 12. 2012, vročitev sodbe tožeči stranki je bila opravljena 10. 1. 2013. To je tisti datum (ne pa 17. 12. 2012), s katerim bi tožencu lahko prenehalo delovno razmerje v posledici odločitve Vrhovnega sodišča RS, če ne bi tožeča stranka predhodno že uporabila možnost redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka je toženca odjavila iz zavarovanja 17. 12. 2012. Ta datum bi res utegnil kazati na to, da je tožeča stranka datum prenehanja toženčevega delovnega razmerja pri tožeči stranki prilagodila oziroma (napačno) vezala na datum seje Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa to ne zmanjšuje pomena podane redne odpovedi iz poslovnega razloga oziroma predvsem dejstva, da je tožeča stranka tožencu v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga (ta podlaga ni odpadla) izplačala odpravnino, katero po pravilih o neupravičeni obogatitvi neutemeljeno zahteva nazaj.

17. Pravilno je tudi razlogovanje pritožbe, da niti v 190. členu OZ niti v 191. členu OZ ni podlage za vračilo jubilejne nagrade, ki je bila tožencu izplačana. Stališče sodišča prve stopnje o odpadli pravni podlagi v posledici sodbe VIII Ips 149/2012 je tudi v tem primeru napačno. Podlaga za priznanje pravice do jubilejne nagrade ni bila vsebovana v pravnomočni sodbi, ki jo je spremenilo Vrhovno sodišče RS. Vseeno pritožbeno sodišče še pripominja, da tožeča stranka ni znala pojasniti niti tega, kdaj točno in na kakšni podlagi naj bi toženec izpolnil pogoje za pridobitev jubilejne nagrade za 10 let (pri tožeči stranki se je zaposlil 2003, nagrada pa je bila izplačana 19. 6. 2012). Zato niti ni jasno, na kakšni podlagi tožeča stranka vtožuje vračilo jubilejne nagrade.

18. Pritožbeno sodišče je sledilo večini pritožbenih navedb, ne pa tudi toženčevemu ugovoru aktivne legitimacije. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo z njegove strani zatrjevanega dejstva, da iz predloženih dokazil o izvedenih plačilih oziroma nakazilih ne izhaja, da so bila izvedena ravno s strani tožeče stranke. Prav tako sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom za zaslišanje priče (takratnega direktorja tožeče stranke), ki naj bi izpovedala o teh okoliščinah, ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem ni utemeljen očitek nezadostne obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga in tudi ne očitek vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je ustrezno in pravilno pojasnilo, da je imelo v vseh ostalih izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da so bila izplačila tožencu izvedena ravno s strani tožeče stranke.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je del zahtevka, ki se nanaša na plačilo 23.035,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje zavrnilo. Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP).

20. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, ki v sporu ni uspela le v sorazmerno majhnem obrestnem delu, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP priznalo stroške postopka, kot da je uspela v celoti. Upoštevaje vrednost spornega predmeta je pravilno uporabilo določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.), česar toženec v pritožbi niti ne osporava. Stroške postopka je pravilno odmerilo v višini 2.734,80 EUR. Ker je tožeča stranka zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča v sporu uspela v 60 % deležu, (toženec pa stroškov prvostopenjskega postopka ni priglasil), se stroški prvostopenjskega postopka tožeči stranki priznajo le v 60 % oziroma se znižajo na 1.640,88 EUR.

21. Ker v zvezi s preostalo odločitvijo niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženec ni priglasil pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155., 165. člen ZPP).