Jedro

Ob upoštevanju, da tožnica torej ni konkretizirano predlagala načina souporabe nepremičnine, hkrati pa je zahtevala neomejen dostop do nepremičnine in izročitev ključev, pri čemer gre za enostnanovanjsko hišo, v kateri živi toženka in njen prijatelj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da s tem ko toženka tožnici ni izročila ključev od nepremičnine, tožnici ni kršila njene pravice souporabe. Toženka se sicer ni izrecno sklicevala na pravico do zasebnosti, trdila pa je, da glede izročitve ključev tožnici ne vidi potrebe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnici ključev ni bila dolžna izročiti tudi zato, ker je potrebno upoštevati pravico do zasebnosti tako toženke kot njenega prijatelja, ki oba v sporni nepremičnini bivata. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Iz trditev toženke namreč izhaja, da zgolj ključev tožnici ne želi izročiti, glede zahteve po souporabi pa je že navedeno, da tožnica takšne svoje zahteve ni konkretizirala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. in III. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke B.M. (v nadaljevanju tožnica), da ji je tožena stranka S.R. (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati znesek 16.100,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne uporabnine v znesku 191,675 EUR od prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, za obdobje od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2015 (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi S.R., da ji je tožena stranka po nasprotni tožbi B.M. dolžna plačati znesek 8.081,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 225,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo v I. in III. točki se pritožuje tožnica. Uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnica ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi od prostovoljne izselitve iz hiše leta 1995 do 25. 3. 2013 kadarkoli od toženke zahtevala ponovno dopustitev souporabe, kar naj bi ob zaslišanju skladno potrdili obe pravdni stranki. Navedla je, da ji toženka že od leta 1997 onemogoča souporabo in zavrača, da bi se solastniška razmerja uredila sporazumno. Glede na zaključek sodišča, da ne verjame toženki, da je tožnici izročila ključe, bi moralo ugotoviti tudi, da je toženka tožnici onemogočala souporabo že pred vložitvijo tožbe in je zato podan temelj zahtevka. Protispisna je ugotovitev sodišča (18. točka obrazložitve), da naj bi pravdni stranki skladno izpovedali, da tožnica ni zahtevala dopustitve souporabe. Sodišče se napačno opira na odločitev v zadevi II Ips 237/2013, solastniki v tej zadevi pred vložitvijo tožbe nikoli niso imeli posesti solastnega dela nepremičnine. V danem primeru je tožnica imela soposest in souporabo, a je bila izključena s protipravnim ravnanjem toženke. Iz odločbe II Ips 187/2013 pa izhaja, da uporabnina sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo souporabljati sorazmerno svojemu deležu. Navaja še sodbo II Cp 3380/2014, ki se nanaša na souporabo tretje osebe. Tožnica svojega solastnega deleža ne more uporabljati in je v celoti izključena iz izvrševanja temeljnega solastninskega upravičenja. Sodnica je bila pristranska in nesposobna neodvisnega sojenja, saj je že na naroku dne 19. 4. 2016, še preden so se pričeli izvajati dokazi, tožnico vprašala, ali njeni zahtevki na izplačilo uporabnine in njenega solastniškega deleža merijo na finančno izčrpavanje. Sodnica je izvedla dokaz z izvedencem glede višine uporabnine, nato pa zahtevek zavrnila po temelju. Njena pristranskost se je pokazala tudi v obrazložitvi sodbe. Gre za kršitev 23. člena Ustave RS. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni nikoli želela souporabe nepremičnine in da naj bi želela le plačilo uporabnine, je napačna. Izpoved toženke, da ji tožnica ni nikoli rekla, da želi souporabljati nepremičnino, je neprepričljiva oziroma nedokazana. Tožnica je zahtevo po souporabi nepremičnine podala na jasen in nedvoumen način, ob toženkinem stališču, da ji ključev ne bo dala in jih ni dolžna dati, pa ni bila dolžna predlagati načina souporabe. Sodišče popolnoma napačno razlaga tudi sodbo II Ips 126/2014. Zahtevek na plačilo uporabnine je namreč utemeljen, ko eden od solastnikov drugega samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje. Toženka tožnici ni nikoli predlagala, da naj prevzame v uporabo del stvari. Sklicevanje sodišča na varstvo zasebnosti toženke in g. Samarina in stališče, da tožnica nima pravice do neomejenega dostopa do nepremičnine, je neutemeljeno. Pravica do zasebnosti toženke ne more izključiti pravice tožnice do souporabe njenega solastnega deleža. Toženka niti ni trdila (niti ni tega sodišče ugotovilo), da bi souporaba nepremičnine s strani tožnice kršila pravico toženke do zasebnosti. Sodišče nepopolno povzema ravnanja tožnice glede mirne rešitve razmerja, saj so njeni predlogi glede na večletno zavračanje utemeljenih predlogov sedaj drugačni. Sicer pa ravnanja strank v okviru dogovarjanja glede mirne rešitve spora ni mogoče uporabiti kot dokaz utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka, s čimer je kršeno pravilo 309.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Napačno je sodišče odločilo tudi o pravdnih stroških, saj ni upoštevalo, da je tožnica plačala predujem za izvedenca, prav tako je upravičena do povračila potnih stroškov pooblaščenca na relaciji Grosuplje-Maribor-Grosuplje. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zahtevku ugodi vsaj do višine uporabnine, kot je ugotovljena z mnenjem izvedenke. Podrejeno predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V predmetni zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo uporabnine za stanovanjsko hišo, katere solastnica do 3/4 je toženka in do 1/4 tožnica. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnica iz sporne nepremičnine prostovoljno izselila v letu 1995, od takrat naprej v hiši živi le toženka, kasneje se je priselil še njen prijatelj. Če eden od solastnikov uporablja celo nepremičnino ali jo uporablja v večjem obsegu glede na svoj idealni delež, pa zato nima ustreznega pravnega naslova, ima drugi solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Pravna podlaga za takšno terjatev je v določbah 198. in 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Skladno s 190. členom OZ mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavka obogatitvenega zahtevka pa je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Da bi tožnica z zahtevkom uspela, bi morala torej dokazati, da sama nepremičnine proti svoji volji ne uporablja in da je toženka okoriščena zaradi uporabe njenega dela. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, prikrajšani vanj ne sme privoliti. Če se solastnik odpove uporabi solastne nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.

7. Tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2014 tožnica zatrjuje le, da nepremičnino od njene izselitve v letu 1995 izključno uporablja toženka in da jo je večkrat pozivala na izročitev ključev ter da naj ji omogoči souporabo. Tožnica pri tem ne navaja, da bi slednje zahtevala že v obdobju, ko sta bili s toženko še v dobrih odnosih (od prostovoljne izselitve v letu 1995 do začetka leta 2013). Določno navaja obdobje, ko je toženko pričela pozivati na izročitev ključev oziroma souporabo, šele leto 2013, ko je toženki s pomočjo pooblaščenca poslala pisna poziva (25. 3. 2013 in 24. 4. 2013). Glede na navedeno trditveno podlago tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ne zatrjuje, da bi od toženke zahtevala souporabo že pred prvim dopisom dne 25. 3. 2013. Sicer je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2015 (vloženi po prvem naroku glavne obravnave) navedla, da ji toženka od leta 1997 ne omogoča souporabe, vendar teh svojih trditev ni konkretizirano obrazložila, poleg tega so navedene trditve glede na 286. člen ZPP1 podane prepozno in jih sodišče niti ni smelo upoštevati. Neutemeljene so tako vse pritožbene navedbe glede kršitve pravil do pravnega sredstva, oziroma ker se sodišče prve stopnje do teh trditev naj ne bi opredelilo. Glede na pravilno povzete trditve tožnice tudi ni pomembno, kaj sta ob zaslišanju glede obdobja pred letom 2013 izpovedali pravdni stranki, saj izpovedbe strank ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Sicer pa je tožnica ob zaslišanju izpovedala, da je od toženke zahtevala ključ v letu 2004 in da se s toženko (materjo) ni nikoli pogovarjala, kateri prostor v hiši bi uporabljala v okviru svojega solastnega deleža, niti ni imela o tem kakšne predstave.

8. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko tožnica do leta 2013 ni zahtevala souporabe, pa tudi sicer se je v letu 1995 prostovoljno izselila k svojemu partnerju, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodbo II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015. Dejanski stan primerjane zadeve sicer ni enak, je pa podoben, saj tako tožniki v citirani zadevi, kot tožnica v predmetni zadevi niso izkazali, da bi zahtevali souporabo nepremičnine, s tem pa se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da so v prikrajšanje privolili, zaradi česar zahtevek na plačilo uporabnine ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi navedlo številno sodno prakso in jo povsem pravilno tudi uporabilo v predmetni zadevi. Sodišče druge stopnje se tako opredeljuje le do pritožbeno izpostavljenih primerov. Med drugim tožnica v pritožbi tudi napačno razlaga odločbo II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015, ko iz obrazložitve navedene odločbe citira le del obrazložitve. Tudi iz vsebine te odločbe namreč izhaja, da zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, še ne zadošča za zahtevek na plačilo uporabnine. Za odločitev v predmetni zadevi pa tudi ni relevantna odločba II Cp 3380/2014 z dne 4. 3. 2015, saj gre za drugačno razmerje med tožnikom in toženko, ki ni solastnica stanovanja.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica ni upravičena do plačila uporabnine tudi za obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 9. 2015, torej potem, ko so se odnosi med tožnico in toženko že skrhali oziroma v obdobju, ko je tožnica zatrjevala, da je od toženke zahtevala izročitev ključev oziroma souporabo hiše. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da tožnica ključev od sporne nepremičnine ni imela. Pojasnilo je, da se izpoved toženke glede izročitve ključev razhaja z njenimi trditvami, da za izročitev ključev ne vidi nobene potrebe in da ključavnice ni zamenjala, v tem delu je zato sledilo trditvam tožnice, da tožnica ključev od solastne nepremičnine ni imela. Tožnica je navajala, da je z dopisom z dne 25. 3. 2013 zahtevala ključe od nepremičnine za venomer nemoten dostop do nepremičnine, v dopisu toženki z dne 24. 4. 2013 pa je navajala, da nepremičnine ne more uporabljati, ker ji toženka ni izročila ključev. Ob navedenih trditvah tožnice je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica zahteve po souporabi nepremičnine ni podala na dovolj jasen in nedvoumen način. O tem je podalo jasne in prepričljive razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema. Tožnica bi namreč tudi po prepričanju sodišča druge stopnje glede na vse okoliščine primera, ko je v letu 1995 že prostovoljno prepustila v celoti uporabo nepremičnine toženki, morala sedaj sama konkretizirano predlagati oziroma zahtevati, v katerem delu naj ji toženka omogoči souporabo nepremičnine in na kakšen način bi solastno nepremičnino uporabljali skupaj s toženko. Poleg tega je tožnica celo sama izpovedala, da si dejansko ne zna predstavljati, kako bi v naravi konkretizirala svoj solastni del hiše. 10. Ob upoštevanju, da tožnica torej ni konkretizirano predlagala načina souporabe nepremičnine, hkrati pa je zahtevala neomejen dostop do nepremičnine in izročitev ključev, pri čemer gre za enostnanovanjsko hišo, v kateri živi toženka in njen prijatelj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da s tem ko toženka tožnici ni izročila ključev od nepremičnine, tožnici ni kršila njene pravice souporabe. Toženka se sicer ni izrecno sklicevala na pravico do zasebnosti, trdila pa je, da glede izročitve ključev tožnici ne vidi potrebe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnici ključev ni bila dolžna izročiti tudi zato, ker je potrebno upoštevati pravico do zasebnosti tako toženke kot njenega prijatelja, ki oba v sporni nepremičnini bivata. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Iz trditev toženke namreč izhaja, da zgolj ključev tožnici ne želi izročiti, glede zahteve po souporabi pa je že navedeno, da tožnica takšne svoje zahteve ni konkretizirala.

11. Toženka sama pa tudi ni bila dolžna posebej tožnici predlagati načina souporabe nepremičnine. Ne gre namreč zanemariti, da se je tožnica prostovoljno izselila iz solastne nepremičnine in s tem prepustila posest nepremičnine toženki, ki je nepremičnino imela v posesti 17 let, brez da bi tožnica v tem času od nje na kakršenkoli način zahtevala souporabo nepremičnine. Že ob upoštevanju samih trditev tožnice, ko načina souporabe tudi ob vložitvi tožbe ni konkretizirala, je mogoče slediti izpovedbi toženke, da ji tožnica ni nikoli rekla, da želi souporabljati nepremičnino. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo tudi sodbo II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 20162, v kateri je poudarjeno, da je potrebno upravičenost zahtevka na plačilo uporabnine zoper druge solastnike presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ3, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti. Iz navedene odločbe tudi izhaja, da obveznost toženih strank kot uporabnic nepremičnine ni, da bi morale same sprožiti nepravdni postopek glede določitve načina uporabe solastne stvari oziroma podati predlog glede načina souporabe. Sodišče prve stopnje je tako prepričljivo tudi s pomočjo citiranja ustrezne sodne prakse pojasnilo, da tožnica tistega, kar bi ji sicer šlo, ni zahtevala na način, ki bi bil skladen z že navedenimi načeli, predvsem prepovedjo zlorabe pravic.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče, s tem ko je ugotavljalo, na kakšen način sta se pravdni stranki dogovarjali glede razdelitve nepremičnine, kršilo določbo 309.a člena ZPP4, je pojasniti, da sta postopek razdelitve nepremičnine in postopek glede plačila uporabnine dva ločena postopka, ki sicer lahko potekata vzporedno. Zato tudi če se je sodišče prve stopnje spuščalo v presojo, na kakšen način so potekala pogajanja med pravdnima strankama glede razdelitve nepremičnine, slednje ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka v smislu, da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na listine, predložene v pogajanjih za sporazumno rešitev spora, saj sta se stranki v tem delu dogovarjali glede razdelitve nepremičnine in ne glede načina uporabe solastne nepremičnine.

13. Ob tako prepričljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe glede zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine, sodišče druge stopnje kljub navedbam sodnice na naroku dne 19. 4. 2016, ne dvomi v njeno nepristranskost pri sprejemanju odločitve, saj je ta podprta s prepričljivimi argumenti, pri čemer je za vsako sprejeto stališče citirana tudi ustrezna sodna praksa. Pritožbene navedbe o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave RS so zato neutemeljene. Res je sicer bilo postopanje sodnice neekonomično glede imenovanja izvedenca v zvezi z ugotavljanjem višine uporabnine, a slednje ne vpliva na pravilnost odločitve, niti zaradi tega sodnici ni mogoče očitati pristranskosti.

14. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče pravilno tožnici ni priznalo stroškov nagrade za izvedenca. Toženka je namreč tožnici dolžna povrniti le stroške, ki so ji nastali v zvezi z nasprotno tožbo, s katero ta ni uspela, stroški izvedenca, ki je ugotavljal višino tržne najemnine, pa so nastali v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo uporabnine, s katerim tožnica ni uspela. Neutemeljena je tudi pritožba glede povračila potnih stroškov pooblaščenca na relaciji Grosuplje - Maribor - Grosuplje. Toženki namreč ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima sicer res pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa še ne pomeni, da je zato treba nasprotni stranki naložiti v breme stroške, ki nastanejo, če si stranka izbere odvetnika izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Tožnica pa v pritožbi ne navaja, da bi bile podane kakšne posebne okoliščine, ki bi izbiro odvetnika zunaj območja sedeža sodišča lahko opravičevale.

15. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo toženka, saj odgovor ni v ničemer doprinesel k razrešitvi zadeve.

1 Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Gre za postopek začet pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17), zato se v skladu 125. členom navedenega zakona uporablja veljaven ZPP v času začetka tega postopka. 2 Tudi v tej zadevi je tožnik od toženk zahteval izročitev ključev in souporabo nepremičnine, pri čemer je toženka zahtevo za souporabo celotnega pritličnega dela zavrnila zaradi varstva svojega premoženja, posesti, zasebnosti in varstva lastninske pravice. Toženka je tožniku tudi sama predlagala način souporabe, vendar se tožnik ni strinjal. 3 Solastnik mora stvar uporabljati na način, da s tem ne bodo prekršene pravice drugih solastnikov. 4 Ta določa, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku.