Jedro

Tožniku je bila v zvezi z drugo očitano kršitvijo (nepravilno oziroma prepozno obveščanje tožene stranke o spremembi razloga za odsotnost tožnika z dela) kršena pravica do zagovora in s tem pravica do obrambe, zaradi česar je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v tem delu že iz tega razloga nezakonita. V zvezi s to kršitvijo namreč tožena stranka ni podala pisne obdolžitve, tožnik v zvezi s to kršitvijo niti ni bil vabljen na zagovor, ampak je bil vabljen na zagovor le zaradi prve očitne kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep tožene stranke z dne 27. 8. 2009 in odločbo z dne 20. 10. 2009, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala delovno razmerje in da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter da mu še vedno traja od 28. 11. 2009 dalje. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo za nedoločen čas v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo za čas od 28. 11. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 825,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka šele na zagovoru izvedela za utemeljen razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je bilo 7. 8. 2009, kar pomeni, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. 11. 6. 2009 je tožena stranka izvedela za domnevne kršitve, vendar pa slednje še ne predstavljajo utemeljenega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka opozarja tudi na spremenjeno določbo 88. člena ZDR, ki je pojem „seznanitev z razlogom“ nadomestila s pojmom „ugotovitev utemeljenega razloga“. Zato se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na sodno prakso, ki je bila sprejeta v času prej veljavne določbe 88. člena ZDR. Tožena stranka se je z izgubo zaupanja v tožnika seznanila šele na zagovoru, saj je tožnik na tem zagovoru zanikal očitane kršitve. Odpoved tudi ni temeljila na očitani kršitvi tožnika v zvezi s poročanjem razloga za odsotnost. Za to kršitev je tožena stranka izvedela neposredno pred zagovorom, zato v vabilu na zagovor tudi ni bila navedena. Tožnik ob seznanitvi z novo kršitvijo ni zahteval dodatnega zagovora oziroma možnosti, da se o novi kršitvi izjasni kasneje. Tožena stranka je s predloženimi videoposnetki želela zgolj poudariti, da je te posnetke vložila v spis kot dokaz in ne kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posnetki video nadzornega sistema so bili pridobljeni zakonito in predstavljajo objektivni dokaz. Sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni presojalo utemeljenosti razloga za odpoved, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi zmotne ugotovitve, da je tožena stranka prekoračila prekluzivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožniku je bilo v izvedenem zagovoru omogočeno dokazovanje, da ni kršil svojih delovnih obveznosti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni utemeljeni pogoji, ki bi onemogočali nadaljevanje dela.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljena je navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da se razlogov sodbe ne da preizkusiti oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti so prav tako jasni in niso med seboj v nasprotju, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 27. 8. 2009 podala sklep o prenehanju delovnega razmerja (A34) po 3. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zoper ta sklep je tožnik vložil zahtevo za varstvo pravic (skladno s pravnim poukom iz citiranega sklepa), ki pa jo je drugostopenjski organ pri toženi stranki z odločbo z dne 20. 10. 2009 zavrnil (A36). Pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka skladno z določbo prvega odstavka 83. člena ZDR tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (B6). Pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku podala tudi pisno obdolžitev in vabilo na zagovor z dne 17. 7. 2009 (B2), iz katerega izhaja, da mu namerava podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi odsotnosti iz delovnega mesta z dne 22. 5. 2009, 25. 5. 2009, 26. 5. 2009 in 1. 6. 2009. Tožniku je bilo očitano, da v navedenih dneh svoje odsotnosti v času, ki je opredeljen v pisni obdolžitvi, ni evidentiral na registrirni uri skladno s Pravilnikom tožene stranke, niti o odsotnosti ni obvestil nadrejenih in od njih pridobil pisne odobritve za odsotnost. Tožena stranka je tožniku po zagovoru z dne 7. 8. 2009 dne 27. 8. 2009 podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je ugotovila, da je tožnik storil vse očitane kršitve iz delovnega razmerja (dne 22. 5. 2009, 25. 5. 2009, 26. 5. 2009 in 1. 6. 2009), poleg tega pa je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, da vodji organizacijske enote ni sporočil spremembe razloga o odsotnosti z dela (med 9. 6. 2009 in 7. 8. 2009 je bila tožniku odobrena izraba letnega dopusta, šele 6. 8. 2009 pa je tožnik toženi stranki posredoval dokazilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni v času med 1. 7. 2009 do 31. 7. 2009). To spremembo razlogov o odsotnosti bi moral tožnik sporočiti v 24 urah od nastanka razloga oziroma takoj, ko mu okoliščine to omogočajo (20. člen Pravilnika tožene stranke), tožnik pa je to storil kasneje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku z očitano drugo kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (nepravilno oziroma prepozno obveščanje tožene stranke o spremembi razloga za odsotnost tožnika z dela) kršena pravica do zagovora in s tem pravica do obrambe, zaradi česar je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu že iz tega razloga nezakonita. V zvezi s to kršitvijo namreč tožena stranka ni postopala tako, kot ji to nalaga drugi odstavek 83. člena ZDR (v zvezi s to kršitvijo ni podala pisne obdolžitve, tožnik v zvezi s to kršitvijo niti ni bil vabljen na zagovor, saj ga je tožena stranka šele na zagovoru seznanila z drugo očitano kršitvijo). Glede na to je iz tega razloga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu že zaradi tega nezakonita, kar je popolnoma pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno v zvezi s prvo očitano kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (ki se nanaša na odsotnost tožnika z dela 22. 5. 2009, 25. 5. 2009, 26. 5. 2009 in 1. 6. 2009 brez evidentiranja te odsotnosti na registrirni uri in brez obveščanja nadrejenih o tej odsotnosti). Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da naj bi bil tožnik v navedenih dneh odsoten z dela le določeno časovno obdobje (in ne vseh osem ur). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s temi očitanimi kršitvami ugotovila že 11. 6. 2009. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin, ki jih je v postopku izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sestavila tožena stranka in ki sta jih obe stranki vložili v spis. Tožena stranka je tako že v pisni obdolžitvi z vabilom na zagovor z dne 17. 7. 2009 (B2) navedla, da je bila 11. 6. 2009 ponovno obveščena o tožnikovih kršitvah pogodbenih obveznosti, pri čemer je te kršitve v tej pisni obdolžitvi tudi podrobno obrazložila. Nadalje je v obrazložitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 27. 8. 2009 (A34) tožena stranka izrecno navedla, da je delavčeva nadrejena delavka o tožnikovih kršitvah 22. 5. 2009, 25. 5. 2009, 26. 5. 2009 in 1. 6. 2009 (torej kršitvah, ki so bile opredeljene tudi v pisni obdolžitvi) pristojno strokovno službo obvestila 11. 6. 2009. Ker je iz Pravilnika o podpisovanju dokumentov in poročanju glede sprejetih oziroma izdanih dokumentov (B11) razvidno, da je bila za postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in za samo podajo te odpovedi pristojna vodja organizacijske enote, ki je pristojna za upravljanje človeških virov (razen za pripadnike, razporejene na informacijske dolžnosti), to pa je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje sekretarka A.B. (tej ugotovitvi tožena stranka v pritožbi niti ne ugovarja), je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča zaključiti, da je tožena stranka ugotovila utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že 11. 6. 2009. Tožena stranka je kot utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štela tožnikovo odsotnost z dela 22. 5. 2009, 25. 5. 2009, 26. 5. 2009, 1. 6. 2009, ne da bi se tožnik evidentiral na registrirni uri in ne da bi o tem obvestil nadrejene, vsa ta dejstva pa je ugotovila že 11. 6. 2009. Datum ugotovitve razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je dejansko vprašanje. Delodajalec lahko ugotovi ta razlog že ob sami kršitvi, lahko pa tudi kasneje, tudi ob zagovoru delavca (izjemoma je možna ugotovitev razloga tudi po zagovoru delavca – stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008). Po ugotovitvi utemeljenega razloga mora delodajalec postopati hitro, saj delavcu po preteku prekluzivnega roka (člen 88/6 ZDR) pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče zakonito odpovedati. Namen relativno kratkega prekluzivnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je v tem, da je delavec čimmanj časa v negotovem položaju glede morebitne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi očitanih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana 27. 8. 2009, torej po izteku 60 dni od ugotovitve razloga (člen 88/6 ZDR), je bila podana po izteku prekluzivnega roka, zato je že iz tega razloga nezakonita.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je za utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedela šele na tožnikovem zagovoru z dne 7. 8. 2009. Zgolj dejstvo, da je tožnik očitane kršitve zanikal in pristojnemu organu pojasnil svoje videnje zadeve, še ne pomeni, da je tožena stranka šele 7. 8. 2009 ugotovila utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je za vsa dejstva, na podlagi katerih je tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vedela že 11. 6. 2009 (razen glede očitane kršitve o nepravilnem oziroma nepravočasnem sporočanju spremembe razloga odsotnosti, v zvezi s katero pa je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz drugega razloga).

Nebistvena je pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožena stranka z izgubo zaupanja v tožnika soočila šele na zagovoru, kar naj bi pomenilo, da je tožena stranka utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja dokončno ugotovila šele na zagovoru. Izguba zaupanja tožene stranke v tožnika ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč bi to dejstvo lahko predstavljalo le pogoj, ki bi onemogočal nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki (pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki ga opredeljuje drugi odstavek 88. člena ZDR). Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa obstoj oziroma neobstoj zaupanja med delavcem in delodajalcem.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da naj bi sodišče nepravilno in nekritično povzelo tožnikove navedbe o pridobitvi posnetkov video nadzornega sistema. Sodišče prve stopnje se glede načina pridobitve teh videoposnetkov v izpodbijani sodbi niti ni opredeljevalo, toženi stranki je le očitalo, da bi morala te videoposnetke tožniku predočiti v okviru njegove pravice do obrambe in zagovora in mu omogočiti, da se do njih (kot obremenilnega dokaza) opredeli. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, presojati glede na utemeljenost razlogov za odpoved. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bila podana po izteku prekluzivnega roka oziroma, ker tožniku ni bila omogočena pravica do obrambe s pravico do zagovora, se sodišču prve stopnje z vsebinsko utemeljenostjo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno ukvarjati. V kolikor želi tožena stranka s pritožbeno navedbo o izgubi zaupanja do tožnika zatrjevati, da so bili podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR (tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pobude za uporabo citirane določbe ni podala oziroma ni navajala dejstev in predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ne bi bilo več mogoče) pritožbeno sodišče ocenjuje, da zatrjevanje tožene stranke o izgubi zaupanja v tožnika samo po sebi še ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo postopati po drugem odstavku 118. člena ZDR.

Po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena niti pritožbena navedba tožene stranke, v kateri očita sodišču prve stopnje sklicevanje na sodno prakso v zvezi z vprašanjem seznanitve z utemeljenim razlogom za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sprejeta v času pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v postopku presojalo, kdaj je tožena stranka ugotovila utemeljen razlog, na podlagi katerega je tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker se je v okviru pojma „seznanitev z razlogi“ za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po členu 88/5 ZDR (pred novelo) v sodni praksi obravnavala seznanitev z vsemi bistvenimi okoliščinami za ugotovitev utemeljenega razloga za takšno odpoved (kar je dejansko pomenilo ugotavljanje utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi), se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi lahko oprlo na dosedanjo sodno prakso v zvezi z datumom pričetka teka roka za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.