Jedro

Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Javni uslužbenec je zato do dodatka za dvojezičnost upravičen za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Dodatek za dvojezičnost je del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

Določba 4. odstavka 3.a člena ZSPJS (v času do uveljavitve novele ZSPJS-N) sicer res omogoča, da javni uslužbenec zahteva ugotovitev nezakonitosti določitve in izplačila plače ter zahteva tudi izplačilo razlike med izplačano in zakonito plačo, ne glede na morebitno pravnomočnost odločb, s katerimi je bila ta plača določena. Vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnica glede izpodbijanja sklepov tožene stranke o določitvi višine dodatka za dvojezičnost ni bila dolžna upoštevati v 2. odstavku 204. člena ZDR določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki I izreka ter se tožba zavrže v delu, s katerim tožnica zahteva, da se sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 in št. ... z dne 27. 11. 2010 spremeni tako, da se datum 1. 1. 2010 nadomesti z datumom 1. 8. 2008. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 in št. ... z dne 27. 12. 2010 o določitvi višine dodatka za dvojezičnost delno spremenilo tako, da se datum veljavnosti navedenega sklepa 1. 1. 2010 nadomesti z datumom 1. 8. 2008, v ostalem, glede višine, pa ostaneta sklepa nespremenjena (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo da tožnici prizna, obračuna in izplača dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za nedoločen čas od 1. 8. 2008 dalje (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača del plače (razliko) iz naslova dodatka za dvojezičnost in sicer za čas od avgusta 2008 do vključno decembra 2008 v višini 189,46 EUR mesečno, za čas od januarja 2009 do vključno decembra 2009 pa v višini 195,19 EUR mesečno, od teh zneskov izplača predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja, tožnici pa izplača zakonske zamudne obresti od v izreku navedenih datumov zapadlosti (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 608,76 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožnica zamudila rok za uveljavljanje pravice do sodnega varstva, kakor je določen v 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnici prizna dodatek za dvojezičnost od 1. 8. 2008 dalje ni v skladu z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 925/2011 z dne 13. 12. 2011, saj praksa pritožbenega sodišča glede tega vprašanja ni enotna (npr. odločba opr. št. Pdp 141/2011), zaradi česar je tožena stranka v zadevi opr. št. Pd 164/2009 že vložila predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII DoR 13/2012. Zahteva za izplačilo dodatka za dvojezičnost ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato tudi ni dopustno direktno sodno varstvo, temveč bi tožnica najprej morala uveljavljati notranje varstvo pri delodajalcu. Za denarno terjatev bi šlo, če tožena stranka tožnici ne bi izplačevala že priznanega dodatka iz tega naslova. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje (povzeto po sodbi pritožbenega sodišča), da pravica do dodatka za dvojezičnost javnemu uslužbencu pripada že na podlagi zakona, češ da 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) dopušča izplačilo razlike v plači za nazaj. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 2. odstavka 3. člena ZSPJS, saj dodatek za dvojezičnost ni del plače v smislu citirane določbe. V kolikor delodajalec tega dodatka ne prizna, kljub temu, da so izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, mora delavec priznanje dodatka zahtevati najprej pri delodajalcu, šele v primeru negativnega odgovora ali molka delodajalca pa to lahko stori pri pristojnem sodišču. Iz določbe 3.a člena ZSPJS ne izhaja, da javni uslužbenec lahko zahteva izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo za celotno obdobje, odkar mu je bila plača določena nezakonito. Razlikovati je potrebno med priznanjem dodatka za dvojezičnost in izplačilom že priznanega dodatka za dvojezičnost. Tožnica v tem sporu ni zahtevala le izplačila dodatka za dvojezičnost, temveč tudi njegovo priznanje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi specifiko prevedbe plačnega sistema pri toženi stranki, ki pred uveljavitvijo spremembe ZSPJS ni bila del javnega sektorja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne ali pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o zamudi roka za uveljavljanje pravice do sodnega varstva, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da navaja pravna naziranja ustreza obveznost sodišča, da se do teh naziranj opredeli, če so pravna relevantna. Razlogi izpodbijane sodbe glede navedenega ugovora tožene stranke so sicer skromni, vendar je iz 7. točke obrazložitve razvidno, da sodišče prve stopnje (s tem, ko citira stališče pritožbenega sodišča) šteje, da je tožnica, kot javna uslužbenka, upravičena do zakonito določene plače, ne da bi za priznanje izplačilo takšne plače podajala pisni zahtevek pri delodajalcu, da pa je takšna zahteva glede na določbo 4. odstavka 3.a člena ZSPJS procesna predpostavka za sodno varstvo. Navedeno pomeni, da se je sodišče prve stopnje vsaj implicitno opredelilo, da glede sodnega varstva (in s tem tudi glede rokov za sodno varstvo) ne veljajo določbe 204. člena ZDR, na katere se sklicuje pritožba, temveč določbe 3.a člena ZSPJS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem tožena stranka ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo napačno. Dejansko so bila vsa odločilna dejstva med strankama ugotovljena kot nesporna. Tako ugotovljena nesporna dejstva sodišče prve stopnje povsem korektno povzema v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 3.a in 23. člena ZSPJS tožnici dosodilo dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za ves čas od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2009. ZSPJS je namreč tisti poseben zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, na katerega odkazuje 2. odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002). V skladu s 1. odstavkom 5. člena ZJU za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Kakšno pravno varstvo ima javni uslužbenec, ki mu je plača določena nezakonito, je urejeno v 3.a členu ZSPJS, zato glede tega vprašanja ne pride v poštev neposredna uporaba določb ZJU o uveljavljanju pravnega varstva, prav tako pa tudi ne uporaba določbe 204. člena ZDR, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba.

Tožnica je ravnala v skladu s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS. Ta določa, da javni uslužbenec ali funkcionar, ki ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena tega zakona, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Tožnica je 23. 4. 2010 na toženo stranko naslovila zahtevo po odpravi kršitve in zahtevo za določitev dodatka za dvojezičnost (priloga A5, B1). V tej zahtevi je tožnica uveljavljala plačilo dodatka za dvojezičnost od izplačila avgustovske plače 2008 dalje, saj ji je bil s sklepom tožene stranke ta dodatek priznan le za čas od 1. 1. 2010 dalje. S to zahtevo je tožnica izpolnila v 4. odstavku 3. a člena ZSPJS določeno procesno predpostavko za sodno varstvo, zato je potem, ko tožena stranka v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve ni izdala obvestila iz 1. odstavka 3.a člena ZSPJS, na sodišče prve stopnje lahko vložila tožbo za ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, ki bo upoštevala tudi dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za ves čas od uveljavitve novega plačnega sistema, to je od 1. 8. 2008 dalje.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 141/2011 z dne 19. 5. 2011. V navedeni sodbi je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu zoper toženo stranko sicer res zavzelo stališče, da javnemu uslužbencu dodatek za dvojezičnost pripada šele od vložitve pisne zahteve za priznanje tega dodatka. Vendar pa je takšno stališče osamljeno, saj je v drugih istovrstnih sporih zoper toženo stranko (opr. št. Pdp 701/2011 z dne 13. 12. 2011, opr. št. Pdp 585/2011 z dne 13. 12. 2011, opr. št. Pdp 702/2011 z dne 13. 12. 2011 in opr. št. Pdp 584/2011 z dne 15. 12. 2011) pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče, to je, da je javni uslužbenec do tega dodatka upravičen tudi za nazaj, za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je javni uslužbenec podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Sicer pa je skrb za oblikovanje enotne in ustaljene sodne prakse naložena predvsem Vrhovnemu sodišču RS, ki je v istovrstnem sporu, o katerem je odločalo s sodbo opr. št. VIII Ips 106/2012 z dne 16. 10. 2012, zavzelo stališče, da 3.a člen ZSPJS ne posega v vprašanje dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov plače in da tudi ne določa, da bi bil delodajalec nastalo razliko dolžan izplačati šele od vložitve pisne zahteve, saj sicer ob ugotovljeni nezakonitosti ne bi bilo predvideno plačilo razlike z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S citirano sodbo je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo, s katero je bil javnemu uslužbencu priznan dodatek za dvojezičnost za čas od uveljavitve novega plačnega sistema, to je od avgusta 2008 pa do priznanja tega dodatka s sklepom delodajalca.

Obenem v tem sporu ne pride v poštev uporaba določbe 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-N, Ur. l. RS, št. 59/2010), saj je bila tožba vložena še pred njegovo uveljavitvijo. Tretji člen ZSPJS-N namreč določa, da se v 4. odstavku 3.a člena ZSPJS doda, da se ne glede na prejšnji stavek (ta določa, da javni uslužbenec s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz 1. odstavka istega člena) v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona. ZSPJS-N je pričel veljati 24. 7. 2010, tožba pa je bila vložena 27. 5. 2010, torej v času, ko je za tako tožbo zadostovalo zgolj to, da je bila izpolnjena procesna predpostavka, t.j. da javni uslužbenec od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z zakonom.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici vtoževane zneske dodatka za dvojezičnost dosodilo ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 28. člena ZSPJS. Ta določa, da višina dodatka za dvojezičnost za učitelje in ostale strokovne delavce v osnovnem in srednjem šolstvu ter vzgojitelje in ostale strokovne delavce v vrtcih ter novinarje javnega zavoda A. znaša od 12 do 15 % osnovne plače. Tožnica je dodatek za dvojezičnost vtoževala v najnižjem možnem odstotku, zato je ob ugotovitvi, da je bilo znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje njenega dela, že na podlagi zakona upravičena do dodatka v tej višini. Zaradi navedenega v tej zadevi ne gre za primer, ko bi bilo potrebno višino dodatka šele posebej določiti oziroma urediti z odločbo (kar je tožena stranka kasneje sicer storila), temveč za vtoževanje minimalnega dodatka, v višini, ki je določena z zakonom.

Zmotno je pritožbeno stališče, da dodatek za dvojezičnost ni del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

Okoliščina, da tožena stranka pred uveljavitvijo novega plačnega sistema ni bila del javnega sektorja v smislu določb ZSPJS, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot zmotno domneva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost ter izplačilo razlike v plači naložilo le za čas od 1. 8. 2008, ko je tožena stranka, tudi po njenih navedbah, postala del javnega sektorja.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da delno spremeni sklepa tožene stranke z dne 25. 2. 2010 in z dne 27. 12. 2010 o določitvi višine dodatka za dvojezičnost tako, da ta sklep prične veljati s 1. 8. 2008 namesto z 1. 1. 2010. Določba 4. odstavka 3.a člena ZSPJS (v času do uveljavitve novele ZSPJS-N) sicer res omogoča, da javni uslužbenec zahteva ugotovitev nezakonitosti določitve in izplačila plače ter zahteva tudi izplačilo razlike med izplačano in zakonito plačo, ne glede na morebitno pravnomočnost odločb, s katerimi je bila ta plača določena. Vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnica glede izpodbijanja navedenih sklepov tožene stranke z dne 25. 2. 2010 ni bila dolžna upoštevati v 2. odstavku 204. člena ZDR določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Tožnica je tožbeni zahtevek za spremembo sklepov tožene stranke postavila šele 9. 2. 2012, kar je skoraj dve leti po tistem, ko je tožena stranka z dopisom z dne 19. 5. 2010 zavrnila njeno pritožbo zoper sklep z dne 25. 2. 2010. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR in posledično tudi ne določbe 1. odstavka 274. člena ZPP, ki določa, da predsednik senata izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če poseben predpis določa rok za tožbo, kot tudi v primeru, če ugotovi, da za presojo tožbenega zahtevka po vsebini ni izpolnjenih procesnih predpostavk (čl. 204/1 ZDR).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v točki I izreka in tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožnica zahtevala spremembo sklepov tožene stranke.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjen delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo celoten vtoževani znesek razlike med pripadajočo in izplačano plačo in te odločitve pritožba ni uspela izpodbiti. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da tožnica ni uspela s povsem nepotrebnim zahtevkom za spremembo sklepa tožene stranke z dne 25. 2. 2010, zaradi katerega niti niso nastali nobeni dodatni stroški ne pred sodiščem prve stopnje in ne pred pritožbenim sodiščem.