Jedro

Po 5. členu ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Murska Sobota št. DT 0610-237/2010-38 (1004-09) z dne 12. 11. 2010 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obresti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota tožniku za leto 2008 odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 3.056,80 EUR in akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti v znesku 1.387,10 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (točka I izreka); pod točko II. izreka prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik navedene obveznosti plačal. Zahtevek za povračilo stroškov je davčni organ zavrnil, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) za leto 2008 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ kot neutemeljene zavrnil. Davčni organ ugotavlja, da so bili na naslov tožnika izstavljeni računi s strani podjetja A., B.B. s.p., po katerih naj bi slednji kot komisionar tožniku prodal rabljene osebne avtomobile (preglednica št. 1). Računi za komisijsko prodajo so bili izstavljeni v dveh izvodih. Na enih je kot kupec naveden tožnik, naslov kupca je izpisan preko računalnika, na drugih pa je naveden naslov dejanskega kupca, ki je izpisan ročno. Na računih, kjer je naveden kot kupec tožnik, je kot podpis navedeno A., brez žiga in podpisa, na računih, kjer je naslov kupca izpisan ročno, pa je odtisnjen žig podjetja A. ter podpis. Davčni organ ugotavlja, da nobeno motorno vozilo iz preglednice ni bilo registrirano na tožnika. Tožnik je izjavil, da je za dejanske kupce motornih vozil, ki so kupili vozilo (ki je navedeno v preglednici 1) pri pooblaščenih podjetjih urejal vse potrebno za registracijo in prepise ter dejansko opravljal le usluge za prodajalce teh vozil, ki so pri C. d.o.o., kjer je zaposlen, kupili nova vozila. Tako so kupci novih vozil plačali le razliko po dogovorjeni vrednosti rabljenega vozila. B.B. s.p. je navedel, da je vse račune glede komisijske prodaje izdal na ime tožnika, z veljavnim žigom podjetja, ter da ni izpisoval računov brez imena kupcev, kar naj bi ne bilo možno zaradi računalniškega programa. Predmeta komisijske prodaje ni videl, niti niso bila motorna vozila pripeljana k njemu, komisijske pogodbe in račune je prevzemal tožnik, zaslužek B.B. s.p. naj bi bila komisionarjeva provizija.

2. Davčni organ se sklicuje na 94. člen in 78. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) ter 130. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1), ki jih citira. Tožnik je 20. 8. 2007 dosegel prag, ko bi se moral registrirati kot zavezanec za DDV in obračunavati DDV po posebni shemi od dosežene razlike v ceni, pri splošni shemi pa od prodajne vrednosti vozila, in sicer za vozila Opel Meriva 1.6., Nissan GB Primera 2.2. ter Suzuki Ignis 1,5, Delluxe. Skupaj za vse tri primere znaša naknadno obračunani DDV 3.056,80 EUR, ki bi ga moral tožnik obračunati po prvem odstavku 33. člena ZDDV-1. Tožnikove pripombe, da ni opravljal dejavnosti nakupa in prodaje motornih vozil iz preglednice 1, ter da davčni organ ni dokazal, da bi bil tožnik lastnik motornih vozil iz preglednice, razen dveh Opel Meriva in Nissan Primera, ki v preglednici 1 naj ne bi bili niti navedeni, davčni organ zavrne. Tožnik ni bil lastnik motornih vozil iz preglednice 1 (razen dveh vozil Opel Meriva in Nissan Primera). V preglednici 1 je zajeto vozilo znamke Nissan Primera pod zap. št. 12, vozilo znamke Opel Meriva pa ne, saj ga je tožnik kupil od dobavitelja D. iz Graza. V preglednici 1 pa so navedena samo motorna vozila, ki naj bi jih tožnik kupil od komisionarja B.B. s.p.. Davčni organ je na podlagi v postopku pridobljene dokumentacije ter pisnih izjav prodajalcev in kupcev motornih vozil ugotovil, da je tožnik posredoval pri nakupu in prodaji rabljenih motornih vozil, res pa je tudi, da je bil zaslužek oz. dohodek ugotovljen in dokazan le v treh primerih prodaje vozil. Davčni organ se sklicuje na 4. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS) 18. 4. ,17.11.. Davčna osnova za obračun davka od odhodka iz dejavnosti za leto 2008 znaša 8.065,66 EUR, ki znaša 1.387,10 (preglednica št. 2). Gre za dobiček, ki je ugotovljen pri prodaji treh vozil Nissan GB Primera 2.0 (4.490,00 EUR), Opel Meriva 1.6 (1.775,66 EUR) in Suzuki Ignis 1.5 (1.800,00 EUR).

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Nekateri prodajalci in kupci so izjavili, da so pri prodaji oz. nakupu vozila sodelovali s tožnikom, ter da so od tožnika dobili račun, na katerem ni bilo imena kupca, kar pomeni, da je tožnik razpolagal tudi s takšnimi računi. B.B. s.p. je torej dvojne račune izstavljal v korist tožnika. Davčni organ je tudi v ponovnem postopku obračunal DDV od prodaje treh vozil, kajti davčni organ ni ugotovil, da bi pri prodaji ostalih vozil tožnik ustvaril pozitivno razliko med nabavno in prodajno vrednostjo. Pritožbeni organ se sklicuje na izjavo komisionarja B.B. s.p.. Tožnik se je ukvarjal s preprodajo vozil, tako da je prevzel predujem od prodajalca rabljenega avtomobila za nov avtomobil in da prodajalec ni imel nobenega stika s komisionarjem, ki mu je v ta namen dal na voljo svoje komisijske pogodbe in račune, njegov zaslužek pa je bila komisijska provizija. S tem se je prikrila dejanska prodaja vozil staro za novo in njihova preprodaja. S takim načinom poslovanja si je imel možnost tožnik izgovoriti višjo prodajno ceno kupljenega vozila, kot je znašal predujem za nakup novega vozila s strani prodajalca vozila ter prikril svoj dohodek, dosežen s tako preprodajo, kar je bilo nesporno ugotovljeno v dveh primerih. Dejstvo, da tožnik pri tem ni postal fizični lastnik prevzetih vozil oz. jih ni registriral nase, ni bistveno za presojo. Iz dejanske izvedbe poslov izhaja, da je bil tožnik dejanski prvi kupec navedenih rabljenih vozil iz preglednice 1 (zap. št. 6, 7, 9, 10, 11, 12, 14, 15 in 21), ki so bila potem preprodana dejanskemu kupcu iz te preglednice.

4. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je bil šele ob uvedbi DIN seznanjen, da so bili izdani računi na njegovo ime in da ni bil kupec rabljenih avtomobilov. Izkazalo se je, da so za iste transakcije izdani dvojni računi, eni računi za dejanskega kupca in eni na ime tožnika. Zato je tožnik zoper komisionarja vložil kazensko ovadbo ter je bil slednji tudi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin s sodbo Okrajno sodišče v Murski Soboti, ki ugotovilo, da je tožnik preko njegovega podjetja urejal komisijsko prodajo oz. nakup rabljenih vozil za stranke, ki so želele star avtomobil prodati oz. dati v račun in kupiti novo vozilo Nissan in so ga dejansko tudi kupile. Tožnik oz. C. d.o.o. je to storitev nudil potencialnim strankam zato, ker so se zanimale za nakup novega avtomobila. Avtohiša, kjer je bil tožnik zaposlen, pa ni bila zainteresirana za odkup starega avtomobila. Tožnik je osebno šel s stranko ali sam k komisionarju, kjer je komisionar napisal komisijsko pogodbo ter obenem že izdal obračun komisije in račun. Kadar kupec avtomobila ni bil znan, je komisionar izdal bianco račun, v katerem ni bilo navedbe kupca, ki ga je nato vpisal tožnik ali stranka sama, odvisno, kdo je razpolagal z dokumentacijo. Komisijsko pogodbo je podpisala stranka, ki je prodajala rabljeni avtomobil in je za uspešen prenos lastništva morala overiti svoj podpis. Predlaga pridobitev kopij originalnih komisijskih pogodb pri registrskih organih, na podlagi katerih je bilo preneseno lastništvo na posamezna vozila. Sklicuje se na ugotovitve, ki izhajajo iz kazenske sodbe, da tožnik nikoli ni bil lastnik rabljenih vozil, da je bil prenos lastništva opravljen zgolj na podlagi dokumentov, ki jih je izdal komisionar. Komisionar je dobro vedel, da tožnik ni kupec rabljenih vozil, ter da tožnik za kupce novih vozil Nissan ureja dokumentacijo v zvezi s prepisi rabljenih avtomobilov, ter da gre za dodatno storitev C. d.o.o. Način poslovanja komisionarja, ko je za rabljena vozila izdajal komisijske pogodbe in prazne račune, je običajen. Ker en poslovni dohodek lahko izkazuje le ena verodostojna listina, so vse ostale lažne in neveljavne. Zaradi registracije vozil pri registrskih organih so priloženi računi, v katerih je bil naveden dejanski kupec vozila. Kljub dopolnjenemu postopku s pridobitvijo pisnih izjav strank dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik je bil dejansko le podaljšana roka prodajalca, njegov mandant, ki je po njegovem navodilu in pooblastilu uredil prepis vozila, o prodaji rabljenega vozila so odločale stranke same. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik ustvaril dobiček pri vozilu pod zap. št. 15, katerega je tožnik dejansko kupil in bil njegov lastnik, ter pri prodaji rabljenega vozila Suzuki Ignis 1,5. V zvezi s slednjim je tožnik predlagal izvedbo dokazov, ki bi navedbe E.E. ovrgle. Sodišču predlaga, da zasliši vse prodajalce in kupce iz tabele 1. Tožnik ni za svoj račun in v svojem imenu prodajal rabljenih vozil. Pri devetnajstih prodajah od enaindvajsetih tožena stranka ni ugotovila dobička, zato v konkretnem primeru ni možno govoriti o pridobitni dejavnosti tožnika. Sklicuje se na drugi odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ter na četrti odstavek 9. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1) in na definicijo pridobitne dejavnosti. V transakcijah iz tabele 1 ni dokazano, da bi tožnik dosegel kakršenkoli dohodke. Tožnik je dejansko bil lastnik dveh avtomobilov (Opel Meriva in Nissan Primera), ki jih je kupil kot fizična oseba in poravnal vse davke, pri prodaji katerih je bila ustvarjena pozitivna razlika v njegovo korist, zaradi česar še ni preprodajalec vozil. 5. Tožnik novih vozil v svojem imenu in za svoj račun ni prodajal, ampak jih je prodajal v imenu in za račun C., d.o.o.. Točna tudi ni trditev, da bi kupci prodali svoja vozila C. d.o.o. kot del kupnine. Drugostopenjski organ se v presoji izpodbijane odločbe opre na izjavo komisionarja, ki pa ni verodostojna, kar se je izkazalo v kazenskem postopku. Prodaja rabljenega vozila po poti komisijske prodaje je legalen način prodaje vozila. Ni šlo za zakrivanje dejanske prodaje vozil staro za novo. O izročanju rabljenih avtomobilov tožniku ali C. d.o.o. kot del kupnine ni bilo govora, niti se posel ni mogel izpeljati, saj tožnik niti C. d.o.o. denarja kupcu novih vozil nista posojala. Neutemeljena je trditev, da si je s takšnim načinom tožnik izgovoril višjo prodajno ceno od kupljenega vozila, kot je znašal predujem za nakup novega vozila s strani prodajalca vozila. V vseh primerih prodaj rabljenih vozil, katerih tožnik ni postal kupec, davčni organ ni ugotovil dohodka. Cena se je določala na podlagi sporazuma med prodajalcem in kupcem. Dohodek je tožena stranka ugotovila le pri E.E., kar pa ne drži, saj je denar dobil vrnjen. Komisijske pogodbe, na podlagi katerih so kupci uredili prepis lastništva, izkazujejo dejanski prenos lastništva, tožena stranka ni ugotovila drugačnih zneskov, kot so navedeni v obračunu komisijske prodaje. Podpisi komisijskih pogodb in izdanih računov so komisarjevi oz. od pri njem zaposlenega delavca. Neutemeljena je obrazložitev drugostopenjskega organa, da je tožnik kupec osebnih vozil v primerih prodaje rabljenih vozil pod št. 6, 7, 9, 10, 11, 12, 14, 15 in 21, saj razen vozil pod št. 15 tožnik ni bil lastnik vozil niti ni dejanski kupec. Tožnik je kot mandant prodajalca rabljenih vozil urejal prepise vozil, vendar za to ni zahteval niti prejel plačila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži povrnitev zneska iz naslova neutemeljeno obračunanega DDV za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 2819/2010 z dne 28. 6. 2011 je razvidno, da je obdolženec B.B. kot komisionar izdal dvojne računa na ime tožnika kot kupca rabljenih vozil in bianco račune brez imena kupcev rabljenih vozil, v katere je tožnik naknadno vpisoval kupce rabljenih vozil. S tem je omogočil tožniku preprodajo rabljenih vozil in zaslužek za svoj račun v treh primerih. V zvezi z navedbo tožnika, da ni bil nikoli lastnik prodanih rabljenih vozil, se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1221/2011 in definicijo dobave blaga po Šesti Direktivi Sveta ter na sodbo SEU (C-320/88), da dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem kot lastnik tudi takrat, kadar ni prenosa lastništva nad premoženjem. Po mnenju tožene stranke je eden takšnih primerov tudi zadevni primer. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

7. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti postala pravnomočna in toženi stranki pa očita, da jo razlaga po svoje. Komisionar je izdal za en dogodek dvojne račune, vendar ne zato, da bi tožniku omogočil preprodajo rabljenih vozil. Kazensko sodišče je pravilno ugotovilo, da so računi ponarejene listine, saj ne prikazujejo pravi promet z rabljenimi vozili. Tudi ne drži, da bi bianco račune izpolnjeval tožnik, saj je veliko prodajalcev na poziv davčnega organa odgovorilo ter dopisu predložilo račun brez navedbe kupca v komisijsko prodajo. O usodi prodaje rabljenega vozila so odločali kupci sami. Vseh transakcij, pri katerih je bil izdan ponarejen račun na ime tožnika, je bilo več kot 20. Tožnik pa je dosegel razliko le pri dveh osebnih avtomobilih, katere je dejansko sam kupil in tudi uporabljal ter registriral. Za zadevo je pomembna kvalifikacija in vsebina razmerja med njim in prodajalci rabljenih vozil. Zanje je urejal dokumentacijo kot mandatar.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnik opravljal dejavnost preprodajalca in pri tem presegel prag obdavčljivosti za vstop v DDV ter bil dolžan plačati DDV in ali je dosegel obdavčljive dohodke po DDPO-1 in ZDoh-2. Po 5. členu ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost iz prvega odstavka tega člena pa obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Po 2. členu PZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, pravna ali fizična, iz prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 ne glede na to, ali je vpisana v sodni register oz. drug ustrezni register ali predpisano evidenco. Prav ima tožena stranka, ko se sklicuje na sodno prakso SEU, pri čemer poskuša razložiti definicijo dobave blaga kot prenosa pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik (npr. C-320/88), po kateri naj bi dobava blaga pomenila tudi prenos pravice do razpolaganja s premoženjem kot lastnik tudi takrat kadar ni prenosa lastništva na premoženju. Po mnenju sodišča pa se navedena razlaga ne more uporabiti za obravnavani primer, saj v obravnavanem primeru ne gre za enega od različnih nacionalnih prenosov lastništva po civilnem pravu v Sloveniji, ampak gre za dejanske ugotovitve konkretnega primera, iz katerih ne izhaja, da je tožnik (razen v dveh primerih) s spornimi vozili razpolagal kot lastnik.

10. Davčni organ navaja, da je tožnik v 21 primerih opravljal dejavnost preprodaje motornih vozil (tabela 1), ter da naj bi postal dejansko lastnik teh vozil ter določenega datuma (20. 8. 2007) zaradi tega postal tudi zavezanec za DDV v skladu z določbami ZDDV-1 o obvezni prijavi v sistem DDV. Takšna razlaga bi bila pravilna, kolikor bi iz dejanskega stanja izhajalo, da je tožnik nastopal v odnosu do spornih vozil res kot lastnik, kar pomeni, da bi z njimi razpolagal tako, kot za dobavo blaga kot obdavčljivo transakcijo predvideva Šesta Direktiva Sveta. Iz dejanskega stanja pa, razen dveh situacijah, ki pa nista sporni in po mnenju sodišča še ne predstavljata trajno doseganje dohodka, ne izhaja, da bi tožnik z motornimi vozili, ki so bila dana v komisijsko prodajo, razpolagal kot lastnik, kar je predpogoj za dobavo blaga kot obdavčljivo transakcijo in s tem posledično za davčnega zavezanca v smislu 5. člena ZDDV-1. 11. V upravnih spisih se sicer ne nahajajo računi, ki naj bi bili izpisani na tožnika z računalnikom s strani komisionarja, ki so, med drugim, podlaga za takšno razmišljanje davčnega organa. Med strankama pa ni sporno, da ti računi obstajajo oz. v zadevi ni sporno, da je komisionar izdajal dvojne račune, čeprav naj bi tožnik tega ne vedel pred začetkom DIN. Tako izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 28919/2010 z dne 28. junija 2011 v kazenski zadevi zoper komisionarja, ki je obsojen ponarejanja listin. Ali je dvojne račune komisionar izdajal zato, da bi tožniku omogočil, da je delal kot preprodajalec, pa v obravnavani zadevi ni dokazano. Ne glede na stališče iz sodbe kazenskega sodišča, da so računi, ki so bili tiskano izdani na ime tožnika, neverodostojne listine, saj slednja ugotovitev tega sodišča ne veže, pa sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da iz dejanskih okoliščin ni mogoče slediti razlogom prvostopenjskega organa, da je tožnik postal dejanski lastnik rabljenih motornih vozil iz tabele 1, ki naj bi jih nato prodal naprej, saj prvostopenjski organ drugih relevantnih okoliščin in vsebino razmerij, v katerih je tožnik sodeloval, iz katere bi bilo razvidno, da je opravljal dejavnost preprodaje, ni pojasnil. Iz nekaterih izjav prodajalcev in kupcev, ki jih je v ponovljenem postopku pridobil, res izhaja, da so pri prodaji oz. nakupu vozila sodelovali s tožnikom, ter da so od tožnika dobili račun, na katerem ni bilo imena kupca, vendar pa iz drugih zbranih podatkov ne izhaja, da bi tožnik iz tega naslova dosegel dohodek zase oz. ustvarjal pozitivno razliko. Pri tem davčni organ ni ugotavljal na podlagi katerih listin so bili opravljeni prenosi rabljenih vozil na nove kupce oz. izvršena registracija, na kar pravilno opozarja tudi tožnik, čeprav v obrazložitvi navaja, da nobeno vozilo tožnik ni registriral nase. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik kakorkoli sodeloval pri registraciji vozil kot lastnik oz. tudi ni razvidno, katere listine so bile predložene in kdo jih je predložil pri registracijskih organih. To pa je okoliščina, ki tudi lahko pokaže na vsebino razmerja, ki se preizkuša. Če je tožnik, tako kot trdita davčna organa, deloval kot preprodajalec, bi na podlagi računov, ki so bili izpisani na njegovo ime, moralo biti tudi dejansko preneseno lastništvo oz. opravljena registracija. Tega pa davčni organ ne zatrjuje.

12. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ opravil poizvedbe pri prodajalcih rabljenih vozil kakor tudi pri kupcih, ki jih sicer ni zaslišal, jih je pa pisno pozval da navedejo od koga so vozilo prevzeli in kje, koliko, komu in na kakšen način so plačali, s kom so se dogovarjali za nakup ter ali so pri nakupu sodelovali s komisionarjem. Iz izjav kupcev in prodajalcev načeloma ne izhaja, da so vozila predali tožniku kot lastniku oz. da je tožnik opravil nadaljnjo prodajo v svojem imenu in zase. Zato po mnenju sodišča tudi ni mogoče iz izbranih podatkov potegniti zaključka, da je tožnik opravljal dejavnost preprodaje, saj iz izjav predvsem izhaja, da je tožnik sodeloval s kupci in s prodajalci kot posrednik oz. da je za njih urejal posle, v katerih pa so bili oni gospodarji posla in ne tožnik. Tudi ni ugotovljeno, da bi tožnik za sebe pridobival koristi iz svojega sodelovanja pri teh transakcijah, razen v dveh primerih osebnih vozil, ki pa ju je tožnik kupil zase in ju registriral, kar po mnenju sodišča še ne pomeni trajno opravljanje ekonomske dejavnosti v smislu prvega odstavka 5. člena ZDDV-1. Ob tem sodišče ugotavlja, da je davčni organ svojo odločitev zasnoval tudi na ugotovitvi preprodaje vozila Suzuki Ignis 1.5, pri katerem je ugotovil pozitivno razliko v višini 1.800,00 EUR, vendar je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede na zatrjevanja tožnika, da je bil navedeni znesek prodajalcu vrnjen, česar davčni organ niti ni raziskal. 13. Kolikor davčna organa zatrjujeta, da je tožnik nastopal kot kupec rabljenih motornih vozil, ki naj bi jih naprej prodajal ter naj bi v tem smislu opravljal preprodajo rabljenih motornih vozi, za to po mnenju sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podlage v upravnih spisih. Kolikor je iz nekaterih pisnih izjav prodajalcev ugotovljeno, da je tožnik sodeloval pri prodaji nekaterih rabljenih motornih vozil prodajalcev, ki so pri C. d.o.o. kupili nova vozila, bi bilo treba po mnenju sodišča za zaključek davčnega organa, da gre za preprodajalca rabljenih motornih vozil, ugotoviti tudi okoliščine, ki kažejo na to, da gre pri tožniku za dobavo blaga za plačilo kot obdavčljivo transakcijo oz. dobavo blaga kot prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da bi bil prejemnik lastnik. Dobava blaga po 5. členu Šeste Direktive Sveta pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik (prvi odstavek), kot pravilno navaja tudi tožena stranka. Vendar zgolj okoliščina, da so na tožnika izstavljeni računi s strani družbe A., B.B. s.p., po katerih naj bi navedena družba kot komisionar tožniku prodala rabljene osebne avtomobile, kot so prikazani v preglednici 1, zaradi česar naj bi po mnenju davčnega organ tožnik postal dejanski lastnik teh vozil, ne zadošča, ne glede na ugotovitve, da so računi za odkup rabljenih vozil bili izstavljeni isti dan, kot so bile zanje podpisane komisijske pogodbe. Ob ugotovitvi, da je komisionar izdajal dvojne račune, pa ostaja neraziskano tudi kateri računi so bili podlaga za prenos lastništva oz. kateri računi so bili predloženi registracijskim organom, na kar utemeljeno opozarja tožnik. Po povedanem je po mnenju sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V ponovnem postopku bo tožena stranka natančno raziskala okoliščine, ki so ostale še nerazčiščene glede vloge tožnika pri nakupu in prodaji navedenih vozil, tudi z zaslišanjem prodajalcev oz. kupcev, kot tudi glede vprašanja vračila zneska 1.800,00 EUR za vozilo Suzuki Ignis 1.5 Delux, za katero davčni organ trdi, da je tožniku nastala pozitivna razlika, kot tudi glede prenosa lastništva in registracije navedenih vozil, pri tem pa se bo morala opredeliti tudi do okoliščin, ki izhajajo iz pravnomočne kazenske zadeve Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 28919/2010, na kar tožnik utemeljeno opozarja.

14. Ker je po povedanem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar ima za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava, je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena, prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

15. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavane zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem tožniku pripadajo, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 350,00 EUR in pripadajoči 20% DDV.

16. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.