Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni treba, da bi obsojenec dosegel namen, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval in da bi morale nastati konkretne posledice, saj se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu navedenega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 251. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik ter v njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Med drugim navaja, da uporaba ponarejene listine kot prave v obravnavani zadevi ni povzročila prav nobenih pravno relevantnih posledic, saj sporno potrdilo o plačilu preživnine ni bilo predmet pravdnega postopka niti se nanj sodba izdana v pravdnem postopku ne opira. Navaja, da sodba nima razloga o obsojenčevem zavedanju in hotenju storiti kaznivo dejanje, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti očitanega mu kaznivega dejanja ali pa pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti po njenem mnenju neutemeljena. Kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec pravnomočno obsojen, vsebuje vse konkretne znake očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, tako konkretizacijo znaka, da je bila listina ponarejena, kot konkretizacijo znaka, da je bila ponarejena listina uporabljena kot prava. V izreku izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da je bila ponarejena listina uporabljena s predložitvijo v pravdnem postopku, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je bil v zvezi s sporno listino sprejet dokazni sklep. Okoliščina, da se obsojenec ne strinja s sklepanjem pritožbenega sodišča, ki je na enake očitke odgovorilo v 5. in 6. točki izpodbijane sodbi, pomeni po njenem mnenju zgolj drugačno dokazno oceno. Sodba ima v 10. točki obrazložitve sicer po njenem mnenju skopo obrazložitev obdolženčevega naklepa, ki pa jo je potrebno ocenjevati v povezavi z razlogi navedenimi v 9. točki obrazložitve iz katerih pa dovolj jasno izhajajo razlogi o obsojenčevem zavedanju in hotenju storiti kaznivo dejanje. Ugotavlja tudi, da obsojenčev zagovornik tega očitka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal. 4. Obsojenčev zagovornik v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke, ki mu je bil poslan izjavlja, da vztraja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ko navaja, da naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo prvega odstavka 251. člena KZ-1. Uveljavljeno kršitev materialnega prava utemeljuje z navajanji, da sporno potrdilo o prejemu preživnine z dne 28. junija 2010, ki naj bi ga podpisala M. H., ni povzročilo nikakršnih pravnorelevantnih posledic. Pravdni postopek se je namreč nanašal na plačilo zneska 2.410,00 EUR, ki bi bi ga kot preživnino za mladoletnega E. H. morala plačati tožena stranka M. H. Iz sodbe Okrajnega sodišča Sežana P 58/2010 z dne 23. 11. 2010 izhaja, da sporno potrdilo ni bilo predmet navedenega pravdnega postopka. Ker sporna listina v konkretnem primeru ni imela pravnorelevantnih posledic oziroma pravne pomembnosti, obsojencu ni moč očitati storitve kaznivega dejanja.

6. Na enake očitke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčevem zagovorniku pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje pod točko 5 in točko 6 obrazložitve sodbe. Kot ugotavljata obe nižji sodišči iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 11. 2010 v pravdni zadevi P 58/2010 izhaja, da je obsojenec uporabil sporno potrdilo o prejemu preživnine z dne 28. junija 2010, ki naj bi ga podpisala M. H. kot dokaz za plačilo preživnine ter je bil tudi sprejet dokazni sklep, da se v dokazne namene kot dokaz navedena listina prebere. Ker je obsojenec s ponarejeno listino v pravdni zadevi dokazoval plačilo preživnine, sta sodišči pravilno sklepali, da v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali je obsojenec s predložitvijo sporne listine v pravdni zadevi dosegel pravno relevantne posledice. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi obsojenec dosegel namen, ki ga je z uporabo ponarejenega potrdila zasledoval in da bi morale nastati konkretne posledice, saj se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. To stališče je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča zavzetem v sodbi I Ips 195/2005 z dne 17. 11. 2005. Zato je pravilen zaključek obeh sodišč, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Kolikor pa se zagovornik obsojenega ne strinja s sklepanjem sodišča, da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec pravnomočno obsojen, vsebuje vse konkretne znake očitanega mu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, tako konkretizacijo znaka, da je bila listina ponarejena, kot tudi konkretizacijo znaka, da je bila ponarejena listina uporabljena kot prava, podaja svojo drugačno dokazno oceno, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba sodišča prve stopnje ne imela razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o obdolženčevem naklepu. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP po kateri se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka omenjenega člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni preizkušalo. Vložnik te kršitve v pritožbi ni uveljavljal, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedel razlogov zakaj te kršitve naj bi ne mogel uveljaviti že v pritožbi. Zahteva po izčrpanju pravnega sredstva namreč ne pomeni le formalnega temveč tudi materialno izčrpanje, torej vsebinsko uveljavljanje kršitev v že vloženih pravnih sredstvih.

C.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi niso podane.

9. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in premoženjskih razmer obsojenca