Jedro

V 5. točki pogodbe zastavniki dovoljujejo le, da se sme v primeru neplačila obveznosti ob njeni zapadlosti zastavljena nepremičnina prodati na javni dražbi, tožnik kot zastavni upnik pa iz kupnine poplačati. Taka pogodbena določba ustreza vsebini zastavne pogodbe iz 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ne pa vsebini poroštvene pogodbe iz 997. ali tretjega odstavka 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je sprejelo in tudi poudarilo razloge sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da obstaja med tožnikom in prvotoženko upniško dolžniško razmerje. Ker zato prvotoženke ni šteti za tožnikovo dolžnico, manjka eden od več potrebnih elementov iz splošnega pravila o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj, vsebovanega v prvem odstavku 280. člena ZOR.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odredbi, zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neodplačno razpolaganje prvotoženke z darilno pogodbo z dne 19.11.1993 v korist ostalih dveh tožencev glede nepremičnine v vl. št... k.o... neveljavno oziroma se razveljavi do višine tožnikove terjatve v znesku tolarske protivrednosti 115.000 DEM s pp in da je zato tožnik upravičen s tem zahtevkom seči po navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek za plačilo tega zneska in povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom je ugovoru tožene stranke proti izdani začasni odredbi s prepovedjo obremenitve oziroma odtujitve istih nepremičnin ugodilo, začasno odredbo razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti sodbi in sklepu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga razveljavitev obeh nižjih sodb in sklepov ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče druge stopnje kljub izrečni pritožbeni navedbi o izpodbijanju sodbe in sklepa o samem sklepu glede začasne odredbe ni odločilo. Procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, ker je med izrekom sodbe prve stopnje in obrazložitvijo toliko pomanjkljivosti, da se sodba prve stopnje ne da preizkusiti. Če je sodišče prve stopnje vpogledalo dva pravdna spisa, bi moralo ugotovitve iz teh spisov analizirati in jih upoštevati, česar pa ni storilo in je zato prišlo do izpada razlogov o odločilnih dejstvih. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo že samo splošno pravilo v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj, saj ima prav vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, možnost izpodbijati pravna dejanja svojega dolžnika. Nesporno je, da je M. H. kot glava družine podpisoval vse listine in sprejemal denar, vendar je nesporno tudi, da je denar porabila vsa družina, ker se je deklarirala na vseh listinah kot porok in plačnik dolgov, če jih podpisnik posojilnih pogodb M. H. ne bi izpolnil. Pravno nepravilno je bila tolmačena zastavna pogodba z dne 19.12.1991. Iz 5. člena te pogodbe izhaja, da sta zlasti prvotoženka in tretjetoženec ne le zastavnika, ampak tudi poroka in plačnika. Pogodbeno razmerje sta sodišči tolmačili preveč statično in formalno. Od podpisa pogodbe in zapadlosti obveznosti je poteklo že toliko let, da predstavlja takozvana zastavna pogodba novacijo obveznosti, pri tej novaciji pa nastopata kot dolžnika tudi prvotoženka in tretjetoženec. Zaradi izostanka zaslišanja tožencev o pravi vsebini in namenu te pogodbe je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sklicevanje samo na posojilno pogodbo je zaradi novacije irelevantno. Že v pritožbi je tožnik poudaril, da za obveznosti, ki jih prevzema en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca nerazdelno, vendar je pritožbeno sodišče to prešlo le z navedbo, da gre za posplošena navajanja o zadolženosti vseh članov družine. Ker je nesporno, da sta M. in T. H. še zakonca, za utemeljenost pritožbe zadostuje že njeno sklicevanje na drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

V delu, v katerem izpodbija odločitev o začasni odredbi, revizija ni dovoljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Začasna odredba je eno izmed sredstev zavarovanja, za katera se po 224. členu Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIP) smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi. V temeljnih določbah ZIP, vsebovanih v prvem delu zakona, je v 9. členu izrečna določba, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija. Gre za specialno ureditev, ki velja tudi v primeru, ko se o začasni odredbi odloča v kakšnem postopku druge vrste, na primer v pravdnem postopku. Ker se zaradi procesne ovire nedovoljenosti revizijsko sodišče ne more ukvarjati z vprašanjem utemeljenosti tega dela revizije, le pripominja, da je imel tožnik možnost, če je res štel, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovi pritožbi proti sklepu o začasni odredbi, v določenem roku predlagati izdajo dopolnilne pritožbene odločbe. Zato je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na odločanje o začasni odredbi, na podlagi 392. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP tožnikovo revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

V preostalem delu revizija ni utemeljena. Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo. Podane pa tudi niso v reviziji uveljavljane procesne kršitve. Pri uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je tožnik prepisal del te zakonske določbe, ni pa svojih trditev konkretiziral. Res se je skliceval na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi izhajala iz dveh vpogledanih pravdnih spisov, ni pa navedel, katera odločilna dejstva so vsebovana v teh spisih. Zato te revizijske trditve ni bilo mogoče obravnavati.

Tožnik očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava pri razlagi določb zastavne pogodbe z dne 19.12.1991, zlasti pogodbene določbe iz 5. točke. Iz nje naj bi po tožnikovem mnenju izhajalo, da sta prvotoženka in tretjetoženec pri podpisu pogodbe nastopala kot poroka in plačnika, ne pa samo kot zastavnika. Taka razlaga navedene pogodbene določbe je zmotna. V njej zastavniki dovoljujejo le, da se sme v primeru neplačila obveznosti ob njeni zapadlosti zastavljena nepremičnina prodati na javni dražbi, tožnik kot zastavni upnik pa iz kupnine poplačati. Taka pogodbena določba ustreza vsebini zastavne pogodbe iz 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ne pa vsebini poroštvene pogodbe iz 997. ali tretjega odstavka 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR).

Nepravilna je revizijska trditev, da naj bi bilo nesporno (pravilneje: dokazno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje nespornih dejstev med pravdnima strankama ni ugotavljalo), da je denar porabila vsa družina. Sodišče druge stopnje je take tožnikove trditve zavrnilo kot posplošene trditve o nekakšnem družinskem dolgu in načinu trošenja te družine, torej kot nekonkretizirane in nedokazane. Prav tako je zmotno revizijsko stališče, da za obstoj drugega razloga, zaradi katerega naj bi bilo šteti tudi prvotoženko za dolžnico iz posojilne pogodbe, zadostuje njegovo pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 56. člena ZZZDR in dejstvo, da je drugotoženka še žena M. H.. Sodišče druge stopnje je na te pritožbeno nove tožnikove trditve odgovorilo, da je tožnik v postopku na prvi stopnji uveljavljal kot temelj svoje terjatve posojilno pogodbo, ki naj bi jo sklenil z vsemi člani družine H., na drugo dejansko in pravno podlago pa se je pričel sklicevati šele v pritožbi, in še to le s posplošenimi trditvami, ne da bi določneje navedel pravotvorna dejstva iz drugega temelja in dokaze zanje. Povzete razloge za neupoštevanje tožnikovih novih pritožbenih trditev sprejema kot pravilne tudi revizijsko sodišče. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje prav tega nedovoljenega razloga predstavlja revizijski očitek, da zaradi izostalega zaslišanja tožencev nista bila ugotovljena prava vsebina in namen pogodbenikov iz zastavne pogodbe. Take so tudi sicer ne dovolj določne trditve, da je od sklenitve pogodbe (katere: posojilne ali zastavne?) in od zapadlosti obveznosti minilo že toliko let, da predstavlja takozvana zastavna pogodba novacijo obveznosti. Glede na navedeno zakonsko določbo se revizijskemu sodišču z revizijskimi novotami o novaciji ni treba ukvarjati. Zato le pripominja, da je trditev o poteku časa med sklenitvijo posojilne in zastavne pogodbe, zaradi česar naj bi bilo slednjo šteti za novacijo, v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da je posojilo izročil šele, ko mu je posojilojemalec izročil zastavno pogodbo. Če je tožnikove revizijske trditve razumeti kot poudarjanje poteka časa po sklenitvi zastavne pogodbe, pa samo ta okoliščina na spremembo pogodbe ne more vplivati.

Revizijsko sodišče je glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na tista in taka odločilna dejstva, kot so bila ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče druge stopnje sprejelo in tudi poudarilo razloge sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da obstaja med tožnikom in prvotoženko upniško dolžniško razmerje. Ker zato prvotoženke ni šteti za tožnikovo dolžnico, manjka eden od več potrebnih elementov iz splošnega pravila o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj, vsebovanega v prvem odstavku 280. člena ZOR. Res lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na čas nastanka terjatve, izpodbija pravno dejanje svojega tožnika, če je bilo storjeno v škodo upnikov, kot poudarja tožnik v reviziji, vendar pa ni uspel dokazati, da je prvotoženka njegova dolžnica. Zato tudi ne more uspešno izpodbijati darilne pogodbe, ki jo je sklenila s svojima sinovoma oziroma ostalima dvema tožencema. Materialno pravo iz prvega odstavka 280. člena ZOR sta obe nižji sodišči z zavrnitvijo njegovega tožbenega zahtevka oziroma njegove pritožbe po vsem obrazloženem pravilno uporabili.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v tem delu na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.