Jedro

Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 275,23 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2014, zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje v delu, kjer osebna zdravnica predlaga ugotovitev tožničine začasne nezmožnosti za delo od 11. 8. 2014 do 12. 8. 2014 (I. točka izreka sodbe) in naložilo toženki, da tožnici povrne stroške postopka v višini 533,81 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se stranski intervenient, ker meni, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 20. 8. 2014 in ker tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, podredno pa tudi iz ostalih pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2014 preprečuje ugotovitev, da je bila tožnica 11. in 12. 8. 2014 upravičeno začasno zadržana od dela. Določitev pristojnosti za odločanje pomeni tudi določitev prvega dneva začasne zadržanosti od dela. Sodišče ne bi smelo dopustiti zahtevka, kot ga je postavila tožnica, saj ni mogoče šteti, da je bilo o tožničini pravici dokončno odločeno. Z izrekom ji je bila priznana začasna zadržanost z dela med 12. in 30. 9. 2014, kar bi lahko bil predmet tega postopka, ne pa tudi za dneve 11. in 12. 8. 2014. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka, in sicer naj bi bilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v delu, kjer je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2014, s katero je bila tožnici priznana začasna nezmožnost za delo od 12. 9. 2014 do 30. 9. 2014 ter tako tožnica ne bi imela za navedeno obdobje priznane začasne zadržanosti od dela in bi bilo potrebno o stvari, o kateri je že bilo odločeno v korist tožnice, še enkrat odločiti. Po drugi strani pa sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je bila tožnici upravičeno priznana zadržanost od dela tudi za čas med 12. 9. 2014 in 30. 9. 2014. Pritožba v nadaljevanju ocenjuje potrdila z dne 13. 8. 2014 in 8. 8. 2014, za katera meni, da sta nenavadni, tožnica pa je glede na potek postopka tudi prirejala svoje navedbe. Sodišče je nekritično zaključilo, da je imenovana zdravnica toženke naknadno podala mnenje, da naj bi bila tožnica nezmožna za delo že od 11. 8. 2014 dalje in da se je s tem strinjala tudi toženka in stranski intervenient. To ne drži, saj je toženka na naroku dne 17. 2. 2015 navedla, da je potrebno mnenje zdravnice z dne 6. 2. 2015 gledati v smislu verodostojnosti dokumentov, kot jih je izkazal stranski intervenient v svoji vlogi, s katero je priglasil stransko intervenienco.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo stranskega intervenienta. V njem poudarja, da je potrebno preveriti pooblastilo, ki ga je v spis vložil pooblaščenec stranskega intervenienta glede na novo zaposlitev pooblaščenca stranskega intervenienta v času zastopanja. Prereka pritožbene navedbe, posebej to, da med strankama ni sporna strokovna ugotovitev imenovane zdravnice dr. A.A. z dne 6. 2. 2015, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo, kar je sodišče pravilno ugotovilo. Toženka je tožnici pravnomočno priznala bolniški stalež od 13. 8. 2014 dalje, do 17. 10. 2014, kar je razvidno iz sodbe na podlagi pripoznave v sodnem spisu opr. št. Ps 2195/2013. Z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014 glede ugotovitve sporne začasne nezmožnosti za delo ni bilo meritorno odločeno. V sedanjem postopku sta ostala sporna dva dneva, o katerih toženka še ni odločila. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti do kršitev, ki jih pritožba posebej izpostavlja.

6. Prvostopenjsko sodišče je presojalo začasno nezmožnost tožnice za delo od 11. 8. 2014 dalje. Pri tem je ugotovilo, da je bil tožnici bolniški stalež tekom postopka priznan od 13. 8. 2014 dalje, o zahtevku tožnice oziroma predlogu osebne zdravnice, da se ji prizna bolniški stalež za nazaj že tudi za dneva 11. in 12. 8. 2014, pa še ni bilo odločeno. V posledici navedenega je sodišče dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, da odloči tudi glede predloga osebne zdravnice o začasni nezmožnosti za delo tožnice tudi za 11. in 12. 8. 2014. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča ni v nasprotju z obrazložitvijo. Prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitvi jasno pove razloge odprave odločbe tožene stranke z dne 3. 10. 2014 in zakaj je potrebno zadevo vrniti toženki v ponovno odločanje. Obrazložitev tako ni v nasprotju z izrekom in tako tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

7. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede upravičenosti tožnice do bolniškega staleža za 11. in 12. 8. 2014. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče ocenilo ugotovitev imenovane zdravnice dr. A.A. z dne 6. 2. 2015, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo. Ocena prvostopenjskega sodišča podana v 9. točki obrazložitve je jasna, razumljiva in temelji na posredovani medicinski dokumentaciji. Je pa na toženi stranki, da o upravičenosti tožnice za sporna dva dneva (11. in 12. 8. 2014) po odpravi dokončne odločbe odloči. Nestrinjanje stranskega intervenienta z ugotovljenim dejanskim stanjem in drugačna interpretacija potrdil dr. B.B. z dne 8. 8. oz. 13. 8. 2014, ne pomenita, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo celotno dokumentacijo in jo ustrezno interpretiralo.

8. Tožnici ni mogoče očitati, da nima pravega interesa za vodenje socialnega spora. Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je ena izmed osnovnih socialnih pravic, ki jih ima zavarovanec v okviru Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ko uveljavlja svoje pravice pri organih zavoda (pri osebnem zdravniku oz. pri imenovanem zdravniku in zdravstveni komisiji). Iz predložene dokumentacije izhaja, da je s strani osebne zdravnice bil dne 10. 9. 2014 podan predlog imenovanemu zdravniku glede začasne nezmožnosti za delo tožnice. V tem predlogu je bila tudi zahteva oziroma prošnja za odobritev bolniškega staleža za tožnico za nazaj, od 11. 8. 2004 dalje.

9. V skladu z 232. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko osebni zdravnik izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za 3 dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem. V ostalih primerih preko teh treh dni pa je ta pristojnost v domeni imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije.

10. V zvezi s predlogom osebne zdravnice je imenovani zdravnik z odločbo z dne 18. 9. 2014 odločil, da je tožnica od 12. 9. 2014 do 30. 9. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, pritožbo je zdravstvena komisija tožene stranke z odločbo z dne 3. 10. 2014 zavrnila. V zvezi s takšno odločitvijo je bil sprožen sodni spor. Tožbi tako ni moč očitati, da ni bila vložena pravočasno, niti da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo iz 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

11. Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko C.C. od 18. 8. 2014 v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 ni bilo odločeno. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v 10. točki obrazložitve.

12. Pritožbeno sodišče šteje, da je predloženo pooblastilo za Roka Šviglja s strani stanskega intervenienta v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZPP, saj ima priloženo ustrezno potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Zastopanje v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem ni pogojeno s tem, da bi moral biti pooblaščenec zaposlen v pravnem subjektu, ki ga za zastopanje pooblasti.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo stranskega intervenienta na strani tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Stranski intervenient je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso (po tar. št. 3200 225,60 EUR in po tar. št. 6007 22 % DDV).