Jedro

Tožena stranka (časopisna hiša) je tožnici (novinarki) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi negativnega poslovanja priloge A. ter spremenjene organizacije dela v uredništvu te priloge. Ker gre za notranjo organizacijsko enoto, je tožena stranka ob njenem negativnem poslovanju lahko spremenila organizacijo dela le v tem uredništvu in tako zakonito sprejela ukrep zmanjšanja števila delovnih mest novinar specialist v tem uredništvu.

Kolektivna pogodba za poklicne novinarje v 16. členu določa, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo presežnih novinarjev. To določbo je potrebno razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. V obravnavanem primeru tako, ob izkazanem poslovnem in organizacijskem razlogu v uredništvu priloge A,. ni mogoče zajeti tudi delavcev drugih uredništev, saj bi to pomenilo, da lahko dobi odpoved delavec iz uredništva druge edicije ali priloge, v kateri poslovni razlog sploh ni podan.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter jo razporediti na delovno mesto specializirana novinarka, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 29. 9. 2015 do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 2.000,00 EUR, povečana za dodatke po zakonu in kolektivni pogodbi, in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi tožeča stranka delo opravljala, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni in ji v istem roku od prejema sodbe povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in zaključilo, da je priloga A. posebna organizacijska enota ter da je lahko tožena stranka obstoj poslovnega razloga ugotavljala le za prilogo A. in posledično opravila primerjanje le med novinarji, ki pišejo članke za to edicijo. Tožena stranka za potrditev navedb, da ta edicija predstavlja posebno organizacijsko enoto, ni predložila nobenega dokaza, saj iz predloženih listin izhaja le, da se, tako kot vse druge priloge in edicije, vodi kot posebno stroškovno mesto. Tako tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Pogodbo o zaposlitvi je tožnica sklenila z družbo B. d. d., sedaj B. d. o. o. (tožena stranka), zato bi se ji lahko odpovedala le, če bi bil pri toženi stranki kot celoti ugotovljen utemeljen poslovni razlog, ki pa, kot izhaja iz izpovedi priče C.C., ne obstaja. Ker tožena stranka na delovnem mestu specializirana novinarka, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi tožeča stranka, zaposluje 54 delavcev, je ravnala v nasprotju s 17. členom KPPN. Tožeča stranka poudarja, da je A. priloga edicij D. in E. brez lastne prodajne naklade. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je pisanje člankov za eno redakcijo (A.) odločilen dokaz, da je vsaka redakcija posebna organizacijska enota. Uredništvo edicije ni enako uredništvu priloge, kar izhaja tudi iz kataloga delovnih mest. Tožena stranka ima šest organizacijskih področij in eno izmed njih je medijsko področje in le tu so zaposleni specializirani novinarji. Tudi pogodbe o zaposlitvi so sklenjene le za delovno mesto specializirani novinar brez navedbe ali bo novinar pisal članke za edicijo ali za prilogo in vsi imajo enak opis del in nalog. Sklicuje se na izpovedi prič F.F. in G.G. v zvezi z razporejanjem delavcev iz enega uredništva v drugo. Potreba po tožničinem delu še vedno obstaja, glede na to, da je na novinarskih delih zaposlenih 63 honorarnih sodelavcev. Po njenem stališču odločba opr. št. VIII Ips 103/2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne pride vpoštev, saj se uredništva v medijskem področju v ničemer ne razlikujejo, medtem ko je odločba opr. št. VIII Ips 364/2008 v korist tožnice, saj iz nje izhaja, da je potrebno v skupino primerljivih delavcev uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, za katerega je prenehala potreba pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sta Sindikat H. in Sindikat I. odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotovala, sklep Sveta delavcev o zadržanju odločitve delodajalca in o začetku arbitražnega postopka pa sta dodaten dokaz, da se je tožena stranka zavedala, da ni podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi negativnega poslovanja priloge A. ter spremenjene organizacije dela v uredništvu te priloge. Odločilna dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja: - da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo kot specializirana novinarka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013; - da ji je tožena stranka dne 29. 6. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnega razloga (negativno poslovanje priloge A. ter negativen poslovni izid, ki zaostaja za planirano vrednostjo, in racionalizacija poslovanja); - da je tožena stranka kot razlog odpovedi pravilno upoštevala le uspešnost poslovanja priloge A. ter njene prihodke od prodaje oglasnega prostora in ji ni bilo potrebno presojati poslovanja tožene stranke kot celote, saj pri tem ni bistveno, ali je A. priloga drugih časopisov ali samostojna edicija; - da dokazani ekonomski razlog (slabo poslovanje) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela) pri prilogi A. predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka pravilno primerjala le zaposlene specializirane novinarje v uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da uredništvo priloge A. ni posebna notranja organizacijska enota tožene stranke. Dejansko ima tožena stranka opredeljeno le eno delovno mesto novinarja specialista in delavci zaposleni na tem delovnem mestu opravljajo delo v različnih uredništvih, ki vsa sodijo v medijsko področje pri toženi stranki. Prehodi med posameznimi uredništvi so sicer mogoči, vendar pa ne gre za stalno prehajanje novinarjev specialistov. Tudi tožeča stranka je izpovedala, da je pri toženki zaposlena od leta 2006, da je ves čas opravljala delo za prilogo A. in da je le občasno napisala kakšen članek za drugo edicijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič G.G. in F.F. ugotovilo, da se novinar, ko začne delati v določenem uredništvu, pouči o temah, ki jih edicija pokriva, zato se delo novinarjev v uredništvih po vsebini razlikuje. Tudi tožeča stranka je izpovedala, da se za A. pišejo malo drugačni članki, ki so bolj tehnični in strokovni, kot se jih piše za druge edicije. Tako se po vsebini delo novinarja specialista v različnih uredništvih pri toženi stranki razlikuje, kar pomeni da gre za ločene notranje organizacijske enote, ki imajo specifične lastnosti, zato se mora novinar ob spremembi uredništva določeno obdobje uvajati. Ker gre pri vsakem od uredništev za posebnosti, zaradi katerih delavci ne morejo dnevno prehajati iz enega v drugo, je pravno nepomembno, ali je A. opredeljeno kot priloga ali kot edicija, saj gre za posebno notranjo organizacijsko enoto, v okviru katere se presoja utemeljenost odpovednega razloga.

9. Da predstavlja uredništvo A. samostojno enoto, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi akta o sistemizaciji tožene stranke, izseka kataloga delovnih mest - uredništvo edicije, iz dopisa z dne 24. 12. 2015 ter obvestila o razporeditvi tožnice v oddelek in stroškovno mesto z dne 22. 1. 2009, kar je natančno in pravilno obrazložilo v točki 19 obrazložitve.

10. Na podlagi navedenega je neutemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožnici lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne tožene stranke. Ker gre za notranjo organizacijsko enoto, je tožena stranka ob njenem negativnem poslovanju lahko spremenila organizacijo dela le v tem uredništvu in tako zakonito sprejela ukrep zmanjšanja števila delovnih mest novinar specialist v tem uredništvu.

11. Iz istih razlogov je tožena stranka tudi pravilno upoštevala določbo 17. člena v zvezi s 16. členom Kolektivne pogodbe za novinarje, ki določa, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo presežnih novinarjev. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, in sicer na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013 in opr. št. VIII Ips 364/2008 z dne 8. 6. 2010. Navedeno določbo kolektivne pogodbe je potrebno razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Z vidika urejanja individualnih delovnih razmerij s pogodbo o zaposlitvi bi bilo nesprejemljivo, da bi bila pri odpovedih manjšemu številu delavcev zaradi širše uporabe kriterijev, pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana delavcu, ki sicer opravlja delo v načelu na enakem delovnem mestu, a v drugi organizacijski enoti, v kateri pa se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. V obravnavanem primeru tako ob izkazanem poslovnem in organizacijskem razlogu v uredništvu priloge A. ni mogoče zajeti tudi delavcev drugih uredništev, saj bi to pomenilo, da lahko dobi odpoved delavec iz uredništva druge edicije ali priloge, v kateri poslovni razlog sploh ni podan.

12. Nasprotovanje Sindikata H. in Sindikata I. odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, pa tudi sklep sveta delavcev tožene stranke o zadržanju odločitve delodajalca in o začetku arbitražnega postopka, pa ne dokazujejo zavedanja tožene stranke, da ni podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ampak le nestrinjanje sindikatov in sveta delavcev. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), po katerem delodajalec sam nosi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja oziroma prenehanje delovnega razmerja.