Jedro

Investitorstvo tožnikov je izkazano. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo, glede na to, da je v odločbi ugotovljeno dejstvo, da tožnika nista investitorja oziroma udeleženca pri gradnji, v nasprotju s podatki upravnih spisov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek z napotilom, da obravnava pritožbo tožnikov v upravnem postopku kot predlog za obnovo postopka po določbi 256. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2294/97-12 z dne 21.9.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.7.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97). Sodišče prve stopnje je zahtevo tožnikov za povračilo stroškov postopka zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

S tožbo izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze Občine M. z dne 28.9.1994, s katero je ta zavrgel pritožbo tožnikov zoper dopolnilno uporabno dovoljenje z dne 12.11.1993, ki je bilo izdano prizadeti stranki M.Z. za južno polovico mostu kot dovoz do njene stanovanjske hiše na parc. št. 14/4 k.o. B. Dopolnilno uporabno dovoljenje se v izreku glasi: "Uporabno dovoljenje z dne 20.12.1989, izdano investitorki M.Z. iz K., B.g., se v izreku dopolni, tako, da glasi: Investitorki M.Z. iz K., B.g., se daje uporabno dovoljenje za stanovanjsko zgradbo, zgrajeno na parc. št. 14/4 k.o. B., in za južno polovico mostu čez potok v B. na parc. št. 1484 k.o. B. - za dostop oziroma dovoz iz javne ceste B.g.".

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe) navaja, da sta tožnika na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru z dne 23.2.1990, postala investitorja dograditve starega mostu na njegovem južnem delu. Prizadeta stranka M.Z. pa je morala na podlagi te sodbe dopustiti pet vrst posegov na lastnem zemljišču zato, da bi lahko tožnika kot investitorja izvedla dograditev mostu na njune stroške. Z dograditvijo južnega dela mostu naj bi si tožnika, po obrazložitvi navedene sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, zmanjšala breme služnosti, ki sta ga nosila v korist prizadete stranke. Služnost v korist prizadete stranke je bila opredeljena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru z dne 16.3.1981, in se je nanašala na pravico hoje in vožnje 4.20m globoko in 5.5m široko v zemljišče tožnikov zato, da je prizadeta stranka imela dostop do stanovanjske hiše. Investitorstvo tožnikov za dograditev južnega dela mostu je izkazano tudi z izdajo lokacijskega dovoljenja (z dne 21.5.1990), ki se glasi na ime prvotožeče stranke, in z izdajo gradbenega dovoljenja (z dne 21.9.1990), ki se glasi na ime obeh tožečih strank. Kljub temu pa tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi tožnikoma ni priznala statusa strank v postopku izdaje dopolnilnega uporabnega dovoljenja z dne 12.11.1993, in sicer zaradi tega, ker je menila, da tožnika nista investitorja oziroma udeleženca pri gradnji južnega dela mostu. Sodišče prve stopnje je moralo tožbi ugoditi in s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti glede na to, da je v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejstvo, da tožnika nista investitorja oziroma udeleženca pri gradnji, v nasprotju s podatki upravnih spisov. Sodišče prve stopnje vrača zadevo toženi stranki v ponovni postopek, ki naj pritožbo tožnikov šteje kot predlog za obnovo postopka po določbi 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Ob tem pa sodišče prve stopnje opozarja, da tudi tožnika nimata prav v delu tožbe, kjer uveljavljata, da prizadeta stranka M.Z. ne bi smela biti stranka v postopku, ker sta edino tožnika investitorja južnega dela mostu, za katerega je bilo izdano dopolnilno gradbeno dovoljenje. Po mnenju sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi vpletena pravica prizadete stranke do služnosti na južnem delu mostu zaradi dostopa do stanovanjske hiše, ki je bila priznana s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru, z dne 23.2.1990. Iz te sodbe in lokacijskega dovoljenja pa izhaja, da je vpletena tudi lastninska pravica prizadete stranke, glede na to, da je del mostu zgrajen na njenem zemljišču. Vendar pa pojmovna zveza "varstvo svojih pravic in pravnih koristi" iz določbe 49. člena ZUP/86 ne pomeni, da se v postopku izdaje uporabnega dovoljenja dejansko ali pravno rešujejo tudi vprašanja v zvezi z lastništvom, služnostjo ali pravico do uporabe mostu. Ta vprašanja se ne rešujejo v upravnem postopku, niti se ne rešujejo z izpodbijano sodbo. Uporabno dovoljenje, izdano na določeno ime, ne izpostavlja namreč civilnopravno pravico do uporabe, služnosti ali celo lastninsko pravico, ki jo tožnika vpletata v obravnavani upravni spor. Ta vprašanja bosta morali stranki rešiti sporazumno izven upravnega spora oziroma v nepravdnem ali pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

V ponovnem preizkusu predloga za obnovo postopka po določbi 256. člena ZUP/86 naj bo tožena stranka pozorna tudi na neskladje med ugotovitvijo v s tožbo izpodbijani odločbi, da iz odstopljene dokumentacije izhaja, da tožnika nista bila udeležena v postopku izdaje dopolnilnega uporabnega dovoljenja, in dejstvom, da je izkazana vročitev odločbe drugotožeči stranki o imenovanju komisije za tehnični pregled mostu, iz katere je razvidno, da je za tehnični pregled zaprosila prizadeta stranka. Ta odločba ima pravni pouk, tožnika pa se zoper njo nista pritožila. Poleg tega je drugotožeča stranka prejela tudi obvestilo, da bo tehnični pregled mostu na zahtevo prizadete stranke opravljen dne 13.10.1992, v zapisniku o tehničnem pregledu pa njuna prisotnost ni izkazana. Ti dve okoliščini, ki kažeta po mnenju sodišča prve stopnje na to, da je bila tožnikoma dana določena udeležba v postopku, bo treba soočiti z okoliščino, da tožnikoma ni bila pravilno vročena odločba o dopolnilnem uporabnem dovoljenju. Tožena stranka pa naj v ponovnem preizkusu predloga za obnovo razjasni tudi dilemo, ki izhaja iz odločbe o dopolnilnem uporabnem dovoljenju in iz zapisnika o tehničnem pregledu, ali je gradbeni inšpektor v postopku izdaje dopolnilnega uporabnega dovoljenja opravil svoje delo. Brez tega namreč manjka bistvena sestavina uporabnega dovoljenja iz določbe 1. alinee 72. člena (pravilno 70. člena) Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. l. SRS, št. 34/84, 29/86 in Ur. l. RS, št. 40/94 - odločba Ustavnega sodišča RS, 69/94 - odločba Ustavnega sodišča RS, 59/96 in 23/97 - odločba Ustavnega sodišča RS).

Prizadeta stranka M.Z. v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo vrača zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Meni, da je obnova postopka nepotrebna glede na zmotno stališče sodišča prve stopnje o spornem objektu. Ponovni postopek bi pomenil zavlačevanje že dolgo trajajočega upravnega postopka. Zastopnik javnega interesa res ni prijavil udeležbe v upravnem sporu, je pa na vso moč zainteresiran, da se sporna zadeva čimprej konča, da v primeru zasedbe določenega dela mostu po eni izmed strank ne bi prišlo do zaprtja v naravi ozke ceste in s tem oviranja prostega pretoka prometa. Prvostopni in drugostopni upravni organ sta pravilno ravnala. Tožnika še vedno po 21. letih motita njeno posest. Ker v upravnem postopku sploh ni bil predmet izdaje prvostopne upravne odločbe novi del mostu, ki sta ga gradila tožnika leta 1990 in s tem v zvezi tudi ne nadaljnjih postopkov, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje pa naj izda novo sodbo, s katero bo zavrnilo tožbo tožnikov kot neutemeljeno.

Tožnika v odgovoru na pritožbo prizadete stranke ponavljata svoje tožbene navedbe. Njun pravni interes za izpodbijanje odločb upravnih organov prve in druge stopnje je utemeljen. Menita, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi dokazil, ki sta ju priložila svoji tožbi, ugotovilo, da sta investitorja spornega južnega dela mostu in kot taka upravičena do vložitve pritožbe na podlagi 70.a, 72. in 75. člena ZGO. Hkrati pa sta upravičenca do pritožbe tudi na podlagi 49. člena ZUP/86 kot osebi, ki imata za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeležbe v postopku. Predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V odgovoru prizadete stranke na odgovor tožnikov na njeno pritožbo prizadeta stranka ponavlja pritožbene navedbe in svoj predlog pritožbenemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, je investitorstvo tožnikov za dograditev južnega dela mostu izkazano z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 21.5.1990, ki se glasi na ime prvotožeče stranke, in z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 21.9.1990, ki se glasi na ime obeh tožečih strank. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, glede na to, da je v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejstvo, da tožnika nista investitorja oziroma udeleženca pri gradnji, v nasprotju s podatki upravnih spisov. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek z napotilom, da obravnava pritožbo tožnikov kot predlog za obnovo postopka po določbi 256. člena ZUP/86. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

Utemeljeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tudi tožnika nimata prav v delu tožbe, kjer uveljavljata, da prizadeta stranka ne bi smela biti stranka v postopku, ker sta edino tožnika investitorja južnega dela mostu, za katerega je bilo izdano dopolnilno gradbeno dovoljenje, pri čemer se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 72. člena ZGO in 49. člena ZUP/86, na podlagi katerih ima v obravnavani zadevi prizadeta stranka pravico do izdaje uporabnega dovoljenja, glede na to, da izkazuje, da v tem postopku varuje svoje pravice oziroma pravne koristi.

Pravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da bosta morali stranki rešiti vprašanja civilnopravnih pravic do uporabe, služnosti ali celo lastninske pravice, ki jo tožnika vpletata v obravnavani upravni spor, sporazumno izven upravnega spora oziroma v nepravdnem ali pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Pravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku razčistiti z okoliščinama, ki kažeta na to, da je bila tožnikoma dana določena udeležba v postopku, kar bo treba soočiti z okoliščino, da tožnikoma ni bila pravilno vročena odločba o dopolnilnem uporabnem dovoljenju z dne 12.11.1993. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dalo utemeljeno napotilo toženi stranki, naj v ponovnem preizkusu razjasni tudi dilemo, ki izhaja iz odločbe o dopolnilnem uporabnem dovoljenju in iz zapisnika o tehničnem pregledu, ali je gradbeni inšpektor v postopku izdaje dopolnilnega uporabnega dovoljenja opravil svoje delo po določbi 1. alinee 70. člena ZGO (ali je sporni objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem).

Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe prizadete stranke. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe) na podlagi 73. člena ZUS.