Jedro

Prvo sodišče je bistveno kršilo določila 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke od I do III izreka ) razveljavi in v tem obsegu vrača prvemu sodišču v novo izdelavo sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da sta prvo in drugotoženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku 3.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe), odločilo je tudi, da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti nerazdelno pravdne stroške v višin 619,03 EUR, drugotožena stranka pa sama še 12,00 EUR (točka III izreka). Tožeča stranka pa je dolžna v roku petnajstih dni povrniti nerazdelno tretjemu tožencu in četrti toženki stroške postopka v višini 765,55 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo so se pritožili tožnik ter prvo in drugotožena stranka. Zoper odločitev sodišča v delu, kjer je prvo in drugotoženi stranki naložilo v plačilo 3.500,00 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnilo in posledično zoper stroškovni del se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožila tožeča stranka. Izpostavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče določilo odškodnino v višini 2.800,00 EUR, v izreku pa je navedeni znesek 3.500,00 EUR. Sicer pa je sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo prenizko in v nasprotju s sodno prakso. Ni se opredelilo do škode, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti, dvakrat pa je presojalo odškodnino za strah, enkrat v višini 800,00, drugič pa v višini 1.000,00 EUR. Sodišče govori o poškodbi kolena, tožnik pa je imel poškodovano zapestje. Ker sodba nima razlogov o višini odškodnine za telesne bolečine, te postavke ne more grajati. Tudi odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR je določena prenizko. Sklicuje se na odškodnino določeno v podobnih primerih in šteje, da je odškodnina v skupnem znesku znatno prenizka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odškodnino ustrezno zviša, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Zoper sodbo (sporni del v višini 3.5000,00 EUR) sta se pritožili prvo in drugotožena stranka. Pritožnici menita, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju tako, da se sodba ne da preizkusiti. Izrek sodbe ni v skladu z vsebino sodbe. Sodišče je dvakrat ovrednotilo postavko iz naslova strahu, ni pa odločilo o višini fizičnih bolečin in nevšečnosti, čeprav jih omenja in celo opiše. Sodišče je zaključilo, da znaša pravična denarna odškodnina 2.800,00 EUR, v presežku do 7.000,00 EUR je zahtevek zavrnilo. V nadaljevanju pa je sodišče v izreku razsodilo, da znaša odškodnina 3.500,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožniki utemeljeno opozarjajo na to, da je prvo sodišče bistveno kršilo določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe. Iz izreka sodbe izhaja, da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni plačati tožniku 3.500,00 EUR, seštevek dosojenih odškodnin pa znaša 2.800,00 EUR (800,00 + 1.000,00 + 1.000,00). Nerazumljiva je tudi obrazložitev v točki 43, kjer sodišče najprej govori o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, zaključi pa z odškodnino iz naslova utrpelega primarnega in sekundarnega strahu,za kar določi odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Odškodnino za strah pa je sodišče obrazložilo tudi v točki 38 in določilo odškodnino v višini 800,00 EUR.

6. Po povedanem se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Ker gre za bistveno kršitev določb ZPP, kršitve pa glede na naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je bilo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Zadeva se vrača prvemu sodišču, da ponovno izdela sodbo, pri tem pa upošteva vse zgoraj navedene pomanjkljivosti razveljavljene sodbe.