Jedro

Tožeča stranka nima prav, ko meni, da je posredovana lokacijska dokumentacija, brez pridobljenih soglasij in projektnih pogojev glede dostopne poti, zadostna. Niso bili izpolnjeni pogoji, zahtevani v podzakonskih predpisih, sicer pa tudi zgolj dejstvo, da je na določenem območju možno urediti dostopno pot, še ne pomeni, da bo ta dostopna pot tudi dejansko urejena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. št. 351-562/92-7 z dne 25. 5. 2004, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo strojne lope na zemljišču parc. št. 1900 k.o. B.. V obrazložitvi tožena stranka citira določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97; v nadaljnjem besedilu: ZUN), in sicer 2. odstavek 54. člena in 1. odstavek 55. člena ter povzema ugotovitev prvostopnega organa, da območje predmetnega posega urejata Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini A. (Uradne objave št. 9/87, 11/87; v nadaljevanju: Odlok o PUP) in Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju občine A. (Uradne objave št. 6/94, Odlok o PUP za sanacijo). Po 4. členu Odloka o PUP je določeno, da je gradnja stavb in drugih objektov za bivanje, proizvodnjo, oskrbo in rekreacijo prebivalstva možna pod določenimi pogoji le na stavbnih zemljiščih, izjemoma pa na zemljiščih, ki so za kmetijsko in gozdarsko izrabo manj pomembna, ob pridobitvi mnenja občinske organizacije, pristojne za družbeno planiranje, soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in soglasja Zavoda za gozdove. Iz grafičnega izseka družbenega plana občine A. za obdobje 1986-1990 izhaja, da sta zemljišči parc. št. 1379/19 in 1901 k.o. B. (po katerih se namerava urediti dostop) delno gozd delno pa kmetijsko zemljišče. Prvostopni organ je tožečo stranko z dopisom z dne 25.8.2003 za ureditev dostopa po kmetijskem zemljišču pozval na predložitev soglasja Zavoda za gozdove in Zavoda za ohranjanje narave, Mestne občine A. in geotehničnega mnenja za ureditev dostopa ter služnostne pogodbe za obe zemljišči. Ker je prvostopni organ ugotovil, da po preteku v dopisu določenega roka, tožeča stranka lokacijske dokumentacije ni dopolnila s soglasjem Zavoda za gozdove, Zavoda za ohranjanje narave in Mestne občine A., je zato njeno vlogo za legalizacijo strojne lope zavrnil. Po presoji tožene stranke je glede na vse navedeno takšna odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, saj do izdaje prvostopne odločbe tožeča stranka ni predložila vseh zahtevanih dokumentov, kar pomeni, da lokacijska dokumentacija ne vsebuje vseh sestavin po 1. odstavku 55. člena ZUN. Pritožbene navedbe tožeče stranke pa na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, zato jih tožena stranka ni upoštevala.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja izpodbijani odločbi ter glede dostopne poti do obravnavanega posega (ki stoji na parc. št. 1900 k.o. B.) po parc. št. 1379/19 in 1901, obe k.o. B., navaja, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je v naravi skalnato in poraščeno z grmičevjem, torej slabše kakovosti. Na parc. št. 1379/19 k.o. B. je pred leti že bila dostopna pot in je delno vidna tudi v naravi, zato bi izvedba dostopne poti predstavljala manjši poseg. Ne vidi razloga za zahtevano posredovanje dokumentacije glede parc. št. 1901, saj se za poseg na navedeni parceli potrebna dokumentacija šele pripravlja. Dostop do parc. št. 1900 pa se bo vzpostavil šele, ko bo zato pripravljena vsa dokumentacija. Meni, da so zavajajoče izjave prizadete stranke B.B. glede odstranitve lesene lope in vzpostavitve prejšnjega stanja, saj je to posledica inšpekcijske odločbe, tudi sicer pa na obravnavano zadevo ne bi smelo vplivati, saj se ne tiče posega na parc. št. 1900 k.o. B.. Zato zahteva izločitev dokazov, ki se ne nanašajo na navedeno parcelo oziroma poseg na njej. Nadalje se ne strinja z zahtevo po predložitvi geotehničnega mnenja za poseg na parc. št. 1900 ter za poseg glede dostopne poti, saj za kaj takšnega ni zakonske podlage. Takšna mnenja so kvečjemu potrebna pri temeljenju objektov glede ustrezne nosilnosti tal, v obravnavanem primeru pa gre za skalnat teren, ki dopušča visoke obremenitve, prav tako pa ne drsi, zato ne more biti vprašljiv z vidika geotehničnih oziroma geomehanskih zahtev glede ustreznosti tal. Tudi sicer pa je sestava tal in naklon terena razviden iz geotehničnega mnenja, ki je priloženo v drugi točki dokumentacije. Zahteva pa, da se enako obravnava tudi posege, ki jih izvaja prizadeta stranka B.B. in se tako tudi od njih zahteva pridobitev geotehničnega mnenja za poseg na parc. št. 1898/2 k.o. B.. Nadalje uveljavlja kršitev pravil postopka pri vročanju odločbe strankam v postopku in sicer zakonitim naslednikom pokojnega B.C.. Kršitve in nepravilno uporabo materialnega prava uveljavlja tudi glede izpodbijane odločbe, in sicer določb 5., 6., in 65. člena Zakona o urejanju prostora. Nadalje navaja kršitve določb 2., 11., 14., 55., 62., 87., 202., 247. in 281. člena ZUP ter kršitev Ustave RS v določbah 5., 14., 22., 26., 66., 67., 71., 74., 153. in 154. člena. Meni, da predložena lokacijska dokumentacija povsem ustreza za izdajo lokacijskega dovoljenja in je skladna z zakonskimi zahtevami, zato so zahteve po dopolnitvah neutemeljene. Zaradi povzročanja škode zahteva odškodnino v višini izgube zaslužka, ki je posledica onemogočanja opravljanja dejavnosti, odškodnino zaradi poseganja v čast in dostojanstvo v višini 50.000.000 SIT v obliki subvencije, ki bo omogočala izselitev na območje s prijaznejšo lokalno samoupravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS)). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno lokacijsko dovoljenje, katerega postopek in pogoje izdaje ureja Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ((Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 - ZUN). Določba 2. odstavka 54. člena ZUN določa, da se za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se po 55. členu ZUN pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta, naprave oziroma drugega posega, na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta, naprave oziroma drugega posega na okolje ter podatkov o komunalnih priključkih, potrebnih za obratovanje objekta ali naprave.

Kot je pravilno navedla že tožena stranka, prostorsko ureditvene pogoje za obravnavani poseg v prostor, urejata dva občinska predpisa, in sicer Odlok o PUP in Odlok o sanaciji degradiranega prostora. Po določbi 4. člena Odloka o PUP je potrebno pri posegih na kmetijskih zemljiščih (gradnja stavb in drugih objektov za bivanje, proizvodnjo, oskrbo in rekreacijo prebivalstva je načeloma možna pod določenimi pogoji le na stavbnih zemljiščih, izjemoma pa na zemljiščih, ki so za kmetijsko in gozdarsko izrabo maj pomembna - 1. odstavek 4. člena Odloka.) pridobiti soglasja ustreznih naravovarstvenih in kmetijsko - gozdarskih institucij. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev, zahtevanih v navedenem podzakonskem predpisu, nanašajo pa se na ureditev dostopne poti po parc. št. 1901 in 1379/91 obe k.o. B. (do strojne lope na parc. št. 1900 k.o. B.), ki sta po podatkih upravnih spisih nesporno kategorizirani kot kmetijski zemljišči in za poseg oziroma izvedbo česar tožeča stranka ni pridobila ustreznih mnenj oziroma soglasij Zavoda za ohranjanje narave, Zavoda za gozdove ter tudi Mestne občine A.. Tožeča stranka niti ne zanika, da navedenih soglasij ni pridobila, z ugovori, ki se nanašajo na smiselnost pridobitve takšnih soglasij, pa v tem upravnem sporu ne more uspeti. Pavšalne navedbe glede primernosti terena na parc. št. 1901 in 1379/91 k.o. B. za ureditev dostopne poti oziroma njegove neprimernosti za kakršnokoli drugo dejavnost, na odločitev, ki temelji na navedenih določbah Odloka o PUP in ZUN, ne morejo vplivati. Tožeča stranka pa je tudi sicer nedosledna v svojih navajanjih, saj ni povsem jasno ali je dostopna pot že realizirana ali morda to šele bo in se v ta namen pripravlja projektna dokumentacija. Tudi zgolj dejstvo, da je na določenem območju možno urediti dostopno pot, še ne pomeni, da bo ta dostopna pot tudi dejansko urejena. Da je v obravnavanem primeru pred pridobitvijo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo strojne lope potrebno ustrezno urediti tudi dostopno pot do lope, pa je nenazadnje kot pogoj zabeleženo tudi v Odloku o sanaciji degradiranega prostora, v katerem je pod zaporedno št. xy opisan in določen poseg strojne lope na parc. št. 1900 k.o. B. in njene sanacije, v priloženi skici, ki je del Odloka o PUP za sanacijo, pa je kot pogoj navedeno, da je potrebna predhodna ureditev dostopne poti. Tudi zato tožeča stranka nima prav, ko meni, da je posredovana lokacijska dokumentacija, brez pridobljenih soglasij in projektnih pogojev glede dostopne poti, zadostna. Ostalih pavšalnih ugovorov, ki se nanašajo na medsebojne odnose s sosedi in ki glede na tožbene navedbe izvirajo iz inšpekcijskih postopkov, torej se ne nanašajo na izpolnjevanje lokacijskih pogojev za obravnavani poseg po PUP, sodišče ni obravnavalo, saj za odločitev v tej zadevi niso relevantni. V tožbi je tožeča stranka sicer pavšalno uveljavljala tudi kršitve Ustave RS, vendar svojega očitka ni natančneje obrazložila, sodišče pa kršitev v tožbi navedenih določb Ustave RS ni ugotovilo, kakor tudi ne kršitev določb ZUP, za nobene od naštetih pa ni predložila konkretnih argumentov. Sodišče zato meni, da je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev, ugotovljeno v zakonito izvedenem postopku.

Glede na vse navedeno je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev, da za izdajo lokacijskega dovoljenja niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pri tem je pravilna presoja pogojev na podlagi določb ZUN, po katerem se dokončajo postopki, ki so so se začeli pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 - ZGO-1), to je 1.1.2003 (določba 1. odstavka 190. člena Zakona o graditvi objektov). Sodišče ne šteje, da je bil ZUN razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 23/02, saj ga je razveljavil pred iztekom odložnega roka drug zakon (Zakon o urejanju prostora, ZUreP-1), in zato o zadevi ni odločalo z uporabo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS).

Predlog za odločanje o odškodninskem zahtevku je prav tako neutemeljen, saj ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ni podlage da bi v tem upravnem sporu sodišče presojalo njegovo utemeljenost. Sodišče je zato glede na tožbene navedbe štelo, da tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu.