Jedro

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile navedenega pravnega sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 19,170.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.03.1999 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in drugostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta tožniku prisodili odškodnino za škodo, ki jo je pretrpel zaradi neupravičene obsodbe, zaradi katere je prebil v zaporu pet let, sedem mesecev in dvanajst dni. Prisodili sta mu tako odškodnino za negmotno (v znesku 13,500.000,00 SIT) kakor tudi odškodnino za gmotno škodo (v znesku 5,670.000,00 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni oziroma ju razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabili materialno pravo. Tožniku sta z izpodbijanima sodbama prisodili previsoko odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti in s tem kršili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Državno pravobranilstvo v podobnih primerih z oškodovanci sklepa izvensodne poravnave za bistveno nižje zneske. Denarna odškodnina ima v teh primerih "le vlogo splošnega menjalnega sredstva, ki žal ne more nadomestiti prestanih bolečin in tožniku lahko nudi le skromno tolažbo". Trdi nadalje, da je zmotno odločeno o odškodnini za materialno škodo, ker naj bi sodišče izhajalo iz nepravilnega izhodiščnega podatka Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni mesečni plači. Ta naj ne bi bil primerljiv s tožnikovim pričakovanim zaslužkom, niti v spornem obdobju niti pred upokojitvijo. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati, da se je tožniku na podlagi sklepa Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic vštel čas odvzema prostosti od 17.04.1948 do 29.11.1953 v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, kar je že vplivalo in še vpliva na tožnikove premoženjske razmere. Tako visoke odškodnine "mlada demokratična država tudi ekonomsko ni zmožna prevzemati". S primerjavo sodobnega prava in judikature držav članic Sveta Evrope je po mnenju tožene stranke mogoče ugotoviti, da so slovenske odškodnine višje od tovrstnih odškodnin ekonomsko močnejših evropskih držav. Z namenom poenotenja odškodninskega prava so potrditvah tožene stranke države sprejele tudi "resolucijo o povrnitvi škode v primeru poškodb in smrti", ki naj bi jo upoštevala tudi Slovenija. Končno še trdi, da je zakonodajalec že pristopil k zakonski ureditvi višine odškodnine s predlogom Zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še naprej uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano. Navedena prepoved je izrecno urejena v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977. Zato se revizijsko sodišče z dejansko podlago spora, in sicer tako glede nepremoženjske kot glede premoženjske škode, ni ukvarjalo. Sodišči druge in prve stopnje sta to dejansko stanje podrobno ugotovili in v svojih odločbah dokazno oceno podrobno obrazložili. Da je šlo v tožnikovem primeru za "izjemen primer fizičnega in duševnega trpljenja", ugotavlja v reviziji tudi sama tožena stranka. Ob neuveljavljani morebitni procesnopravni kršitvi, je revizijsko sodišče nanj v celoti vezano.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977).

Revizijske ugovore je zato mogoče in dovoljeno obravnavati le v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Toženi stranki je najprej treba pojasniti naslednje: Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri Ur. l. RS, št. 59/96, 11/2001 in 29/2001), ki glede pravice do odškodnine loči dve skupini upravičencev. Ena skupina je tista, ki uveljavi posebno, v tem zakonu določeno izredno pravno sredstvo, to je revizijo (21. do 35. ZPKri), in z njo uspe. Druga skupina pa je tista, ki svojo pravico do odškodnine uveljavlja le na podlagi statusa političnega zapornika, ki ga pridobi po tem zakonu.

Tožnik sodi v prvo skupino, saj je že v tožbi predložil sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 12.03.1998, opr. št. Ks 172/97, s katerim ga je sodišče v revizijskem postopku oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen in mu je s prestajanjem kazni nastala škoda. V prvem odstavku 35. člena ZPKri je za te upravičence določeno, da imajo pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94) imajo osebe, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. To pomeni, da je z navedenim sklepom tožnik pridobil enake pravice, kot jih imajo neupravičeno obsojeni po ZKP (XXXII. poglavje z naslovom Postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost). V ZKP je urejen pravni temelj za odškodnino, nekatere sankcije, odškodnina za škodo pa je za te oškodovance urejena v ZOR.

Tako je neutemeljen ugovor tožene stranke, s katerim poskuša doseči primerjavo tožnika z upravičenci iz druge skupine, ki imajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZPKri pravico do odškodnine po Zakonu o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ, Ur. l. RS, št. 18/2001). Ne le, da ZSPOZ v času sojenja na prvi stopnji še ni veljal (začel je veljati 29.03.2001), temveč se tudi v primeru, če bi veljal, za obravnavani primer ne bi mogel uporabiti. Tožnik je že v tožbi navedel pravno podlago svojega zahtevka (538. in 539. člen ZKP), tožena stranka pa ni trdila, da je tožnik odškodnino po ZPKri že dobil (drugi odstavek 35. člena ZPKri).

Tožena stranka nadalje nekorektno ugovarja, da oškodovancem v izvensodnih poravnavah priznava bistveno nižje odškodnine. Tožena stranka v obravnavanem primeru na tožnikovo izvensodno zahtevo sploh ni odgovorila (v njej je uveljavljal odškodnino za negmotno škodo v znesku 6,750.000,00 SIT, za gmotno škodo pa 6,075.000,00 SIT) in je še v odgovoru na tožbo ugovarjala preuranjenost zahtevka (sklicujoč se na bodoči ZSPOZ). Še več, tožena stranka ne le, da ni bila pripravljena skleniti kakršnekoli izvensodne poravnave, temveč je tudi pozneje, ko je tožnik med postopkom (v vlogi 11.01.1999, list. št. 22 spisa) ponujal poravnavo, to zavračala.

Revizijsko sodišče tudi ni imelo nobene podlage za upoštevanje ves čas postopka uveljavljanih splošnih trditev o tem, kaj naj bi po mnenju tožene stranke pomenila odškodnina za negmotno škodo. Toženka med postopkom ni navedla nobenega konkretnega podatka, na katerega bi se lahko sodišče pri presoji te odškodnine oprlo. Pavšalni ugovor o nižjih odškodninah v državah članicah Sveta Evrope za drugačno razsojo ne zadošča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije prisoja odškodnine v skladu z razmerami v državi Republiki Sloveniji in na podlagi zakonodaje, ki velja na njenem ozemlju. Nobena mednarodna pogodba, ki bi Slovenijo vezala, zaenkrat za to področje odškodninskega prava ne določa drugače. Morebitna neenakost med oškodovanci, ki jo ustvarja sedaj uveljavljena ureditev po ZSPOZ, pa je stvar zakonodajalca in ne sodišča. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 386. člena ZPP opravilo materialnopravni preizkus prisojene odškodnine po merilih iz ZKP - ZOR. Glede nepremoženjske škode ugotavlja, da ugotovljene subjektivne okoliščine na strani tožnika in primerjava s podobnimi primeri (glej npr. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, poglavje Okrnitev svobode), pokažejo, da je bila odškodnina za negmotno škodo odmerjena v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena navedenega zakona. Obširni in natančni razlogi v obeh sodbah ne terjajo nikakršne dopolnitve in bi pomenili le ponavljanje že povedanega.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o tožnikovi materialni škodi. Materialnopravna izhodišča, ki so posebej obrazložena v prvostopenjski sodbi (str. 6 in 7) so pravilna. Pravilno je izhodišče, da je tožnik upravičen do izgubljenega zaslužka za čas, ko mu je bilo delo onemogočeno zaradi prestajanja kazni. Enako velja za stališče sodišč, da je v takšnih primerih treba uporabiti tudi 223. člen ZPP 1977. Čas ko bi tožnik delal, pa tega ni mogel, in delo, ki bi ga opravljal, pa ga ni mogel, so dejanska vprašanja, ki bi jih tožena stranka morala s konkretnimi ugovori razčistiti med postopkom na prvi in drugi stopnji. Mednje sodi zlasti ugovor, da naj bi odločitev o materialni škodi temeljila na "nepravilnem izhodiščnem podatku Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni mesečni plači". Ugovor, da je bila tožniku na podlagi sklepa Komisije za izvajanje ZPKri, za čas odvzema prostosti priznana pokojninska doba v dvojnem štetju, "kar je že vplivalo in še vpliva na tožnikove premoženjske razmere", bi sicer lahko imela tudi materialnopravno vsebino, vendar je splošen in neobrazložen. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, za koliko (po obsegu) je tožnikov premoženjski položaj zaradi tega sklepa ugodnejši, kot bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (190. člen ZOR). Tega tožena stranka med postopkom (enak pavšalni ugovor kot v reviziji je podala tudi v pritožbi) ni storila. Glede na trditveno in dokazno podlago spora sta bila 185. in 189. člen ZOR pravilno uporabljena, za morebitno uporabo drugih določb ZOR pa bi tožena stranka morala ponuditi ustrezne trditve in dokaze.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zato na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.