Jedro

Vprašanje, katera od pravdnih strank je lastnica dela gozdne parcele, na katerem je bil opravljen sporen posek dreves in ki je po mapni kopiji del parcele tožnikov št. 330, je predhodno vprašanje (po 1. odstavku 12. člena ZPP), ki ima značaj dejanske ugotovitve. To vprašanje sta sodišči druge in prve stopnje rešili enako za potrebe vseh treh sporov oziroma zahtevkov, od katerih je na tem mestu aktualen le še zahtevek iz točke a), to je plačilo odškodnine za posekana drevesa. Zato revizija v delu, kolikor napada te ugotovitve, ni dovoljena, ker po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

1) Revizija se v delu, s katerim se pobija odločitev o tožbenih zahtevkih pod točkama b) in c) (zaradi vrnitve mejnika ter odstranitve vejevja in odpadkov), zavrže; 2) V preostalem delu (točka a) izreka, s katerim je odločeno o plačilu odškodnine 106.628,00 SIT s pripadki), pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca opravila posek drevja na delu gozdne parcele št. k.o. P., ki je v lasti tožnikov, ter je zato v točki a) izreka naložilo tožencema, da morata plačati tožnikoma odškodnino v zvezi s posekom drevja v višini 106.628,00 SIT z obrestmi, pod točko b) izreka je tožencema naložilo, da morata med svojo in parcelo tožnikov postaviti odstranjeni mejnik v določeni točki, pod točko c) izreka pa je naložilo tožencema, da morata z območja poseka odstraniti vejevje in drevesne odpadke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. Ta kršitev naj bi bila podana zato, ker je pritožbeno sodišče ocenilo ugotovitev sodišča prve stopnje o poseku tožnikov v letu 1977 kot očitno napako, po mnenju revidentov pa je ta okolnost odločilna, ker vzbuja dvom v ostale navedbe tožnikov. Poleg tega pa je sodišče protispisno navedlo, da ni potrebno zaslišanje priče M. V., ker sta toženca predlagala zaslišanje priče I. V.. Prepričljivi pa tudi niso razlogi sodišča druge stopnje, zakaj ni potrebno zaslišanje geometra V. J. Na vročeno revizijo tožnika nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki zadeva odločitvi pod točkama b) in c) izreka, ni dovoljena, glede odločitve pod točko a) pa ni utemeljena.

K točki 1. izreka: Tožnika sta s tožbo uveljavljala tri sicer samostojne zahtevke, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno obravnavali združene, ker so bile izpolnjene zahtevane predpostavke iz 1. odstavka 188. člena ZPP. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, pa je odvisna od navedbe vrednosti posameznega spornega predmeta (2. odstavek 186. člena ZPP). Tako sta tožnika z zahtevkom pod točko a) izreka sodbe sodišča prve stopnje uveljavljala odškodnino za posekano drevje v višini 106.628,00 SIT (ter je v tem delu revizija dovoljena, ker denarna terjatev presega revizijsko vrednost 80.000,00 SIT po 2. odstavku 382. člena ZPP; z zahtevkoma pod točkama b) in c) pa sta tožnika uveljavljala terjatvi, katerih vrednost je ocenjena na 46.000,00 SIT (točka b)), oziroma 16.000,00 SIT (točka c). Po določilu 2. in 3. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitve kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 80.000,00 SIT. Premoženjskopravna spora, ki sta imela predmet obravnavanja izvršitev obveznosti pod točko b) in c), nista presegala vrednosti 80.000.00 SIT. Zato revizija zoper del sodbe, s katerim je bilo odločeno o zahtevkih pod točkama b) in c), ni dovoljena ter jo je moralo v tem delu revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).

K točki 2.: Vprašanje, katera od pravdnih strank je lastnica dela gozdne parcele, na katerem je bil opravljen sporen posek dreves in ki je po mapni kopiji del parcele tožnikov št. 330, je predhodno vprašanje (po 1. odstavku 12. člena ZPP), ki ima značaj dejanske ugotovitve. To vprašanje sta sodišči druge in prve stopnje rešili enako za potrebe vseh treh sporov oziroma zahtevkov, od katerih je na tem mestu aktualen le še zahtevek iz točke a), to je plačilo odškodnine za posekana drevesa). Zato revizija v delu, kolikor napada te ugotovitve, ni dovoljena, ker po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizija izrecno uveljavlja in obrazlaga bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa ne opredeli, za kakšne kršitve naj bi šlo (ali za kršitve iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ali pa za kršitve iz 2. točke istega člena, pri čemer pa bi morala v zadnjem primeru obrazložiti tudi vzročno povezanost med določeno kršitvijo in domnevno nepravilno odločitvijo).

Kolikor razlogi zgolj smiselno dopuščajo sklepanje, da se uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijsko sodišče ocenjuje, da taka kršitev ni podana. Namreč razlogi sodbe sodišča druge stopnje niso nejasni in ne protispisni. Na vse pravno pomembne pritožbene trditve je sodišče druge stopnje dalo vsebinske in procesnopravno pravilne odgovore. To velja tudi za njegovo pojasnilo, da je sodišče prve stopnje očitno pomotno navedlo letnico sečnje tožnikov 1977, namesto pravilne 1984. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo razloge, zakaj ni potrebno nadaljnje zaslišanje prič, od katerih je eno poimenovalo očitno pomotno z drugim imenom (moževim, namesto ženinim) ter zato tudi v tej smeri ni najti zatrjevanih kršitev.

V okviru uradoma določenega preizkusa pobijane sodbe (po 386. členu ZPP), revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, niti ne zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovitev, da sta tožnika lastnika tudi spornega dela parcele, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da morata toženca plačati tožnikoma vrednost posekanega in odpeljanega gozdnega drevja. Odločitev o višini odškodnine pa je tako oprta na mnenje izvedenca gozdarske stroke, ki je predstavljalo dejansko podlago sprejete odločitve, ki temelji na 3. odstavku 39. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in na 185. ter naslednjih členih zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker po povedanem revizija v delu, ki je bila dovoljeno vložena, ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393. ZPP).