Jedro

Upravičenec do odkupa stanovanja po 117. členu SZ mora poleg imetništva stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ izkazati, da je bila zahteva za odkup vložena pravočasno in da lastnik stanovanja v 30 dnevnem roku ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja. Po tem roku pa je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je tožena stranka na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91 in spremembe) dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za garsonjero št. 25 v četrtem nadstropju stanovanjske hiše ..., za kupnino v znesku 1,813.312,80 SIT. Ugotovilo je, da je zahtevek tožnice na sklenitev kupoprodajne pogodbe za navedeno stanovanje zastaral. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da se razveljavita obe sodbi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da tožena stranka njene zahteve za odkup stanovanja z dne 28. 12. 1994 nikoli ni zavrnila in da je napačen zaključek sodišč prve in druge stopnje, ki sta toženkino nereagiranje na tožničino zahtevo in vztrajanje toženke pri pravdi na izpraznitev stanovanja zoper tožnico šteli za dejanje, s katerim je pokazala, da je tožničino zahtevo zavrnila. Nadalje navaja, da je bila njena zahteva za odkup stanovanja dana pisno, zato bi v enaki obliki morala biti posredovana tudi zavrnitev. Ker do takšne zavrnitve zahteve sploh ni prišlo, tudi ni začel teči zastaralni rok. Revidentka meni, da je zastaralni rok začel teči šele 29. 3. 2004, ko je tožena stranka odgovorila na ponovno tožničino zahtevo za odkup stanovanja s pisnim dopisom, in dodaja, da bi bil pred letom 2004 njen tožbeni zahtevek za odkup stanovanja gotovo zavrnjen, saj ne bi mogla dokazati, da je toženka njeno zahtevo zavrnila.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli toženkino aktivno vztrajanje pri tožbi na izpraznitev stanovanja in nasprotovanje imetništvu stanovanjske pravice tožnice za konkludentno zavračanje tožničine zahteve za odkup; če bi se s tožničino zahtevo strinjala, bi to pomenilo tudi priznavanje njenega statusa imetnice stanovanjske pravice na stanovanju in posledično privedlo do umika tožbe na izpraznitev stanovanja.

7. V 361. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978-57/1989) je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po petem odstavku 117. člena SZ je bil lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo v 30 dneh po vloženi zahtevi. Ker se to v obravnavanem primeru ni zgodilo, sta sodišči pravilno šteli, da je tožnica lahko s tožbo zahtevala izpolnitev obveznosti prvi dan po poteku tega roka. Zastaranje bi lahko pretrgala pripoznava tožene stranke, vendar tožeča stranka pripoznave zahteve za odkup stanovanja s strani tožene stranke ni izkazala. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja nasprotno in sicer, da je toženka vse do pravnomočne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.3.2004 (opr.št. I Cp 1304/2003) nasprotovala samemu imetništvu stanovanjske pravice tožnice na stanovanju, katerega odkup slednja sedaj zahteva.

8. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je tožnica izpolnila predpostavke za odkup šele v letu 2004. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da je vprašanje obstoja stanovanjske pravice predhodno vprašanje, ki bi ga sodišče ugotavljalo tudi v morebitni pravdi za odkup. Zastaranje tožničine terjatve bi lahko pretrgala samo njena vložitev (nasprotne) tožbe, nikakor pa ne vložitev tožbe nasprotne stranke (sedanje toženke), ki je uveljavljala svojo povsem drugačno terjatev. Tožnica je imela možnost, da v pravdi na izpraznitev stanovanja, ki je tekel med istima pravdnima strankama, namesto nasprotne tožbe na sklenitev najemne pogodbe vloži nasprotno tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe in se tako zavaruje pred zastaranjem zahtevka, uveljavljanega v tej pravdi.

9. Neutemeljene so tudi navedbe, da tožnica pred letom 2004 ne bi mogla dokazati zavrnitve zahteve za odkup, saj toženkino vztrajanje pri tožbi na izpraznitev stanovanja iz razloga nepriznavanja imetništva stanovanjske pravice tožnici implicira tudi zavračanje zahteve za odkup. Zanikanje imetništva stanovanjske pravice pomeni hkrati tudi zanikanje vseh upravičenj, ki iz njega izhajajo. Upravičenec do odkupa stanovanja po 117. členu SZ mora poleg imetništva stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ izkazati, da je bila zahteva za odkup vložena pravočasno in da lastnik stanovanja v 30 dnevnem roku ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja. Po tem roku pa je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 18. in 19. 6. 1996, "Pravna mnenja", št. 1/96 stran 7).

10. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da je splošni (5-letni) zastaralni rok pričel teči 28. 1. 1995 (30 dni po zahtevi za odkup stanovanja tožnice), da ni pravno upoštevnih okoliščin, ki bi na njegov tek vplivale, in da je iztekel že znatno pred vložitvijo tožbe 15. 4. 2004. 11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.