Jedro

Prvenstveno gre za spor med delavcem in delodajalcem, pa čeprav se vsebina spora veže na pravico do poklicne pokojnine, kot pravico iz socialnega področja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da socialni oddelek Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu ter po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjemu oddelku v Kranju.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v celoti razveljavi, podrejeno pa sklep o zavrženju zahteve za izločitev razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Napačna je odločitev sodišča, da skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDSS-1 ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Napačna je trditev prvostopnega sodišča, da je tožnik vložil tožbo na Zunanji oddelek sodišča v Kranju, kar nenazadnje izhaja tudi iz tožbe. Ne gre za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Prvenstveno gre za sodno varstvo zaradi pridobitve pravic na socialnem področju, torej pravic zavarovancev iz pokojninskega zavarovanja. Ker uveljavljanje pravic do poklicnega zavarovanja ne ureja noben javni zavod ali drugi javnopravni subjekt, z vlogo v upravnem postopku pri upravnem organu ni mogoče zaprositi za pridobitev zahtevanih pravic. Možno je zgolj neposredno sodno varstvo pri socialnem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je edini v RS pristojen za reševanje socialnih sporov v RS. To sodišče je v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDSS-1 pristojno za socialne spore glede plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in glede sporov oziroma postopkov o določitvi ali ukinitvi mest, za katera je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačevanje prispevkov za to zavarovanje. Tožnik zato zavrača navedbe prvostopnega sodišča, da gre v tem primeru za tožbo z dajatvenimi zahtevki. V resnici gre za spor, ali so pri delodajalcu (na delovnem mestu tožnika) obstajali pogoji, za katere zakon ZPIZ-2 določa, da je potrebno tožnika kot delavca prijaviti v poklicno zavarovanje. Tudi prvostopno sodišče v 7. točki izpodbijanega sklepa prevzema argument delovnega sodišča, da 201.a člen ZPIZ-2 določa, da poteka spor glede postopka ugotavljanja obstoja delovnih mest iz drugega in tretjega odstavka 199. člena istega zakona pred socialnim sodiščem. Interpretacija prava prvostopnega sodišča, da je za obstoj socialnega spora odločilen obstoj neke odločbe upravnega organa ali javnega zavoda ni pravilna, saj tega 7. člen ZDSS-1 ne določa. Taksativno našteva spore, o katerih mora odločati socialno sodišče. V tem primeru tožnik ne zahteva le plačila denarnih terjatev, gre za spor o priznanju zakonsko zagotovljene socialne pravice, ki jo bivši delodajalec tožniku ni priznal. Naslovno sodišče se pri tem sklicuje na sodno prakso, ki se bistveno razlikuje od primera sodnega varstva tožnika. Vrhovno sodišče RS je v zadevi pod opr. št. VIII Ips 30/2019 odločalo o delodajalčevi protipravni ukinitvi predhodno že priznane pravice avtobusnim šoferjem A. V tožnikovem primeru pa toženec, kot delodajalec, ni nikoli nobenega delavca prijavil v poklicno zavarovanje, ni nikoli opravil potrebnih postopkov s komisijo, ki bi odločila, ali so določena delovna mesta podvržena pravilom plačevanja poklicnega zavarovanja ali ne. Tudi preostali primeri pravne prakse, na katere se sklicuje naslovno sodišče so obravnavali primere, ko je imel delodajalec že določeno obveznost plačevanja prispevkov za določene delavce, pa svoje obveznosti ni izpolnjeval. V tem primeru gre za dejansko stanje za reševanje katerega je lahko pristojno le socialno sodišče, saj mora presoditi obstoj neke pravice in bo sodbo (če bo v postopku tožnik uspešen) namesto upravnih organov, javnih zavodov ali drugih z zakonom določenih subjektov kreiralo individualni pravni akt, s katerim bodo tožniku priznane pravice iz obveznega poklicnega zavarovanja po določbah ZPIZ-2. ZDSS-1 v 7. členu izrecno navede, da je socialno sodišče pristojno za sojenje v sporih o plačevanih prispevkov in določitvi ali ukinitvi mest za katere je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je vsa pravotvorna dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 2011 do 12. 7. 2021 zaposlen pri tožencu kot delavec v livarni. Toženec kot delodajalec z nosilcem pokojninskega zavarovanja ni imel sklenjenega pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, na podlagi katerega bi za tožnika moral plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. V pritožbeni obravnavi skuša tožnik dokazati, da je za tožbo in njegove tožbene zahtevke stvarno pristojno socialno sodišče, saj gre za spor o tem, ali so pri delodajalcu na delovnem mestu tožnika obstajali pogoji, za katere ZPIZ-2 določa obveznost poklicnega zavarovanja.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu razlogovanju, da ne gre za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja, temveč za primer sodnega varstva zaradi pridobitve pravic na socialnem področju.

7. Sodišče prve stopnje je v argumentirani in obsežni obrazložitvi utemeljeno pojasnilo, zakaj v tem sporu ne gre za spor iz stvarne pristojnosti socialnega oddelka Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

8. V 11. točki obrazložitve je sodišče pravilno ugotovilo, da se je o pristojnosti že večkrat izreklo tudi Višje delovno in socialno sodišče,1 ki je zavzelo stališče, da tožnik od svojega delodajalca zahteva, da izpolni obveznost, ki izhaja iz delovnega razmerja2 in da gre v tem primeru za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno delovno sodišče. Prvenstveno gre za spor med delavcem in delodajalcem, pa čeprav se vsebina spora veže na pravico do poklicne pokojnine, kot pravico iz socialnega področja. Da je izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe3 potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca,4 ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele potem na sodišču, je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 48/2021 z dne 22. 3. 2022.5 V 19. točki obrazložitve sklepa je jasno izpostavljeno, da tožnik, ki še ni bil prijavljen v poklicno zavarovanje mora najprej zahtevati izpolnitev obveznosti pri delodajalcu po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, saj je dolžnost plačila prispevka najprej odvisna od ugotovitve obstoja obveznosti za vključitev delavca v poklicno zavarovanje. To pravico mora delavec uveljavljati na pravilen način, najprej pri delodajalcu in šele potem pri sodišču. 9. Upoštevajoč obrazloženo je mogoče ugotoviti, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklepi pod opr. št. R 6/2022, R 11/2022, R 13/2022. 2 Vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov. 3 Posledično šele plačevanje ustreznih prispevkov. 4 V delovnem razmerju. 5 V 15. točki obrazložitve je izpostavilo dejanski stan, na specifike katerega v pritožbi opozarja tožnik (če tožniku poklicno zavarovanje ni bilo že priznano, se mora v tem primeru najprej od delodajalca zahtevati izpolnitev dolžnosti prijave in sicer izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1).