Jedro

Dokaznim zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izvedenih dokazov, pritožba utemeljeno očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Določba citiranega 8. člena vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.067,55 EUR z obrestmi od 7. 6. 2020 do plačila. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 672,00 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker je sodišče odločilna dejstva povzelo v nasprotju z vsebino zaslišanj prič. Dokazni postopek je izvedlo v nasprotju z 8. členom ZPP. Več kot polovice predlaganih dokazov ni izvedlo. Zaslišanje A. A. in B. B. ni bilo predlagano o tem, kar je sodišče arbitrarno obrazložilo v okviru zavrnitve teh dokaznih predlogov. Napačno je ugotovilo dejansko stanje glede sporazuma o dodatni odpravnini, ki jo je C. d. o. o. (v nadaljevanju: C.) namenila tožniku in ostalim odpuščenim delavcem toženca. Slednjemu bi na podlagi 227. člena ZPP moralo naložiti, naj predloži dogovor. V zvezi z zaslišanjem D. D. je napravilo zmotne zaključke, saj je priznal obstoj pisnega dogovora med C. in tožencem ter da je del odškodnine iz tega dogovora predstavljala odpravnina, ki jo je za odpuščene delavce namenila C. Tudi iz izpovedi tožnika in E. E. izhaja, da sta D. D. in F. F. povedala, da je bil med C. in tožencem sklenjen dogovor o plačilu odpravnin. Ta dogovor dokazuje tudi sms-korespondenca med F. F. in E. E. ter sms-sporočilo, ki ga je slednji poslal D. D. Zaključek sodišča, da je toženec verjetno plačal tožniku v zakonu določeno odpravnino s pomočjo sredstev, ki jih je prejel od C., nima podlage v izvedenih dokazih. Toženec je denar, ki mu ga je C. plačala za odpravnine, namenjene odpuščenim delavcem, neutemeljeno zadržal zase, s čimer je na njihov račun neupravičeno obogaten. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri tožencu kot kuhar, delo pa je na podlagi toženčeve napotitve opravljal v C. Toženec je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu izplačal odpravnino iz 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Dogovora med C., tožencem in z njegove strani odpuščenimi delavci o tem, da jim je toženec dolžan izplačati še dodatno odpravnino v višini treh bruto plač (v nadaljevanju: dodatna odpravnina), sodišče ni štelo za dokazanega, zato je tožbeni zahtevek za njeno plačilo zavrnilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič resda povzelo selektivno ter dokazno oceno opravilo v nasprotju s procesnimi zahtevami ZPP, vendar to ne predstavlja uveljavljane kršitve, temveč kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

8. Pritožba utemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. in B. B., ki sta tako kot tožnik po napotilu toženca (delodajalca) delala v C. Zavrnitev teh dokazov je obrazložilo s tem, da njuno zaslišanje ni bilo predlagano o odločilnih dejstvih, ker okoliščini, ali sta prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi in se ponovno zaposlila, nista pomembni. Pritožba pravilno navaja, da o teh okoliščinah njuno zaslišanje ni bilo predlagano. A. A. naj bi izpovedal o obstoju in vsebini dogovora glede plačila dodatne odpravnine in v zvezi s tem o okoliščinah prenehanja pogodb o zaposlitvi odpuščenim delavcem oziroma kako so pozivali toženca k plačilu te odpravnine. Po trditvah tožnika je namreč tudi A. A. toženec ob koncu poslovnega sodelovanja z C. odpustil iz poslovnega razloga in mu zagotovil izplačilo dodatne odpravnine. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo zaslišanje A. A. predlagano o okoliščinah, ki so ključnega pomena za presojo obstoja zatrjevanega dogovora. B. B. naj bi izpovedal o dogovoru za izplačilo dodatne odpravnine, ki jo je C. namenila odpuščenim delavcem toženca, in o tem, da je toženec iz tega naslova njemu plačal 3.000,00 EUR. Glede na tako zatrjevano dejstvo in predloženo dokazilo (sms-sporočilo B. B., ki ga je poslal E. E. in v katerem je zapisal, da mu je toženec plačal „3k odpravnine iz kristalke“) je sodišče prve stopnje zmotno štelo kot nepomembno okoliščino, ali je B. B. prejel dodatno plačilo ob odpovedi. Z njegovim zaslišanjem bo moralo razčistiti okoliščine o tem plačilu in o zatrjevanem dogovoru. Utemeljena je pritožbena navedba, da bo izpoved B. B. pomembna tudi za presojo verodostojnosti izpovedi direktorja toženca o tem, da ni izplačal dodatne odpravnine nikomur, niti B. B., oziroma na drugi strani izpovedi E. E. in tožnika o tem, da je toženec dodatno odpravnino plačal le B. B. 9. Dokaznim zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izvedenih dokazov, pritožba utemeljeno očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Določba citiranega 8. člena vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična.

10. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da izpovedi D. D., direktorja C., ni mogoče šteti kot potrditev dogovora za plačilo dodatne odpravnine. Pritožba zaključek izpodbija in pravilno navaja, da je za obstoj dogovora pomembna dokazna presoja vseh ključnih izpovedi te priče. V zvezi s tem utemeljeno izpostavlja npr. naslednje izpovedi D. D.a, ki jih bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku (in po izvedbi še manjkajočih dokazov) v skladu z 8. členom ZPP ustrezno dokazno ovrednotiti: glede tega, ali je C. ob prenehanju sodelovanja s tožencem namenila kakšne odpravnine zaposlenim, ki so bili napoteni k njej, je odgovoril, da je bila celotna kalkulacija iz dveh delov, in sicer je bil en del sestavljen iz odškodnine, ki jo je direktor toženca zahteval kot „managementski fi“ za upravljanje in vzpostavitev kafeterije, drugi del pa je bil odškodnina za prenehanje delovnega razmerja njegovih zaposlenih; ti zneski so bili po pogodbi oziroma dogovoru, ki naj bi bil sklenjen med C. (takratno lastnico G. G.) in direktorjem toženca, pri čemer naj bi se zaposleni glede odpravnine tretirali na enak način kot zaposleni v C. v primeru odpovedi delovnega razmerja, in obsega tri bruto plače; zaposleni toženca so to vedeli in tudi v odškodninskem zahtevku je bilo navedeno, da hočejo dobiti izplačano odškodnino v treh bruto plačah; pogodba o prekinitvi poslovnega odnosa med tožencem in C. je bila pisna in narejena z zneski in stvarmi, ki so bile v njej specificirane (managementski fi in odpravnine, ki so bile vezane na delavca), zneski pa so bili tožencu izplačani; odpravnine, ki so bile zajete v dogovoru, so bile izplačane tožencu, namenjene pa delavcem, saj so bile na podlagi njih izračunane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prvostopenjski sodbi izpodbijani zaključek oprt predvsem na izpoved D. D., da on takega dogovora ni podpisal, vendar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo njegovo pojasnilo, da on ni sklepal pogodbe s tožencem, temveč jo je G. G., D. D. pa je ob nastopu direktorske funkcije „podedoval“ zatečeno stanje. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjska ugotovitev o tem, da je toženec verjetno izplačal tožniku zakonsko določeno odpravnino s pomočjo odškodnine, ki jo je prejel od C., nima podlage niti v trditvah strank niti v izvedenih dokazih.

11. E. E. (tudi njej je toženec ob koncu poslovnega sodelovanja z C. odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga) sodišče prve stopnje ni verjelo, kar naj bi zadeve razlagala po svoje in naj bi njena izpoved temeljila na pripovedi tega ali onega, vendar nič takšnega, kar bi lahko verodostojno potrdilo zatrjevani dogovor o dodatni odpravnini. Pritožba tej dokazni oceni nasprotuje in izpostavlja izpoved priče, da sta ji D. D. in F. F. povedala za dogovor, da jim (njej, tožniku, B. B., A. A.) dodatna odpravnina pripada, vsakemu v višini treh bruto plač, in da je s tožencem dogovorjeno, da bo nakazana njemu za delavce. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča izpovedala o tem, kar naj bi bilo povedano neposredno njej, vsebina te izpovedi pa se nanaša na ključna dejstva za ta spor, zato jo sodišče prve stopnje mora ustrezno dokazno ovrednotiti v smislu 8. člena ZPP. Pri tem je pomembno tudi pritožbeno poudarjanje, da je tožnik podobno kot E. E. izpovedal, da jim je bilo s strani D. D. in F. F. rečeno, da naj bi to odpravnino dobili. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim pojasnilom, da besed priče ne more jemati tako kot zvenijo, ker ni potrdila, da bi bila prisotna pri kakšnem resnem sestanku pristojnih oseb (obeh direktorjev) ali da bi videla oziroma slišala, da so se o tem sporazumeli. Za presojo zatrjevanega dogovora so namreč pomembna vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov (ne)obstoj, ne le neposredna navzočnost pri njegovem sklepanju. Eno od teh dejstev je tako tudi v pritožbi izpostavljena izpoved E. E. o tem, da ji je po prenehanju delovnega razmerja direktor toženca povedal, da je bil nakazan denar na transakcijski račun toženca in da se bo razdelil med delavce, a je izplačilo, ki je bilo namenjeno s strani C., prejel le B. B. Za celovito presojo izpovedi E. E. tudi ni nepomembno dokazno ovrednotenje dejstva, da ji je direktor C. v sms-sporočilu zapisal, da je glede neizplačila odpravnin na tekočem, da bodo še enkrat govorili z H. H. (direktor toženca) ...

12. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sms-korespondence med E. E. in F. F. ni mogoče šteti kot dogovor, ki bi predstavljal pravni temelj za vtoževano terjatev; F. F. si je očitno le prizadevala, da bi se neka dodatna sredstva, ki so jih imenovali dodatna odpravnina, izplačala zaposlenim, med katerimi je bil tudi tožnik. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da F. F. kot „office manager“ ni bila pristojna za sklenitev zatrjevanega dogovora, vendar pa to še ne pomeni, da vsebina omenjene sms-korespondence nima ustrezne dokazne teže. Kot pravilno opozarja pritožba, je treba v zvezi s tem dokazno ovrednotiti predvsem naslednje okoliščine: F. F. je bila zaposlena v C., glede plačila odpravnine pa je komunicirala z odpuščeno delavko toženca; v sms-korespondenci je zapisala, da naj bi odpravnine dobili štirje delavci in da „je bilo del dogovarjanja in znesek vaših plač...“; iz njene izpovedi izhaja, da se je na sestanku s strani vodstva seznanila s tem, da naj bi C. poskrbela tako, kot za vse svoje zaposlene, s katerimi se poslavlja, tudi za toženčeve odpuščene delavce oziroma da je vedela, da naj bi ti dobili odpravnine.

13. Pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjski obrazložitvi, da sta pisni sporazum o dodatni odpravnini zanikala tako direktor toženca kot direktor C., in da njegovega obstoja ni potrdila nobena priča niti tožnik, zaradi česar ta listina ne obstoji in je sodišče ni moglo pridobiti. Sodišče prve stopnje toženca niti ni pozvalo k predložitvi te listine, pa čeprav je direktor C. izpovedal o obstoju pisnega sporazuma oziroma pogodbe med C. (G. G.) in direktorjem toženca, ki naj bi ob koncu njunega poslovnega sodelovanja uredila tudi odpravnine delavcem toženca, in čeprav se je na to pogodbo skliceval celo pooblaščenec toženca v okviru postavljanja vprašanj D. D. Pritožba zato pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnika in skladno s 227. členom ZPP zahtevati od toženca predložitev te listine in jo nato dokazno oceniti.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je dolžno dopolniti dokazni postopek tako, da najprej izvede vse manjkajoče dokaze, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Nato je v zvezi s presojo obstoja zatrjevanega dogovora dolžno vse izvedene dokaze (v ponovljenem in prvem sojenju) oceniti skladno z napotilom v 8. členu ZPP, v tem okviru skrbno pretehtati tudi okoliščine, na katere je bilo izrecno opozorjeno v tem sklepu in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljenih kršitev oziroma dopolnjevati postopka, saj je treba še v obsežnem delu dopolniti dokazni postopek in izvesti dokaze, ki v dosedanjem postopku še niso bili. Namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).