Jedro

Pri zavarovalnih pogodbah terjatve iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 357. člena OZ). Nastanek terjatve se presoja po zavarovalni pogodbi (polici), katere sestavni del so splošni pogoji.

Pri odškodninskih terjatvah v vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zavrnitve zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2012 dalje do plačila ter v odločbi o plačilu pravdnih stroškov v znesku 44,18 EUR in 1.098,87 EUR razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja terjatve zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zavarovalnine v znesku 2.364,21 EUR in odškodnine v znesku 10.800,00 EUR (skupaj 13.144,21 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 44,18 EUR ter stranskega intervenienta v znesku 1.098,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče dejansko in pravno zmotno presodilo, da je tožnikova terjatev iz naslova zavarovalnine po določbi prvega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odškodnine po določbi 352. člena OZ, zastarala. Prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo začetka zastaranja, ker je zastaranje vezalo na nastanek škodnega dogodka, ne pa na končanje zdravljenja tožnika. Pri tem pri presoji zastaranja zavarovalnine tudi ni pravilno uporabilo določb iz splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne police za življenjsko in nezgodno zavarovanje tožnika. V navedeni posledici je odločitev prvostopnega sodišča o zastaranju terjatve povsem zmotna in v nasprotju s sodno prakso za podobne primere. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zoper toženo stranko zaradi padca s kolesom po cestišču v mesecu februarju 2007 in s padcem povezane poškodbe kolena uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne police nezgodnega zavarovanja ter odškodnino iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti zavarovanca toženke. Prvostopno sodišče je zahtevek zavrnilo po presoji, da je vtoževana terjatev iz naslova zavarovalnine in odškodnine zastarala.

6. Po določbi prvega odstavka 336. člena OZ zastaranje terjatve začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Pri zavarovalnih pogodbah terjatve iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 357. člena OZ). Nastanek terjatve se presoja po zavarovalni pogodbi (polici), katere sestavni del so splošni pogoji. Ti v obravnavanem primeru kot splošno pravilo določajo (14. člen, drugi odstavek splošnih pogojev), da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, oziroma če to ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje po preteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Citirano določilo splošnih pogojev pa za določitev invalidnosti kolena posebej (specialno) določa, da se stopnja invalidnosti kolena določi devet mesecev od nezgode. To pa pomeni, da iz naslova invalidnosti kolena terjatev zavarovanca proti zavarovalnici nastane po devetih mesecih od nezgode. Izhajajoč iz navedenega določila splošnih pogojev ter zatrjevanju tožeče stranke, da je poškodbo utrpela meseca februarja 2007, je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova invalidnosti kolena v mesecu novembru 2007, ko je terjatev nastala. Zastaralni rok je za navedeno terjatev po določbi prvega odstavka 357. člena OZ tako pričel teči 1. 1. 2008 in se je iztekel 1. 1. 2011. Tožba z dne 12. 3. 2012 je tako vložena po izteku triletnega zastaralnega roka za zastaranje terjatve iz naslova nezgodnega zavarovanja. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

7. Pri odškodninskih terjatvah v vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Absolutno zastaranje odškodninske terjatve po citirani določbi teče od tedaj, ko je škoda nastala. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo praviloma to ni istočasno s škodnim dogodkom. Po večinski sodni praksi ta nastane in je tožniku znana (obseg škode) po končanem zdravljenju. Zato je treba pri odločanju o poteku petletnega absolutnega zastaralnega roka v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala. Izhajajoč iz takšnega pravnega stališča je materialnopravno zmotno naziranje prvostopnega sodišča, da absolutni zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah teče od škodnega dogodka dalje, in da je potrebno od tega dneva dalje ugotavljati zastaranje odškodninske terjatve. Tako je preuranjen, če ne že zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je odškodninska terjatev zastarala že pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 12. 3. 2012. Zraven tega pri taki presoji prvostopno sodišče ni ugotavljalo, kdaj je tožniku nepremoženjska škoda nastala, pri čemer iz podatkov spisa (zdravstvena dokumentacija) izhaja, da se je tožnik v posledici zatrjevane poškodbe zdravil še leta 2010. Pritožba ima tako prav, da je zaključek prvostopnega sodišča o zastaranju odškodninske terjatve dejansko in pravno zmoten.

8. V posledici delne razveljavitve prvostopne sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (353. člen in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo prvostopno sodišče moralo ugovor zastaranja odškodninske terjatve presoditi po zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih ter s tem v zvezi ugotoviti, kdaj je tožniku nastala nepremoženjska škoda ter od nastanka le te presojati ugovor zastaranja glede navedene terjatve.

10. Odločitev pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.