Jedro

Glede na znano mu okoliščino pospešene rekonstrukcije ceste v neposredni bližini, zaradi katere je v tistem obdobju na spornem odseku ceste pogosto prihajalo do razsutja peska po cestišču, bi moralo cestno podjetje skladno z merilom skrbnosti dobrega strokovnjaka redne preglede na tem odseku ceste opravljati pogosteje kot sicer. Odgovornosti se tudi ne more razbremeniti s sklicevanjem na odgovornost izjavalca rekonstrukcijskih del, saj je poleg slednjega tudi samo opustilo dolžnostno ravnanje; tisti, ki so povzročili škodo, delali pa so neodvisno drug od drugega, pa so oškodovancu solidarno odgovorni.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti druge tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost druge tožene stranke Cestnega podjetja K. za 60% tožnikove škode; - razveljavi v odločbi o stroških pravdnega postopka, kolikor se odločitev nanaša na drugo toženo stranko (2. alineja 2. točke izreka);

ter se zadeva zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka ter o stroških postopka zoper drugo toženo stranko vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

2. V preostalem delu (glede odgovornosti druge tožene stranke za preostalih 40% tožnikove škode ter glede odgovornosti prve in tretje tožene stranke) se pritožba zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tokrat v celoti zavrnilo zahtevek tožnika na solidarno plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 4.101,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.9.1989 dalje; v znesku 36,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1989 dalje ter v znesku 6.381,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1990 dalje do plačila. Tožniku pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženih strank, in sicer prve tožene stranke v znesku 64.150,00 SIT, druge tožene stranke v znesku

415.182,20 SIT ter tretje tožene stranke v znesku 2.500,00 SIT, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišče predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo napadene sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne sprejema zaključka prvostopnega sodišča, da ni podana odgovornost nobene od toženih strank za škodni dogodek z dne 16.7.1989, iz naslova katerega zahteva povračilo vtoževane gmotne škode. Kar zadeva odgovornost tretje tožene stranke, je odločitev prvostopnega sodišča, češ da njena odgovornost ni podana, rezultat zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, kdo je razsul pesek po cestišču. Upoštevaje nesporna dejstva v tej zadevi, da je bila namreč tretja tožena stranka v kritičnem času izvajalec del pri izgradnji blejske vpadnice, ki se je gradila v neposredni bližini kraja nezgode, ter da so njeni delavci z gradbišča vsakodnevno odvažali pesek, in sicer tudi po spornem odseku ceste, na katerem je do prometne nezgode prišlo ter ob upoštevanju nadaljnjega nespornega dejstva v tej zadevi, da je bil na cestišču ob prometni nezgodi razsut pesek, ki je bil po njegovih zatrjevanjih tudi vzrok za nesrečo njegove pok.

hčerke, ter nadalje ob upoštevanju izpovedb prič A. B. in S. M., iz katerih izhaja, da delavci druge tožene stranke kritičnega odseka niso čistili, temveč so ga čistili delavci tretje tožene stranke, ter izpovedb prič V. I. ter A. Z., da so neki delavci kritični del cestišča čistili tudi v času prometne nezgode ter ob upoštevanju fotografije kraja prometne nezgode, iz katere je razvidno, da se je na kraju nezgode nahajal unimog ljubljanske registracije, za katerega ne more biti dvoma, da je pripadal tretji, in ne drugi toženi stranki, je zaključek prvostopnega sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati, da so pesek razsuli prav delavci tretje tožene stranke, zmoten. V posledici takšnega zmotnega dejanskega zaključka pa je prvostopno sodišče nadalje tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da odgovornost tretje tožene stranke ni podana. Ker je podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalca del, je podana tudi odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del. Podana pa je tudi odgovornost druge tožene stranke in je odločitev prvostopnega sodišča tudi v tem delu pravno zmotna. Druga tožena stranka je bila namreč dolžna čistiti odsek ceste, na katerem je do nezgode prišlo, zato je bila dolžna intervenirati, četudi ni prejela posebnega obvestila o pesku na cestišču, saj ji je bilo znano, da so se dela v zvezi z izgradnjo blejske vpadnice izvajala 24 ur dnevno ter da je zato pogosto prihajalo do posipanja cestišča, te okoliščine pa so terjale ne samo opravljanje rednih pregledov, temveč tudi izredne preglede tega odseka ceste. Na prvi stopnji ugotovljena okoliščina, da je bil pesek na cestišču že zvožen in strjen, pa kaže na to, da bi druga tožena stranka, če bi cesto nadzorovala, imela dovolj možnosti za pravočasno intervencijo in čiščenje ceste.

Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka. Navaja, da je zmotno naziranje v pritožbi, češ da bi morala zaradi bližnje rekonstrukcije ceste organizirati izredne preglede, saj razsutje peska na cesti ne predstavlja izrednega dogodka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pred nezgodo o pesku na cestišču ni bila obveščena, ji torej ni mogoče očitati, da je opustila katero od svojih obveznosti. Res je sicer, da je bila redni vzdrževalec sporne ceste, vendar pa zanjo ni obstajala obveznost, da na gradbišču drugega izvajalca skrbi za zagotavljanje varnih prometnih pogojev, za kar je skladno z določbami Zakona o graditvi objektov dolžan skrbeti izvajalec del sam. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev napadene sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik vtožuje plačilo gmotne škode, ki naj bi mu nastala zaradi prometne nezgode, ki se je pripetila dne 16.7.1989 ob 00.10 uri na nepreglednem desnem ovinku regionalne ceste Lesce-Bled, kot posledica vozničine izgube oblasti nad vozilom, v lasti tožnika. Trdi, da je do nezgode prišlo izključno zaradi peska, ki se je nahajal na cestišču, zato je podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalke del pri rekonstrukciji blejske vpadnice, saj naj bi njeni delavci razsuli pesek po cestišču; po njegovem mnenju pa je podana tudi odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del, kot tudi druge tožene stranke kot organizacije, ki je bila pristojna za vzdrževanje spornega odseka ceste.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper tretjo toženo stranko zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi pesek po cestišču razsuli ravno njeni delavci. Tožnik takšen dejanski zaključek prvostopnega sodišča izpodbija z obširino oceno posameznih na prvi stopnji izvedenih dokazov, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi glede na določbo 1. odstavka 443. člena ZPP (ki je tekom te pravde stopil v veljavo ter za razliko od prej veljavnega 1. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spr.; ZPP/77 drugače opredelil spor majhne vrednosti), za spor majhne vrednosti (10.519,50 SIT), zato teh pritožbenih navedb ne more upoštevati, saj je sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati le iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prim. 1. odstavek 458. člena ZPP), medtem ko je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, vezano. Ker po prvostopnih dejanskih zaključkih tožnik ni uspel dokazati, da naj bi pesek po cestišču razsuli ravno delavci tretje tožene stranke, je zaključek prvostopnega sodišča, da odškodninska odgovornost tretje tožene stranke ni podana, materialnopravno pravilen, saj ji protipravno ravnanje kot prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni bilo dokazano, in je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.

Ker utemeljuje tožnik odgovornost prve tožene stranke na dejstvu, da naj bi bila soodgovorna za nezgodo kot naročnik gradbenih del, ki jih je izvajala tretja tožena stranka, torej v smislu določbe 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.29/78 s spr.; ZOR), je nadalje pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da tudi odgovornost prve tožene stranke ni podana. Obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca del je namreč predpostavka za obstoj solidarne odškodninske odgovornosti naročnika teh del. Kar zadeva odgovornost tretje in prve tožene stranke, je bilo treba iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo tožnika zavrniti ter v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dožnosti (353. člen ZPP).

Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem izpodbija prvostopno odločitev glede obstoja odškodninske odgovornosti druge tožene stranke kot organizacije za vzdrževanje javnih cest. Pritožbeno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen ugovor, češ da v kritičnem času ni bila zavezana k vzdrževanju spornega odseka ceste, ker da ji je bila rekonstruirana cesta dana v upravljanje šele po nezgodi, saj po prvostopnih ugotovitvah do nezgode ni prišlo na odseku ceste, kjer so se opravljala rekonstrukcijska dela, temveč na odseku, na katerem dela niso bila izvajana in je bil tudi v času nesreče v upravljanju druge tožene stranke. Zato tudi ne morejo biti upoštevna njena izvajanja v odgovoru na pritožbo, češ da ni bila dolžna zagotoviti varnih prometnih pogojev na gradbišču drugega izvajalca. Brez dvoma je bila torej druga tožena stranka sporni odsek ceste dolžna vzdrževati; vprašanje pa je, ali je cesto tudi vzdrževala tako, kot ji je nalagala takrat veljavna zakonodaja. V pritožbenem postopku ni sporno, da je druga tožena stranka v kritičnem obdobju na spornem odseku ceste izvajala redne preglede dvakrat tedensko ter da kritičnega dne tudi ni bila obveščena, da se na tem odseku ceste nahaja pesek; sporno pa ostaja, ali bi morala druga tožena stranka glede na znano ji dejstvo, da se je zaradi bližnje rekonstrukcije blejske vpadnice na spornem odseku ceste pogosto nahajal pesek, le-tega skrbneje nadzorovati.

Obveznosti druge tožene stranke je v spornem obdobju urejal Zakon o cestah (Ur.l. SRS št. 2/1988 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZCes). Ta je v 81. členu določal, da ceste redno vzdržujejo za to opremljene in usposobljene organizacije za redno vzdrževanje cest; ter da morajo biti ceste redno vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, ter na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, predpisi, izdani na njegovi podlagi in predpisi o varnosti cestnega prometa. Redno vzdrževanje ceste je po določbi 82. člena ZCes zajemalo tudi nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste, ki se izvaja z rednimi, občasnimi in izrednimi pregledi. Obseg in način rednega vdrževanja in varstva cest pa je podrobneje urejal na podlagi ZCes sprejeti Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur.l. SRS, št. 11/1988; v nadaljevanju pravilnik). Skladno z določbo 17. člena pravilnika je namen rednega pregleda cest v ugotavljanju njihovega splošnega stanja in prevoznosti. V 18. in 19. členu pa pravilnik opredeluje še pojma občasnih in izrednih pregledov cest. Izredni pregledi se opravijo ob izrednih dogodkih, zaradi katerih je lahko ovirana prevoznost ceste; katere, pravilnik v 2. odstavku tudi primeroma našteva. Iz opisa le-teh pa je razvidno, da so izredni pregledi namenjeni predvsem nadzoru ob elementarnih pojavih, med katere pa tudi po oceni pritožbenega sodišča posutje peska po cestišču, ki je bil (glede na znano dejstvo bližnje rekonstukcije ceste) predvidljiv dogodek, ni mogoče uvrstiti. Zato je treba pritrditi prvostopnemu stališču, da konkretna situcija izrednih pregledov od druge tožene stranke ni terjala in so v tem smislu pritožbeni očitki neutemeljeni. Je pa pritožbeno sodišče mnenja, da so dane okoliščine drugi toženi stranki nalagale, da opravi več rednih pregledov, kot jih je opravljala sicer. Treba je namreč izhajati iz namena rednih pregledov, ki je v zagotavljanju varnega prometa, pri tem pa imeti pred očmi dejstvo, da je druga tožena stranka organizacija, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest in se zato skrbnost njenega ravnanja strožje presoja - po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka (prim. 2. odst. 18. člena ZOR), zato je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je druga tožena stranka z izkazanimi dvakrat tedenskimi pregledi zadostila zakonski obveznosti rednega vzdrževanja in varstva javnih cest. Niti citirani zakon niti pravilnik, ki je bil na njegovi podlagi sprejet, namreč številčno ne določata, koliko rednih pregledov tedensko je bila dolžna druga tožena stranka opraviti. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da jih (glede na dane okoliščine) opravi toliko, da učinkovito izpolni svojo zakonsko obveznost vzdrževanja cest. V dani situaciji, ko je bilo splošno znano, da zaradi bližnjih rekonstrukcijskih del pogosto prihaja do razsipanja peska po cestišču, bi morala druga tožena stranka izvajati več rednih pregledov na spornem odseku ceste, zato se ne more uspešno braniti s sklicevanjem na dejstvo, da je preglede opravljala dvakrat tedensko, sklicujoč se pri tem na Pravilnik o organizaciji in izvajanju nadzorstva nad stanjem cest, o organizaciji notranjega nadzora nad vzdrževanjem cest ter o investitorskem nadzorstvu (ki ga je predložila sodišču - priloga B4), s katerim so organizacije za vzdrževanje cest same natančneje opredelile obseg svojih obveznosti, iz določbe katerega (prim 10. člen) sicer res izhaja, da naj bi se redni pregledi v delovnem času na regionalnih cestah izvajali le dvakrat na teden, izven delovnega časa pa le v primeru opozorila s strani policije ali uporabnikov ceste oziroma v primeru viharja, naliva, odjuge ipd., vendar pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 8. člena istega pravilnika, ki po drugi strani določa, da naj bi se redni pregledi na regionalnih cestah opravljali "najmanj dvakrat tedensko", kar pomeni, in kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi v skladu z zakonskim namenom, da predstavljajo dvakrat tedenski pregled le minimum, z izvajanjem katerega pa se druga tožena stranka v zakonu opredeljenega dolžnostnega ravnanja glede na okoliščine danega primera, ko minimalno številno pregledov za zagotovitev varnega prometa na spornem odseku ceste očitno ni zadoščalo, odgovornosti ne more razbremeniti. Tega pa se je druga tožena stranka očitno zavedala, saj tudi iz izpovedbe priče A. B., v spornem obdobju delovodje preglednikov druge tožene stranke, izhaja, da so v tistem obdobju preglede celo povečali (prim. list. št. 39 spisa). Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje tudi stališču pritožbe, da bi glede na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da je bil pesek že zvožen in strjen na asfaltu, iz česar sledi logičen sklep, da je bilo stanje ceste nedvomno tako že vsaj nekaj časa (prim. 9. stran sodbe, list. št. 205 spisa), imela druga tožena stranka dovolj možnosti za pravočasno intervencijo in očiščenje spornega odseka ceste, če bi jo z zadostno skrbnostjo pregledovala. Škodni dogodek bi torej druga tožena stranka ob zadosti skrbnem ravnanju morebiti lahko preprečila. Ker ji po povedanem skladno s pravili obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo dokazati, da je storila vse, kar ji nalaga zakonska dolžnost vzdrževanja javnih cest, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, je podana njena odškodninska odgovornost na podlagi določbe

1. odstavka 154. člena ZOR.

Svoje odgovornosti se namreč druga tožena stranka tudi ne more ekskulpirati s sklicevanjem na odgovornost izvajalca del. Res je sicer, da je bilo v prvi vrsti predvsem na osebi, ki je povzročila razsipanje peska, da tega odstrani, upoštevaje tako določbo 28. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ št. 50/88 s spr.; ZTVCP), oziroma določbo 67. člena republiškega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. SRS, št. 5/82 s spr.; ZVCP), ter da mora povzročitelj, če predmetov ne more odstraniti, o tem obvestiti pristojno organizacijo, ki skrbi za vzdrževanje ceste (kar na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno), vendar to odgovornosti druge tožene stranke ne razbremeni. Ne glede na odsotnost obvestila bi morala druga tožena stranka po že obrazloženem skrbeti za takšen nadzor nad stanjem in razmerami na cesti, da bi lahko pravočasno ukrepala (prim.

88. člen ZCes). Ta njena zakonska obveznost pa je konkretizirana tudi v določbi 63. člena pravilnika, skladno s katero zagotovi organizacija za redno vzdrževanje cest v primeru, če ravna uporabnik ceste v nasprotju z določbami prejšnjih členov (torej če med drugim pušča na cesti kakršnekoli predmete - prim. zadnjo alinejo 61. člena pravilnika), varstvo ceste (ne glede na prejem obvestila) na njihove stroške. Četudi bi bili torej to v prvi vrsti dolžni storiti delavci izvajalca, ki so pesek razsuli, pa se zgolj iz tega razloga druga tožena stranka odgovornosti, ki je bila ravno tako zavezana k dolžnostnemu ravnanju, ne more razbremeniti. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da druga tožena stranka, četudi bi bila ugotovljena odgovornost izvajalca del, s tem svoje odgovornosti ne bi bila prosta, saj so skladno z določbo 3. odstavka 206. člena ZOR tisti, ki so škodo povzročili, delali pa so neodvisno drug od drugega, solidarno odgovorni za povzročeno škodo, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

Odgovornosti bi se po povedanem druga tožena stranka lahko rešila le, če bi bilo ugotovljeno, da ni vzročnosti med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Ker pa je bil (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pesek na cestišču tudi v vzročni zvezi z nezgodo, je odškodninska odgovornost druge tožene stranke podana.

Ker je bilo s strani druge tožene stranke ves čas postopka ugovarjano tudi, da naj bi bila za nesrečo odgovorna voznica sama, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo dejansko stanje v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo še, ali je podana deljena odgovornost pokojne voznice v smislu 192. člena ZOR. Kot izhaja iz prvostopnih ugotovitev, temelječih na izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, prof. dr. I. P., je edina okoliščina, ki jo je mogoče očitati pok. voznici, v tem, da je v kritični ovinek pripeljala po sredini cestišča, da pa sicer ni bilo ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja, ki ga je voznica izvedla pred mestom nezgode, izveden nepravilno; kot tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja lahko v vzročni zvezi s položajem njenega avtomobila v kritičnem ovinku; pri čemer nadalje tudi ni bilo ugotovljeno, da bi voznica prekoračila dovoljeno hitrost 80km/h; niti, da bi prekoračila glede na stanje cestišča primerno hitrost 60km/h, saj je izvedenec cestnoprometne stroke zaključil, da ni vozila s hitrostjo, višjo od 60km/h. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi voznica z vožnjo po sredini cestišča kršila cestnoprometne predpise, in sicer določbo 41. člena ZTVC oziroma 1. odst. 13. člena ZVCP, saj ni vozila po desni strani vozišča v smeri vožnje, takšno njeno ravnanje pa je po pravilni prvostopni pravni presoji v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Kot namreč izhaja iz prvostopnih ugotovitev, v primeru, če bi voznica v kritični desni ovinek pripeljala po desnem robu smernega vozišča, kot je to normalno, ne bi bilo potrebe po zaviranju vozila, kot je intenzivno naredila, in bi kritični (umazani in posut) cestni odsek vozišča pri dani hitrosti 60km/h lahko prevozila brez prometne nezgode. Po drugi strani pa je bilo tudi ugotovljeno, da če bi bilo cestišče suho in normalno prevozno, do nezgode kljub napačnemu položaju vozničinega vozila ne bi prišlo, temveč bi do nje prišlo le, če bi voznica intenzivno zavirala pri hitrosti, večji od 80km/h. Prvostopno sodišče je zato pravilno zaključilo, da je vzrok za nesrečo tudi pesek na cestišču ter da voznica ni bila izključno kriva, da pa je njen prispevek k nesreči precejšen, slednjega pa pritožbeno sodišče ocenjuje na 40%.

Podana je torej 60% odgovornost druge tožene stranke, zaradi česar je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v delu, kolikor se odločitev nanaša na drugo toženo stranko, z vmesno sodbo tako spremenilo, da je ugotovilo njeno odgovornost v navedeni višini (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 315. člena ZPP). Da je namreč poleg protipravnega ravnanja druge tožene stranke, njene krivdne odgovornosti ter obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in protipravnim ravnanjem podana tudi zadnja predpostavka odškodninske odgovornosti, to je obstoj škode, je bilo na prvi stopnji tudi že ugotovljeno. Ker pa se prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava z višino le-te ni ukvarjalo, mu je bilo treba zadevo v tem obsegu vrniti v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da odloči še o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo zoper prvo in tretjo toženo stranko ni uspel in je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu potrdilo, je v tem delu potrdilo tudi prvostopno odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker pa je bila prvostopna sodba glede odločitve o odgovornosti druge tožene stranke delno spremenjena in delno razveljavljena, pri čemer bo uspeh tožnika v tem delu odvisen tudi od višine odškodnine, ki mu bo v ponovljenem postopku prisojena, je bilo treba v tem delu razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka ter zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.