Jedro

Sodišče je ugotovilo, da so bila dne 5. 8. 2015 ob dnevnem jutranjem čiščenju poslovalnice tla mokra, pri čemer je bila količina vode na tleh večja kot običajno, razlog pa je bil v nepravilno delujočem stroju tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke iz varstva pri delu izhaja, da imajo talne obloge v poslovalnici visok drsni potencial, zato niso varne z vidika varnosti in zdravja pri delu. Količina vode na takšnih tleh pa je povzročila, da so bila tla drseča, poleg tega pa tožena stranka v času izvajanja mokrega čiščenja tal ni postavila znaka POZOR - SPOLZKA TLA, ki bi ga morala, da bi opozorila na drseča tla. Prav tako pa je tožena stranka opustila opozorila o nošenju ustreznih obuval, saj tožnica ni nosila ustrezne delovne obutve, kar so predpostavljeni vedeli, a je na to niso opozorili. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila svoje dolžno ravnanje po 5. členu ZVZD-1, ker je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem ter z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tako je zaključek, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, pravilen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 23.878,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 10. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Višji zahtevek do zneska 45.398,34 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 6.910,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca in razlogov za to ni pojasnilo, storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med mnenjem izvedenca in medicinsko dokumentacijo v spisu, je podano nasprotje med zaključki izvedenca medicinske stroke dr. A.A., ki je v mnenju tudi zapisal, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela udarec v glavo, vrat, hrbet in desno ramo, njene poškodbe pa nimajo trajnih posledic, poškodbe rotatorne manšete pa ni utrpela, in zaključki specialista ortopeda dr. B.B., ki je tožnico zdravil, da je tožnica dne 8. 5. 2018 dejansko utrpela to poškodbo. Tako gre za takšna nasprotja, da je bil tožničin predlog za postavitev novega izvedenca povsem utemeljen. Sodišče se o predlogu za postavitev drugega izvedenca ni izreklo ne na naroku dne 24. 6. 2021 in ne v sodbi. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je za nastalo škodo soodgovorna v deležu 20 %. Delodajalec je bil v tem primeru malomaren, saj so za čiščenjem ostajala mokra tla. Delo se je izvajalo tik pred odprtjem prodajalne, ko je tožnica pripravljala sendviče in je morala v naglici na drug konec trgovine po artikel, ki ga je potrebovala. Osvetlitev je bila slaba, tla pa so spolzka že sama po sebi. Delodajalec ji ni zagotavljal primerne obutve, zato je uporabljala svojo lastno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če je ne bo samo spremenilo in naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo samo spremeni ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da obstajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi opustitev na strani tožene stranke prišlo do zdrsa in padca tožnice, s tem pa je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je prišlo do takega zaključka, sodbe ni moč preizkusiti. Obveznost plačila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Kljub temu, da je sodišče zapisalo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju postavljenega izvedenca dr. A.A., je njegov zaključek v nasprotju s tem mnenjem. Upoštevalo je namreč celotno tožničino zdravljenje z vsemi operacijami in se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da operativni posegi niso bili medicinsko indicirani in s tem koristni ter potrebni za sanacijo poškodb, ki jih je tožnica utrpela v obravnavani zadevi. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da med operativnimi posegi in posledicami le teh ni pravno relevantne vzročne zveze, ki je bila z napačno odločitvijo zdravnikov pretrgana, je tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2021. Tako škoda ni bila večja zaradi osebnih lastnosti oškodovanke, ampak ravnanja tretjih oseb (zdravnikov), ki je pretrgalo vzročno zvezo in tožena stranka za škodo ne odgovarja. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi tega, ker tožnica trpi zaradi prisotnosti kalcija, uporabiti deljeno vzročnost, vendar tega ni storilo. Pri tožnici bi se težave zaradi tega pojavile v vsakem primeru v relativno kratkem času, čeprav tožnica ne bi padla. Tako bi sodišče moralo upoštevati le posledice, ki jih je tožnica trpela zaradi poškodbe, in ne treh operacij. Tožnica je tudi bistveno več kot 20 % soprispevala k nastali škodi, saj bi lahko čistilko videla, prav tako pa je bila seznanjena z vsakodnevnim čiščenjem in tem, da stroj za seboj pušča vlažno sled. Zato bi lahko preprečila ali zmanjšala nastanek škode, če bi bila bolj pozorna na dogajanje okoli sebe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Predlagata, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišče je v točki 4 obrazložitve navedlo, da ni imenovalo drugega izvedenca medicinske stroke ter se sklicevalo na nadaljnjo obrazložitev. V točkah 22 in 23 obrazložitve je natančno povzelo mnenje sodnega izvedenca in se do mnenja opredelilo ter v točki 24 pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu tožnice za postavitev novega izvedenca. Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke namreč izhaja, da je razlog podaljšanega zdravljenja tožničino predhodno zdravstveno stanje (prisotnost kalcija v tetivi ramena), ki pa ji pred obravnavanim škodnim dogodkom ni povzročalo težav. Ta škodni dogodek pa je kot sprožilni element povzročil aktivacijo zdravstvenih težav, ki so zahtevale dolgotrajno zdravljenje. Ker je sodišče pri presoji tožnici nastale škode upoštevalo teorijo jajčne lupine in je postavljeni izvedenec strokovno odgovoril na pripombe obeh strank, pravilno ni sledilo predlogu po postavitvi novega izvedenca, saj mnenje tožničinega operaterja o tem, da je šlo dejansko za poškodbo in zdravljenje rotatorne manšete, na obseg škode ne vpliva.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti sodba nima, kar bo razvidno v nadaljevanju.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi izvedenega preizkusa po uradni dolžnosti in preizkusa pritožbenih navedb obeh strank ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavljata pritožbi tožnice in tožene stranke. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

11. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena kot prodajalka in se je dne 8. 5. 2015 poškodovala na delovnem mestu. Spodrsnilo ji je pri hoji pred delikatesno linijo, padla je vznak in se poškodovala. To se je dogodilo ob potekanju rednega dnevnega čiščenja pred odprtjem trgovine. Od tožene stranke zahteva povračilo nematerialne in materialne škode, ki ji je nastala v posledici tega škodnega dogodka.

12. Sodišče je o zadevi presojalo skladno z določbo prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l.. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po kateri je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom in skladno z določbo drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadalj.), da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

13. Sodišče je v točki 11 obrazložitve na podlagi izpovedi in izjav tožnice ter prič C.C., D.D., E.E. in F.F. ugotovilo, da so bila dne 5. 8. 2015 ob dnevnem jutranjem čiščenju poslovalnice tla mokra, pri čemer je bila količina vode na tleh večja kot običajno, razlog pa je bil v nepravilno delujočem stroju tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke iz varstva pri delu izhaja, da imajo talne obloge v poslovalnici visok drsni potencial, zato niso varne z vidika varnosti in zdravja pri delu. Količina vode na takšnih tleh pa je povzročila, da so bila tla drseča, poleg tega pa tožena stranka v času izvajanja mokrega čiščenja tal ni postavila znaka POZOR – SPOLZKA TLA, ki bi ga morala, da bi opozorila na drseča tla. Prav tako pa je tožena stranka opustila opozorila o nošenju ustreznih obuval, saj tožnica ni nosila ustrezne delovne obutve, kar so predpostavljeni vedeli, a je na to niso opozorili. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila svoje dolžno ravnanje po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ker je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem ter z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tako je zaključek v točki 15 obrazložitve, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, pravilen.

14. Sodišče je v nadaljevanju tudi pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka zavedala oziroma bi se morala zavedati, da zaradi navedenih opustitev dolžnega ravnanja lahko pride do škodnih posledic pri zaposlenih, pa te dolžnosti ni izpolnila. Zaradi tega je prišlo do zdrsa in padca tožnice in je s tem podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je kot posledico tega utrpela tožnica. Ugotovilo pa je, da je tožnica k nastali škodi tudi sama prispevala, saj se je zavedela možnosti zdrsa na tej liniji že zaradi drsečih suhih tal, zato bi ob primerni pozornosti na dogajanje okoli sebe in skrbnosti na delovnem mestu, lahko nastanek škode preprečila s tem, da ne bi hodila po trasi, kjer je potekalo strojno čiščenje in bi nosila primerno delovno obutev. Če njena obutev ni bila več primerna, pa bi novo morala zahtevati od tožene stranke, a tega ni storila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 20 %, tožena stranka pa 80 %, je tako pravilna.

15. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ob poškodbi na delovnem mestu dne 8. 5. 2015 utrpela udarnino glave, desnega ramena in nateg vratnih vretenc, z veliko verjetnostjo pa je izvedenec izključil možnost, da bi takrat prišlo do pretrganja rotatorne manšete, ker to iz MRI preiskave ne izhaja, jasno pa je viden problem kalcija v tetivi SSP. Tako je bil glavni vzrok tožničinim težavam problem vnetnega dogajanja zaradi kalcija. Prvi operativni poseg je bil namenjen izboljšanju tožničinega zdravstvenega stanja, naknadno zdravljenje pa je bilo namenjeno odpravi komplikacij pri prvem posegu. Težave, ki jih je imela tožnica, so posledica kalcija v tetivi supraspinatusam KRBS-a in kapsulitisa ramena, vendar pa je izvedenec ob tem ugotovil, da je bil prav padec in z njim nastale poškodbe tožnice sprožilni element za njene zdravstvene težave. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati celotnega poteka zdravljenja, ker tožnica trpi zaradi prisotnosti kalcija in bi se težave pri njej pojavile v vsakem primeru v relativno kratkem času, čeprav tožnica ne bi padla.

16. Zdravljenje tožnice kot posledica nesreče pri delu je trajalo dlje kot bi trajalo običajno zdravljenje tovrstnih poškodb. Izvedenec je ugotovil, da je bilo zdravljenje zaključeno 25. 3. 2019, ko je bila tožnici priznana III. kategorija invalidnosti. Tako je trajalo skoraj pet let, čeprav bi običajno zdravljenje tožnice, vključno z operacijo rotatorne manšete trajalo šest mesecev. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo teorijo jajčne lupine, saj je razlog podaljšanemu trajanju zdravljenja tožničino predhodno zdravstveno stanje in sicer prisotnost kalcija v ramenski tetivi. Tako je tožnica upravičena do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode njeno predhodno zdravstveno stanje, in dejstvo, da bi v bodočnosti v zvezi z desnim ramenom imela določene težave, ni pomembno. Tožnici so težave nastale kot posledica delovne nezgode.

17. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ji je priznalo celotni vtoževani znesek 17.000,00 EUR. Tožnica je trpela zelo hude bolečine nekaj dni v različnih obdobjih, dva do tri mesece hude bolečine, srednje hude telesne bolečine stalno štiri dni do pet mesecev, srednje hude do enega leta, lahke stalno eno do dve leti ter lahke občasno ves čas zdravljenja. Prestala je tri operativne posege, bila je hospitalizirana, večkrat so jo prevažali z rešilnim avtomobilom, ji jemali kri, vsaj osemkrat je obiskala travmatološko ambulanto in sto dvanajst krat osebnega zdravnika, bila večkrat na fizioterapiji, jemala protibolečinske tablete. Na podlagi tega je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je primerna s strani sodišča prve stopnje dosojena odškodnina iz tega naslova, saj je pravilno upoštevalo vse okoliščine.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi odškodnino iz naslova strahu v vtoževanem znesku 2.000,00 EUR. Upoštevalo je tako izpoved tožnice in mnenje izvedenca, da se je tožnica ob padcu hudo prestrašila zaradi nenadnosti in nepričakovanosti dogodka, da se je primarni strah ob prihodu v bolnico zmanjšal na srednjo intenziteto, da je imela strah pred vsako operacijo, da je zelo verjetno imela sekundarni strah blažje oblike ves čas zdravljenja, saj to ni potekalo tako, kot si je želela.

19. Utemeljeno je zavrnilo tožničin zahtevek v višini 15.500,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica zaradi padca nima posledic, zato njenim navedbam in izpovedi, da je bistveno ovirana zaradi hujših bolečin že pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in da ima zmanjšano splošno fizično aktivnost, upravičeno ni verjelo. V zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, je sodišče utemeljeno sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da je sicer vidnih devet operativnih brazgotin v dolžini od 0,5 do 1 cm, da se nekatere prekrivajo, niso pa vpadljive in se s pogovorne razdalje komaj vidijo. Tako ji je sodišče utemeljeno iz tega naslova dosodilo znesek 500,00 EUR, višji vtoževani znesek pa je zavrnilo.

20. Tožnica je uveljavljala tudi materialno škodo, ki ji je v posledici nastala. Sodišče prve stopnje ji ni priznalo povračila opravljenih samoplačniških pregledov, priznalo pa ji je potne stroške, ki so ji nastali v zvezi s pregledi, fizioterapijo in zdraviliškim zdravljenjem v višini 527,62 EUR in znesek 9.820,00 EUR iz naslova tuje pomoči in sicer za 2.050 ur po urni vrednosti 5,00 EUR.

21. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v tem primeru znesek 29.847,62 EUR in je tožnica ob upoštevanju 20 % soprispevka upravičena do 23.878,10 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je tožnica pri toženi stranki vložila odškodninski zahtevek (dne 25. 10. 2017) dalje do plačila.

22. Pritožbeno sodišče je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.