15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. – B., d. n. o., o. p., Z. pri Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 284/2005 z dne 8. 11. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 717/2005 z dne 25. 8. 2005 in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 79/2005 z dne 12. 4. 2005 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo pritožnikovo tožbo na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da še traja in da ga je delodajalec (tožena stranka v delovnem sporu) dolžan pozvati na delo. Posledično je zavrglo tudi njegov zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je pritožnik vložil tožbo po preteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR). Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 2., 8., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev samovoljna in očitno napačna. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišč, da je rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR prekluziven, ki prične teči že z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je takšna razlaga zakonske določbe ozka oziroma da za takšno razlago ni podlage v zakonskem besedilu niti ni podlage v tretjem odstavku 8. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ-MP, št. 4/84, Uradni list RS, št. 15/92, MP – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158), po katerem naj bi začel teči rok za sodno varstvo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato posebej izpostavlja neusklajenost ZDR s Konvencijo MOD št. 158. Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih revizijskih navedb, povezanih z rokom iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Ob tem navaja, da zgolj trditev sodišča, da je rok prekluziven, zanj ne predstavlja argumentiranega in logičnega obrazloženega zaključka. Z izpodbijano odločitvijo naj bi mu bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane odločbe. Stroške v zvezi z ustavno pritožbo priglaša po Odvetniški tarifi.

B.

3.Očitek pritožnika, da je izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča samovoljna in očitno napačna, pomeni zatrjevanje njene arbitrarnosti in s tem njene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To kršitev pa bi lahko Ustavno sodišče ugotovilo le, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar odločitvi Vrhovnega sodišča takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati, saj je navedlo bistvene pravne argumente za svojo odločitev. V obravnavanem delovnem sporu se je postavilo vprašanje pravočasnosti tožbe. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da je pritožnik zamudil 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, se je Vrhovno sodišče strinjalo z njuno odločitvijo, da se tožba kot prepozna zavrže. Kdaj začne teči rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR, zakaj ta procesna predpostavka v pritožnikovem primeru ni bila izpolnjena, sta izčrpno obrazložili že nižji sodišči. Vrhovno sodišče pa je podrobneje obrazložilo, kateri primeri sodnega varstva so urejeni v 204. členu ZDR, s poudarkom na roku za neposredno sodno varstvo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Zakaj navedeni rok ni podaljšljiv, pa sta tako Višje delovno in socialno sodišče kot Vrhovno sodišče zadostno utemeljili. Izpodbijani odločitvi zato ni mogoče očitati arbitrarnosti in neskladnosti z 22. členom Ustave, niti ji ni mogoče očitati, da bi bila v tem delu neobrazložena. V samo pravilnost presoje sodišča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Očitek pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegove revizijske navedbe o mednarodnopravni ureditvi rokov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika 22. in ne 25. člena Ustave, kot pomotoma zatrjuje pritožnik, je bilo treba, glede na gornje ugotovitve, prav tako zavrniti kot neutemeljen. Revizijsko sodišče se sicer res ni izrecno opredelilo do te revizijske navedbe, se je pa do tega očitka obširno opredelilo Višje delovno in socialno sodišče.

5.Pritožnik zatrjuje tudi, da so sodišča razlagala tretji odstavek 204. člena ZDR na način, ki je neskladen s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tudi ta očitek je neutemeljen. Kot je že Vrhovno sodišče poudarilo, se je v delovnem sporu kot bistveno postavilo vprašanje pravočasnosti tožbe. Pritožniku rok, kot procesna predpostavka za vložitev tožbe, ni sporen. Niti mu ni sporno, da je rok prekluziven. Sporno mu je le stališče sodišč, da 30 dnevni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tretjega odstavka 204. člena ZDR prične teči od vročitve odpovedi dalje in ne šele, ko je posamezniku dejansko zaključeno delovno razmerje. Glede na določbo tretjega odstavka 204. člena, po kateri se sodno varstvo lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa sodiščem ni mogoče očitati, da bi bila njihova razlaga te zakonske določbe neskladna s to človekovo pravico.

6.Pritožnikovih navedb, da so izpodbijani akti v nasprotju z načelom pravne države, s čimer zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, Ustavno sodišče ni ocenjevalo. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

7.Kolikor je mogoče pritožnikovo navedbo o neskladnosti tretjega odstavka 204. člena ZDR s Konvencijo MOD št. 158 razumeti kot predlog za ustavno presojo navedene zakonske določbe, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem predpisu, ta predpis odpravilo ali razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan