Jedro

Posamične verbalne grožnje niso preganjanje zaradi vere, rase, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, zato je prosilčeva vloga za azil tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno neutemeljena. Pravilno jo je torej tožena stranka zavrnila v t.im. pospešenem postopku. Ne gre za kršenje načela združitve družine, če se tožniku kot osnovnemu prosilcu za azil ta azil ne prizna, o prošnjah družinskih članov pa še ni odločeno.

Izvenzakonski partner ni družinski član po ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je iz njegove vloge očitno, da mu na Kosovu, torej v delu izvorne države, iz katerega prihaja, ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) ter mu hkrati na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v svoji odločbi za svojo odločitev navedla tožena stranka. Pojasnilo je, kdaj se lahko odloča v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je ocenilo za pravilno presojo tožene stranke, da razlogi, ki jih je v svoji prošnji za zapustitev izvorne države navedel tožnik, torej da so mu kot Romu verbalno grozili, da ne sme več delati v mestu P. in da fizično nikoli ni bil napaden, očitno kažejo na to, da ni upravičen do priznanja azila. Ker tudi v tožbi drugih razlogov ni navedel, se je prvostopno sodišče strinjalo s presojo tožene stranke, da verbalnega nadlegovanja, ki ga je opisal tožnik v svoji prošnji za azil, ni mogoče šteti za preganjanje zaradi rase, vere, nacionalnosti, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč da gre le za posamezna dejanja nadlegovanja in diskriminacije. Ker je tožnik Rom, romska etnična skupnost pa je tudi na območju Kosova po poročilih mednarodnih organizacij zaščitena pred preganjanjem, je torej pravilen sklep, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in pravnega standarda, kakršen se je v upravno-sodni praksi uveljavil v azilnih postopkih. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, ker so bili pavšalni in poleg tega v njih ni bilo navedenih nobenih drugih razlogov za zapustitev izvorne države, kot jih je tožnik navedel že v svoji prošnji za azil. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, katera dejstva in okoliščine ter viri o razmerah v izvorni državi kažejo na to, da prosilec tam očitno ni ogrožen oziroma mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem je treba z gotovostjo skleniti, da razlogi, ki jih prosilec uveljavlja, po intenzivnosti ali naravi niso ali ne sodijo med razloge za podelitev mednarodne zaščite, oziroma je iz poročil razvidno, da so razmere v prosilčevi izvorni državi takšne, da mu očitno ne grozi preganjanje. Tožena stranka pa ni pribavila poročila UNHCR iz marca 2005, iz katerega izhaja, da so na Kosovu takšne razmere, da se na priporoča vračanje Romov, Aškalov in Ciganov tja v primerih, ko pripadniki teh etničnih skupin v azilnem postopku uveljavljajo objektivno utemeljen strah pred preganjanjem. Zato tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev tožnikove prošnje. Tožena stranka tudi ni ugotovila dejanskega namena vložitve prošnje in ni utemeljila, da prosilec ne potrebuje zaščite v obliki azila. Zato je odločitev tožene stranke v tem primeru preuranjena. Ker tega ni prvostopno sodišče odpravilo oziroma samo dopolnilo, je napačna tudi prvostopna sodba. Kršeno je tudi načelo o nevračanju. Prvostopno sodišče tudi navaja, da iz tožnikove prošnje ni razvidno, ali se njegova izvenzakonska partnerka AA nahaja v Sloveniji. Ta partnerka se nahaja v Sloveniji in je pri sektorju za azil dne 10.3.2005 zaprosila za azil. V tem času je rodila otroka, zato bi vrnitev tožnika pomenila razbitje mlade družine. Tožnik je bil v izvorni državi izpostavljen kontinuiranim grožnjam, ki so po vsebini zelo resne. Tožena stranka pa ni ugotavljala in tudi ne upoštevala konteksta, v katerem so bile vse te besede izrečene. Glede na stopnjevanje groženj je resno fizično nasilje le še vprašanje časa. Iz tožnikovih izjav torej ne izhaja, da ne potrebuje zaščite. Z odločbo tožene stranke je odločeno tudi, da mora v roku treh dni po pravnomočnosti odločbe zapustiti Slovenijo. Vrnitev pa bi pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pa predstavlja kršitev temeljne človekove pravice načela nevračanja, ki jo jamči tako Ustava Republike Slovenije kot mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija sklenila in se na njenem območju neposredno uporabljajo. Ker obstaja realna možnost, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma izpostavljen izgonu na ozemlje, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju, torej njegovo vračanje v izvorno državo ni dopustno.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izvede ponujene dokaze in razsodi, da se prvostopna sodba in odločba tožene stranke odpravita ter se ugodi predlogu za priznanje azila, podrejeno pa, da se izpodbijana prvostopna sodba razveljavi in se zadeva vrne pristojnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Pritožbeno sodišče je že v več primerih pojasnilo, da se azilni postopek lahko vodi v dveh oblikah, in sicer v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil) ali v rednem azilnem postopku. Postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil se lahko vodi v primeru, če je že iz tožnikove vloge očitno, med drugim tudi, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Na to določbo je oprla svojo odločitev v obravnavanem primeru tudi tožena stranka in s tem se je strinjalo tudi prvostopno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih za svoj odhod iz izvorne države navaja tožnik v prošnji, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. ZAzil sicer izrecno ne določa, kaj se šteje za preganjanje, zato sta tožena stranka in prvostopno sodišče svojo odločitev pravilno oprla na pravni standard preganjanja, ki se je v upravnosodni praksi uveljavil na podlagi knjige Zakon o statusu begunca avtorja Jamesa C. Hathaway-a in Direktive Sveta Evropske unije, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. To pa pomeni, da bi moral tožnik izkazati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, nacionalnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in sicer na tak način, da bi bil trajno in sistematično izpostavljen kršitvam osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države oziroma, da bi bil izpostavljen trpinčenju oziroma mučenju, pri čemer ga država zoper takšno preganjanje ne bi zaščitila.

Tožnik pa niti sam ni zatrjeval, da bi bil izpostavljen takšnemu trajnemu in sistematičnemu kršenju osnovnih človekovih pravic. V prošnji je sam navedel, da so mu na Kosovu grozili neznanci in da so bile te grožnje zgolj verbalne in usmerjene v to, da naj kot Rom neha delati v P. Povedal je tudi, da teh groženj nikoli ni prijavil policiji oziroma mirovnim silam, ki na Kosovu so. Posamične verbalne grožnje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Iz poročil, na katere je svojo odločitev oprla tožena stranka in tudi iz poročila, ki ga je tožbi priložil tožnik, ne izhaja, da bi na Kosovu obstojale okoliščine, ki bi objektivno utemeljevale tožnikovo prošnjo za azil in njegov subjektivni strah pred preganjanjem. O utemeljenosti tožnikovega objektivnega in subjektivnega strahu pred preganjanjem pa tudi pritožbeno sodišče glede na okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil oziroma izhajajo iz poročil mednarodnih organizacij, meni, da ni utemeljen. To potrjuje tudi dejstvo, da tožnik zatrjevanih groženj ni prijavil niti policiji niti mednarodnim silam, ki so na Kosovu in bi ga zoper take grožnje s svojim delovanjem lahko zaščitile.

Prvostopno sodišče in tožena stranka nista napravila očitanih kršitev pravil postopka. Oba sta namreč v obrazložitvi svojih aktov navedla, katera so tista dejstva in okoliščine ter viri o razmerah v tožnikovi izvorni državi, ki kažejo na to, da prosilec v njej ni preganjan.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na poročila o stanju na Kosovu, in sicer poročilo OSCE (OVSE) Mission in Kosovo, Muncipial profil Peć, februar 2005. Ker se ni sklicevala tudi na poročilo UNHCR iz marca 2005, na katerega se sklicuje tožnik, pa ni nepopolno ugotovila dejanskega stanja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je natančno pojasnila tudi, zakaj meni, da tožnikov strah pred preganjanjem v izvorni državi ni niti objektivno niti subjektivno pogojen, s čemer je zadostila tudi priporočilu o nevračanju Romov na Kosovo, če v azilnem postopku uveljavljajo in dokažejo objektivno utemeljen strah pred preganjanjem, zajetem v poročilu UNHCR iz marca 2005. Pritožbeno sodišče tudi meni, da s tem, ko je tožena stranka tožniku določila rok za zapustitev Slovenije in je to potrdilo prvostopno sodišče, ni kršeno načelo o nevračanju. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na Kosovu živijo tudi tožnikovi starši, po tožnikovem zatrjevanju brez groženj in preganjanja. Kosovska policija in mednarodne sile bi namreč tožniku v primeru kakršnihkoli groženj lahko zagotovila ustrezno varstvo v izvorni državi.

Tožnikovo sklicevanje v pritožbi na prisotnost njegove izvenzakonske partnerice v Sloveniji, na njeno vlogo za priznanje azila ter na to, da je v Sloveniji rodila tožnikovega otroka, po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Po 3. členu ZAzil se pravica do azila prizna tudi ožjim družinskim članom begunca, mednje pa sodi zakonec, ne pa tudi izvenzakonski partner. Izvenzakonski partner je po določbi 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izenačen z zakoncem le v tistih pravicah, ki mu jih zakon posebej določa. Ker ZAzil takega enakega obravnavanja za izvenzakonskega partnerja prosilca ne določa, se izvenzakonski partner ne šteje za družinskega člana v smislu 3. člena ZAzil. Prosilčevi otroci kot družinski člani glede priznanja azila delijo njegovo usodo, seveda, če so razlogi in okoliščine, zaradi katerih so zapustili matično državo, vezani na razloge, ki so bili razlog za zapustitev matične države prosilca samega oziroma če gre za združitev družine. V tem upravnem sporu pa se odloča le o pogojih za priznanje azila tožniku, ne pa tudi njegovim družinskim članom, ki bodo ob enakih okoliščinah vezani na tožnikovo usodo v tem azilnem postopku. Glede na navedeno je torej neutemeljeno navajanje v pritožbi, da bi zavrnitev tožnikove prošnje za azil pomenila razbitje mlade družine.

Takšna razlaga ZAzil v zvezi z izvenzakonskim partnerjem in združitvijo družine izhaja tudi iz Direktive Sveta Evropske skupnosti, št. 2003/86/ES z dne 22.9.2003. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.