Jedro

Odločba o odpravi odločbe o upravičenosti do otroškega dodatka v višjem znesku in dolžnosti vrnitve preplačila, je postala pravnomočna, zato je tožena stranka neupravičeno prejete zneske razlik otroškega dodatka dolžna vrniti tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v I. odstavku izreka tako, da se datum 18. 11. 2011 nadomesti z datumom 2. 12. 2014, in - v III. odstavku izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 57,95 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (del I. odstavka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 47,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.761,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje do plačila (I. odstavek izreka). Tožbeni zahtevek v delu na plačilo zakonskih zamudnih obresti že od dneva prejema neupravičeno prejetih zneskov razlik otroškega dodatka je zavrnilo (II. odstavek izreka). Sklenilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (III. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je bila v tej zadevi brez predloga in pravne podlage izdana množica upravnih odločb, je bila njena pravna varnost zmanjšana do te mere, da ji niso bile zagotovljene ustavne pravice, predvsem pravica iz 22. člena Ustave RS. Sodišče bi ob izvedbi vseh predlaganih dokazov, tudi z zaslišanjem delavke pristojnega centra za socialno delo, prišlo do zaključka, da pred izdajo odločbe z dne 19. 11. 2010 ni navedla neresničnih podatkov, kar je bil razlog za izdajo kasnejše odločbe, zato ni bila neupravičeno obogatena za razlike otroškega dodatka. Tega ni storilo, saj se je neutemeljeno sklicevalo na pravnomočnost odločbe z dne 13. 9. 2011 in dokazni predlog le pavšalno zavrnilo. Poleg tega se ni opredelilo do njenih navedb iz tožbe in pripravljalnih vlog, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba ima tudi takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je otroški dodatek prejemala na podlagi pravilno sporočenih podatkov, ni materialno pravne podlage v 103. členu ZSDP, niti OZ. Ni bila obogatena, temveč je otroški dodatek prejemala v višini, kot je izhajala iz odločbe, izdane na podlagi pravilno sporočenih podatkov na obrazcu z dne 19. 11. 2010. Trditev v zvezi s tem tožnik sploh ni prerekal. Postopek obnove odločbe z dne 19. 11. 2010 se je vodil zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar pa ni obnovitveni razlog. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je imel tožnik na razpolago vse ustrezne podatke v uradnih evidencah. Do zmotne uporabe materialnega prava je prišlo tudi glede obrestnega dela zahtevka. Datum 18. 11. 2011, ko naj bi prejela opomin z dne 16. 11. 2011, je sodišče določilo izven tožnikovih trditev in s tem kršilo razpravno načelo. Opozarja, da je tožnik na naroku 22. 3. 2016 postavil podredni obrestni zahtevek, s katerim je plačilo zakonskih zamudnih obresti uveljavljal šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče ob zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka o podrednem sploh ni odločalo, in je tožniku prisodilo celo več, kot je podredno zahteval, torej mimo postavljenega zahtevka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve(1) v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu na plačilo glavnice, nepravilna pa je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljanih.

5. Smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženkinih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu, poleg tega je utemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge.

6. Toženka tako neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanih navedb. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Ker je za odločitev v zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, edino pomembno, da je odločba z dne 13. 9. 2011 postala dokončna in pravnomočna, so vse ostale navedbe v zvezi z izdajo te odločbe in odločbe z dne 19. 11. 2010 brezpredmetne. Toženka sicer sploh konkretno ne pojasni, do katerih navedb, se naj sodišče ne bi opredelilo, zato se do tega pritožbenega očitka ni mogoče niti določneje opredeliti.

7. Ker okoliščine v zvezi z izdajo odločb z dne 13. 9. 2011 in z dne 19. 11. 2010 za odločitev v zadevi niso pomembne, je sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem delavke centra za socialno delo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze ni neomejena. Tako med drugim ni treba izvajati dokazov, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je tudi sicer zatrjevana povsem pavšalno in nekonkretizirano, zato se tudi do tega očitka ni mogoče določno opredeliti.

9. V tej zadevi se spor nanaša na vračilo preplačila otroškega dodatka. Po odločbi z dne 19. 11. 2010 je bila toženka upravičena do otroškega dodatka v znesku 377,22 EUR mesečno od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2011. Po preverjanju podatkov o dohodkih je bil postopek po uradni dolžnosti zaradi novih dejstev obnovljen. Z odločbo z dne 13. 9. 2011 je bila odločba z dne 19. 11. 2010 odpravljena in odločeno, da je toženka upravičena do otroškega dodatka v znesku 201,25 EUR mesečno od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2011.(2) Hkrati je bilo z II. točko izreka odločeno, da je dolžna toženka vrniti neupravičeno prejete zneske otroških dodatkov v višini 1.761,36 EUR, kar pa je bilo z odločbo z dne 7. 8. 2014 izrečeno za nično.

10. Odločba z dne 13. 9. 2011 je bila izdana na podlagi 103. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami), ki je določal, da center, če se v času priznanja pravic ugotovi, da so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za uveljavljanje posamezne pravice po tem zakonu, izda odločbo o prenehanju te pravice oziroma o njeni spremembi in zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev. Če jih ne izterja v 90 dneh od pravnomočne odločbe, mora vso dokumentacijo v treh izvodih poslati ministrstvu, ki preko državnega pravobranilstva začne postopek zaradi vračila neupravičeno pridobljene premoženjske koristi z zamudnimi obrestmi.

11. Zoper odločbo z dne 13. 9. 2011 pritožba ni bila vložena, zato je postala dokončna in pravnomočna. Po 225. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, pravnomočna. To pa je, kot že navedeno, za odločitev v zadevi edino relevantno. Pravnomočen upravni akt zavezuje tako stranki kot sodišče, nadaljnje razpravljanje o razmerju pa je izključeno. Pritožbene navedbe v zvezi z izdajo odločb z dne 19. 11. 2010 in z dne 13. 9. 2011, vključno s pravilnostjo sporočenih podatkov, utemeljenostjo obnovitvenega razloga in zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave RS, so zato brezpredmetne.

12. Toženka je na podlagi odločbe z dne 13. 9. 2011 od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2011 upravičena do otroškega dodatka v znesku 201,25 EUR oziroma 202,01 EUR mesečno. Ker je za november in december 2010 ter januar do avgust 2011 prejemala otroški dodatek v višini 377,22 EUR mesečno, gre v konkretnem primeru za dejanski stan iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami). Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je po 1. odstavku 190. člena OZ prejeto dolžan vrniti. Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Pomeni, da je toženka dolžna vrniti neupravičeno prejete zneske razlik otroškega dodatka v skupnem znesku 1.761,36 EUR. Pritožba je zato v delu, ki se nanaša na vračilo glavnice, neutemeljena.

13. Utemeljena pa je pritožba v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Po 193. členu OZ je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti dolgove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker iz sodnega spisa ni razvidno, da bi toženka 18. 11. 2011 sploh prejela opomin z dne 16. 11. 2011, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi, tečejo zakonske zamudne obresti na podlagi 193. člena OZ od vložitve tožbe dalje, kar toženec tudi sicer uveljavlja z navidezno podredno postavljenim zahtevkom.(3)

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Torej v I. odstavku izreka glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti tako, da se datum 18. 11. 2011 nadomesti z datumom 2. 12. 2014, torej datumom vložitve tožbe. V preostalem je pritožbo na temlju 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu I. odstavka izreka glede glavnice potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob delno spremenjeni prvostopenjski sodbi uspeh toženke v sporu po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %. Zato je bilo potrebno hkrati spremeniti tudi III. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločiti, da ji je tožnik glede na uspeh v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skupnem znesku 57,95 EUR. Pri odmeri je pritožbeno sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) upoštevalo vrednost spornega predmeta in priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 113,10 EUR, za narok po tar. št. 3102 v znesku 104,40 EUR, za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj zanaša 289,75 EUR. Upoštevaje uspeh v sporu znaša povračilo stroškov 57,95 EUR.

16. Ker je toženka s pritožbo delno uspela (20 %), ji je tožnik dolžan v skladu s 165. členom ZPP sorazmerno povrniti še stroške pritožbe v znesku 47,80 EUR. Stroški pritožbe obsegajo 139,20 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 194,20 EUR, ter sodne takse za pritožbo (45,00 EUR). Glede na 20 % pritožbeni uspeh znaša povračilo stroškov 47,80 EUR.

(1) Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče šteje, da pritožba zoper zavrnili II. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje ni bila vložena. V tem delu je namreč toženka uspela.

(2) Za julij in avgust 2011 znaša otroški dodatek 202,01 EUR.

(3) Tožnik je zakonske zamudne obresti s tožbo uveljavljal od dneva prejema vsakokratnega mesečnega zneska otroškega dodatka, na naroku dne 22. 3. 2016 pa podredno od vložitve tožbe dalje.