Jedro

OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ ga pozna in ureja le zelo skromno v členu OZ, ki ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila del, ki jih je tožeča stranka kot podjemnik opravila za toženo stranko kot naročnico.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta stranki tega spora sklenili podjemno pogodbo. Tožeča stranka je bila kot podjemnica dolžna izdelati estrihe in hidroizolacijo v pritličju in prvem nadstropju stanovanjske hiše po dogovorjenih cenah. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je znašala dogovorjena cena za hidroizolacijo v pritličju 13,00 EUR/m2, in tega pritožba ne izpodbija, kot tudi ne ostalih površin in cen. Dela je tožeča stranka zaključila. Po opravljenem delu je tožeča stranka izstavila račun v višini 3.800,50 EUR dne 3. 9. 2011 (račun št. 3. 9. 2011, račun št . 79/2011, priloga A2), plačilni rok je znašal 30 dni. Toženi stranki ga je poslala tako, da ga je prejela 21. 9. 2011. 3. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom, da so na stvari obstajale napake. Branila se je tudi z ugovorom, da so bile vgrajene količine materiala manjše od zaračunanih.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila tožena stranka najkasneje ob prejemu računa seznanjena z opravljenimi deli in pozvana k pregledu in prevzemu. Tožena stranka ni navedla, kdaj in katere konkretne napake naj bi bila grajala, in tudi ne, komu. Tožena stranka tudi ni navedla, da bi od tožeče stranke zahtevala odpravo napake in bi zato dala primeren rok. Prvostopenjsko sodišče je zato ugodilo zahtevku za plačilo opravljenega dela (3.800,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2011 naprej.

5. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka in sicer izključno zoper tisti del, v katerem je bilo odločeno o zahtevku za plačilo opravljenega dela. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ker ni pravočasno predlagala postavitev izvedenca glede dogovora o vrsti in ceni del. Pritožba je v nadaljevanju še pojasnila, da bi tožeča stranka lahko obseg opravljenih del in njihovo vrednost dokazala zgolj z izvedencem gradbene stroke, kvečjemu z gradbenim dnevnikom in knjigo obračunskih izmer. Vodila pa ni nobenega od njiju. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je tožena stranka ugovarjala ne le kakovosti izvedenih del, temveč tudi količinski izvedbi del, za to pa je ponudila tudi ustrezna dokazna sredstva. Stališče prvostopenjskega sodišča naj bi bilo napačno, saj je v konkretnem primeru šlo predvsem za preveč zaračunan material. Pritožba še očita neobjektiviziranost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. 6. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Ko podjemnik zaključi z delom, mora pozvati naročnika, da pregleda in prevzame izvršeno delo (2. odstavek 633. člena OZ). S prejemom računa je – po ustaljeni sodni praksi – podjemnik opravil to svoje breme iz 2. odstavka 633. člena OZ. Od prejema računa teče rok za pregled in grajanje napak (1. odstavek 633. člena OZ). Pravila za grajanje napak so razmeroma stroga do naročnika. Grajanje mora biti opredeljeno in pri očitnih napakah je vezano tudi na razmeroma kratke roke. Dejansko stanje glede resničnosti trditev o obstoju napak je lažje ugotoviti, če od izvršitve del do uveljavljanja pravic zaradi domnevnega obstoja napak ne mine preveč časa. Ti kratki roki služijo posledično tudi lažjemu reševanju sporov.

8. OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ pa ga pozna in ureja le zelo skromno v 285. členu OZ, ki pa ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.

9. Pritožba ne napada stališča prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni grajala napake, ni zahtevala njene odprave in ni postavila roka. Pač pa pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo ugovor tožene stranke v teku prvostopenjskega postopka, da tožeča stranka v količinskem smislu ni izpolnila svoje obveznosti.

10. Tožena stranke v okviru prvostopenjskega postopka ni prerekala v računu tožeče stranke navedenih površin, za katere naj bi tožeča stranka izdelala hidroizolacijo in položila estrih, in ne površin. V pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2013 je na str. 2 in nasl. (l. št. 28 in nasl.) najprej grajala napake, in sicer povsem nedoločno. V nadaljevanju (str. 4 – l. št. 30) pa je prerekala, da bi tožeča stranka vgradila stiropor debeline 6 in 8 cm, in armirani estrih v debelini 5 - 6 cm. Vgradnja tanjšega stiropora od dogovorjenega in zaračunanega, pa lahko pomeni le stvarno napako. Tožena stranka ni zatrjevala obstoja napake na način, kot ga predvideva 633. člen OZ, in ni uveljavljala pravic, kot jih predvideva 639. člen OZ, je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo opravljenega dela. Ker je tožena stranka ni uveljavljala na način, kot je predviden v OZ, je prvostopenjsko sodišče odločilo o napaki pravilno. Na temelju 1. odstavka 299. in 1. odstavka 378. člena OZ je pravilno odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih.

11. Oprava dela se lahko dokazuje na vsak način. Formalnega dokaznega pravila, po katerem bi se lahko dokazovalo opravo dela zgolj z izvedencem, ali določenimi listinami (gradbenim dnevnikom in knjigo obračunskih izmer), ZPP ne pozna.

12. Pritožba očita tudi neobjektiviziranost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Ker podrobnosti glede tega ne navaja, na te očitke niti ni bilo mogoče odgovoriti.

13. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.