Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V takšnih primerih, ko je jasno, da tožeča stranka lahko uspe s svojim tožbenim zahtevkom zgolj zoper eno od toženk, gre taka previdnost lahko le na njen lastni stroškovni rizik, kar velja tudi v primeru umika tožbe.
I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.
II. Tožeča stranka mora drugi toženi stranki v 15 dneh povrniti 85,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 11.846,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna drugotoženi stranki plačati 6.687,43 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep v tistem delu, v katerem je odločeno, da je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške postopka (III. točka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je potrebno izpolnitev zahtevka v smislu 158. člena ZPP presojati širše, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede pomena pasivnosti drugotožene stranke, ker ni priglasila izločitvene pravice in ni prerekala priznane izločitvene pravice tožeči stranki v stečajnem postopku prvotožene stranke. Tožba zoper drugotoženo stranko je bila v času vložitve potrebna, tožbenemu zahtevku se je protivila in se štela za lastnico poslovnih prostorov. Pasivna legitimacija drugotožene stranke je bila v času vložitve tožbe vsekakor podana, saj je z dejanji in listinami izkazovala, da je ona lastnica nepremičnin, vložila je tudi predlog za vknjižbo. Zgolj zavrnitev predloga za vknjižbo ni odpravila spornosti razmerja, pač pa je do preobrata v pravnem prometu in prenehanja pravnega interesa za tožbo tudi zoper drugotoženo stranko prišlo šele kasneje, ko je bila izločitvena pravica tožeče stranke priznana v stečajnem postopku in ko je bila sklenjena pogodba o priznanju lastninske pravice. Opustitev ravnanj drugotožene stranke, da bi v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na nepremičninah, ki so predmet pravdnega postopka, je šteti, kot da je tožbeni zahtevek pripoznala. Spornost razmerja ni odpadla zaradi ravnanja prvotožene stranke, pač pa zlasti zaradi ravnanja drugotožene stranke. Pritožnica na koncu še poudarja, da med izpolnitvijo tožbenega zahtevka 13. 1. 2015 in umikom tožbe 18. 4. 2016 niso nastali nobeni dodatni stroški postopka.
3. Druga tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka v tej zadevi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialnopravno vsebino določbe 158. člena ZPP. V pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni zagrešilo. Sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.
6. Tožnica je v tem postopku zahtevala ugotovitev, da je lastnica poslovnih prostorov, ki so bili predmet spora med pravdnima strankama, po primarnem zahtevku od druge toženke, ki ni bila zemljiškoknjižna solastnica spornega deleža na nepremičnini, po podrednem pa od prve toženke, takrat zemljiškoknjižne solastnice. Tožeča stranka je tožbo zoper obe toženki vložila „iz previdnosti“ oziroma kot sama navaja v tožbi, zaradi negotovosti, ali bo ugodeno predlogu druge toženke za vknjižbo lastninske pravice do višine njenega solastninskega deleža. V takšnih primerih, ko je jasno, da tožeča stranka lahko uspe s svojim tožbenim zahtevkom zgolj zoper eno od toženk, gre taka previdnost lahko le na njen lastni stroškovni rizik, kar velja tudi v primeru umika tožbe.(1)
7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka 15. 4. 2016 umaknila tožbo zoper drugo toženko, ta pa je privolila v umik in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Glede izpolnitve zahtevka ni sporno, da ga je izpolnila prva toženka s tem, ko je na podlagi pogodbe z dne 1. 12. 2014 tožnici priznala lastninsko pravico na spornih poslovnih prostorih. Prvostopenjsko sodišče je zato odločilo pravilno, ker je ugotovilo, da ni podanih utemeljenih okoliščin, ki bi tožnico razbremenile povrnitve obveznosti pravdnih stroškov, saj ne gre za izjemo od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka. Druga toženka ni izpolnila zahtevka in ga tudi ne bi mogla, kot je sama poudarjala, saj ni bila zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine. Za odločitev o povrnitvi stroškov po tej določbi tudi ni pravno odločilno, da se je zahtevku protivila, prav tako ne, ali je bila tožba potrebna ter ali je bila pasivno legitimirana. Še manj odločilno je, kar poudarja pritožba, da naj bi bila druga toženka pasivna v stečajnem postopku nad prvo toženko in s tem preprečila drugačen potek postopka, v katerem bi bili pravdni stranki napoteni na pravdo za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Neutemeljena je vsekakor tudi pritožbena navedba, da naj bi se opustitev prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko štela kot pripoznava tožbenega zahtevka.
8. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenega od pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, drugi toženi stranki pa povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. ter 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške za sestavo odgovora na pritožbo odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (50,00 EUR po tar. št. 3220 in 20,00 EUR izdatki po tar. št. 6002), skupaj 85,40 EUR. Priznane stroške mora tožnica drugi toženki plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od izteka tega roka.
Op. št. (1): Več o tem Janez Vlaj, Pogled sodnika na odločbe o stroških pravdnega postopka, Pravosodni bilten št. 3/2011.