Jedro

Če je bila predpogodba za kupoprodajo nepremičnine v pretežni meri realizirana in je bila vsa kupnina plačana, prodajalec ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neplačane kupnine, niti plačila najemnine.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zaradi overitve podpisa pogodbe, zavrže. Revizija se v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo, zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec M. H. overiti svoj podpis na prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 22.4.1992 za prodajo stanovanja št.35 v poslovno - stanovanjskem objektu v M. S., ki sestoji iz dveh sob v skupni izmeri 73,45 m2, sicer bo overjeno listino nadomestila sodba. Zavrnilo pa je primarni zahtevek iz nasprotne tožbe za razvezo te pogodbe, izpraznitev in izročitev spornega stanovanja proti temu, da M. H. vrne 1.837.500,00 tolarjev kupnine, tožnica pa plača 331.640,00 tolarjev najemnine, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala E. B. plačati na račun neplačanega dela kupnine znesek 1.094.529,00 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pravdnimi stroški je sodišče odločilo, da mora toženec povrniti tožnici 86.000,00 tolarjev s pripadki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse tri razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči bistveno kršili določila pravdnega postopka, ker sta šteli, da zadolžnica ni le potrdilo, temveč predpogodba, ki ima vse elemente prodajne pogodbe. Ob tem pa sta spregledali, da je bila čez dva meseca sklenjena formalna pogodba, ki je predpogodbo nadomestila in s katero se je tožnica zavezala plačati 2.932.089,00 tolarjev kupnine, dejansko pa je plačala samo 1.837,500,00 tolarjev. Prodajno pogodbo z dne 22.4.1995 sta sodišči upoštevali samo delno, v tistih delih, ki so v korist tožnice, saj sta upoštevali zapis, da davke trpi prodajalec, nista pa upoštevali dogovorjene cene. Sodišču prve stopnje očita še bistveno kršitev postopka zaradi tega, ker je verjelo le tožnici in ni upoštevalo, da sta v vmesnem času pravdni stranki z namenom, da bi se izognili plačilu davščin, sklenili tudi darilno pogodbo za stanovanje, sodišču druge stopnje pa očita, da se je v celoti pridružilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in se ni izjasnilo o bistvenih kršitvah postopka, ki so bile navedene v pritožbi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti sodbi v zvezi s tožbenim zahtevkom E. B. ni dovoljena, revizija v zvezi s primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom M. H. pa ni utemeljena.

Po določilu tretjega odstavka 382. člena ZPP ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kake druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska 800.000,00 tolarjev. Ker je tožnica v tožbi zaradi overitve podpisa označila kot sporno vrednost znesek 4.000,00 tolarjev, revizija ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče v tem delu s sklepom zavrglo (392. člen ZPP).

Sicer pa je revizijo v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov iz nasprotne tožbe s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da sta se pogodbeni in kasneje pravdni stranki dne 2.2.1992 sporazumeli za prodajo oz. nakup spornega stanovanja in da sta vse bistvene sestavine pogodbe zapisali v tako imenovano zadolžnico. Ker ta vsebuje tudi rok za sklenitev pogodbe, sta sodišči pravilno uporabili določilo 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in jo šteli za predpogodbo. Ob ugotovitvi, da je bila plačana kupnina 35.000 nemških mark, da je prišlo do cenitev nepremičnine in urejanja plačila davčnih obveznosti ter da je bilo stanovanje izročeno tožeči stranki, sta sodišči tudi pravilno uporabili določilo 73. člena ZOR, ki določa veljavnost pogodbe (predpogodba je pogodba) za primer, če sta pogodbeni stranki v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale.

Sklicevanje revidenta na kupoprodajno pogodbo z dne 22.4.1992 in na zapis darilne pogodbe, na uporabo materialnega prava ne more vplivati, saj sta bili pogodbi zapisani zaradi ureditve davčnih obveznosti, ki jih je treba plačati pred overitvijo prodajalčevega podpisa.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista storili nobene od očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Očitek, češ da sta spregledali, da je bila približno dva meseca po sklenitvi predpogodbe sklenjena prodajna pogodba, je zmoten, ker bi predpogodbo lahko nadomestila le prodajna pogodba z enako vsebino in sta sodišči šteli pogodbo z dne 22.4.1992 le kot način za izpeljavo sklenjene in realizirane predpogodbe. V sklenjeni navidezni kupni pogodbi z dne 22.4.1992 navedena cena ni odražala prave kupnine in od nje tudi niso bili odmerjeni davki, zato na odločitev v zadevi ni mogla vplivati.

Podobno velja za vsako pogodbo, ki sta jo pogodbeni stranki sklenili zato, da bi do konca izvršili v pretežni meri že realizirano predpogodbo. Glede na navedeno tudi ni utemeljen očitek, da se je sodišče druge stopnje nekritično pridružilo dokazni oceni prvega sodišča. Na 3. strani izpodbijane sodbe, v zvezi z obrazložitvijo na 7. strani prve sodbe je pravilno potrdilo zavrnitev tožbenih zahtevkov iz nasprotne tožbe, saj prodajalec potem, ko je bila kupnina v celoti plačana, ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neplačane kupnine, niti plačila najemnine. Tudi plačilo razlike v ceni ne pride v poštev, saj mu je bila celotna kupnina že plačana.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s tem pravnim sredstvom (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Zato je revizijsko sodišče njen predlog za povrnitev stroškov zavrnilo hkrati z revizijo.