Jedro

Podpisana avtorska pogodba je bila le navidezna pogodba, ker je bila sklenjena za delo, ki ga ni mogoče opredeliti za avtorsko delo, ampak za začasno in občasno delo.

Če navidezna pogodba (avtorska pogodba) prekriva kakšno drugo pogodbo (pogodbo o delu), velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških (2. točka izreka) v izpodbijani sodbi spremeni tako, da glasi: "Tožeče stranke D. V., J. Ž. in I. M. so dolžne toženi stranki plačati stroške postopka v višini skupaj 33.169,00 SIT, tako, da je vsak tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 11.056,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (1. točka izreka).

Tožeče stranke D. V., J. Ž. in I. M. so dolžne toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini skupaj 20.826,00 SIT, tako da je vsak tožnik dolžan plačati toženi stranki 6.942,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati in sicer D. V. znesek 88.087,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1995 dalje do plačila, I. M. znesek 33.317,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila in J. Ž. znesek 36.409,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1995 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Z 2. točko izreka sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam D. V. povrniti pravdne stroške v višini 75.850,00 SIT, I. M. v višini 64.200,00 SIT in J. Ž. v višini 80.700,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. S sklepom pa je za umaknjeni del tožbe postopek ustavilo.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je nagrada del plače, ki predstavlja delovno uspešnost in da mora delodajalec po določilih Zakona o davku na izplačane plače (Ur.l. RS št. 34/96, 31/97, 109/2001) ter Zakona o prispevkih za socialno varstvo (Ur.l. RS št. 5/96 - 97/01) od bruto zneska odvesti davke in prispevke. Delavcu se tako ne izplača bruto znesek, ampak neto znesek, ki ostane po izplačilu zakonskih prispevkov in davkov. Tudi zakonite zamudne obresti se posledično obračunajo od neto zneskov in ne od bruto zneskov, saj delodajalec ne bo plačeval obresti od davkov in prispevkov. Stališče sodišča prve stopnje, da nagrada ni del plače oziroma oblika plačila za delovno uspešnost, temveč je "posebno izplačilo" oziroma poseben prejemek določen z navodilom o projektnem delu, ni pravilno. Kriterije in načine izplačila plače in drugih prejemkov delavcev je določil Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ. Tako je potrebno navodilo o projektnem načinu dela v UIT iz leta 1991 razlagati v skladu z veljavnim Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ in gre za nagrado za delovno uspešnost pri delu v smislu 4., 5. in 6. člena Pravilnika. Tudi v primeru izplačil zneskov po pogodbi o delu mora delodajalec odvesti prispevke in davke (pavšalni znesek za obveznost zdravstvenega zavarovanja), poseben davek na določene prejemke, prispevke za posebne primere zavarovanja ter odvesti dohodnino.

Pritožba je delno utemeljena in sicer glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določil postopka, kot to določa 350. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče sicer ne ugotavlja razlogov za zaključek, da N. J. ne bi imel pooblastila za sklepanje konkretne pogodbe in tako podpisana avtorska pogodba ni neveljavna zato, ker naj bi jo podpisala oseba brez pooblastila (87. in 88. člen ZOR - prekoračitev pooblastil, pogodba ki jo sklene neupravičena oseba), ampak iz drugega razloga.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila podpisana avtorska pogodba le navidezna pogodba, ker je bila sklenjena za delo, ki ga ni mogoče opredeliti kot avtorsko delo. Navidezna pogodba pa po 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se je uporabljal v RS v času spornega razmerja - v nadaljevanju ZOR) nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prekriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odst. 66. člena ZOR). Velja torej prikrita - disimulirana pogodba, to pa je pogodba o delu, s katero je določeno plačilo za projektno delo kot za začasno in občasno delo, in sicer v obsegu, kolikor se sklada z Navodilom glede višine nagrade delavcem.

V Navodilu o projektnem načinu dela v upravi za informatiko in telekomunikacije Ministrstva za notranje zadeve RS je bila določena nagrada. Navodilo v 23. členu določa, da delavcem pripada nagrada le v enkratnem znesku po zaključku projekta, nagrada pa je vezana na procent mesečne akontacije osebnega dohodka za čas trajanja projekta. Ker prikrita pogodba o delu dejansko velja, ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru za začasno ali občasno delo, ne pa za plačilo iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače. Za to dodatno govori podatek, da se izplačilo izvede šele po koncu projekta, v enkratnem znesku. Zato je pravilno, da je sodišče prve stopnje kot osnovo štelo celotno bruto plačo (pravilno je odštelo le nadure, dodatke za dežurstva, potne stroške, regres za prehrano) in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso. Ker je torej šlo za dodatno pogodbeno delo z enkratnim naknadnim izplačilom, je zavzemanje tožene stranke za izplačilo v obliki delovne uspešnosti in s tem upoštevanje davkov in prispekov, neutemeljeno.

Utemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških, saj sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da so tožniki med postopkom delno umaknili tožbe, tako da bi bilo potrebno ta dejstva upoštevati tudi pri določanju uspeha v pravdi. ZPP v 1. odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožniki so med postopkom delno umaknili tožbe, tožena stranka pa jim v tem delu ni izpolnila zahtevka, kar pomeni, da bi bilo potrebno pri odločanju o stroških upoštevati tudi kriterij uspeha v pravdi. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje med postopkom združilo v skupno obravnavanje zadeve opr. št. III Pd 208/96, II Pd 214/96 in III Pd 216/96. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikom ustrezne potrebne stroške in sicer stroške za zastopanje po odvetniku in stroške sodnih taks za D. V. 75.850,00 SIT, za I. M. 64.200,00 SIT in za J. Ž. 80.700,00 SIT, ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki na koncu pravde uspeli glede na v začetku postavljene tožbene zahtevke D. V. v višini 27%, J. Ž. v višini 23% in I. M. v višini 20%, kar pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je tako toženi stranki priznalo kot potrebne stroške za zastopanje po pooblaščencu 450 točk za dve obravnavi in 600 točk za vse pripravljalne vloge med postopkom, pri tem upoštevaje, da je šlo v začetku za tri vsebinsko identične individualne spore. Tako potrebni stroški tožene stranke znašajo skupaj 1.050 točk, kar upoštevaje višino točke po veljavni Odvetniški tarifi 110,00 SIT znaša 115.500,00 SIT in 2% administrativnih stroškov - poštnina v višini 21 točk, kar znaša 2.310,00 SIT. Tako skupni potrebni stroški tožene stranke znašajo 117.810,00 SIT. Upoštevaje uspeh v pravdi na koncu v povprečju za vse tri tožnike v višini 25%, tako znašajo priznani potrebni stroški tožene stranke 88.356,00 SIT. Upoštevaje uspeh v pravdi tožnikov, znašajo njihovi priznani potrebni stroški skupaj 55.187,00 SIT. Ob pobotanju medsebojnih stroškov obeh pravdnih strank z upoštevanjem uspeha v pravdi, so tako vsi trije tožniki dolžni povrniti toženi stranki skupaj 33.169,00 SIT. Tako je vsak posamezni tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v višini 11.056,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela in sicer v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pritožbene stroške postopka priznalo 250 točk za pritožbo in 268,00 SIT za administrativne stroške. Tako potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo skupaj 27.768,00 SIT. Pritožbeno sodišče je uspeh v pritožbenem postopku ocenilo v višini 75%, tako da znašajo priznani stroški tožene stranke v pritožbenem postopku skupaj 20.826,00 SIT in za vsakega posameznega tožnika 6.942,00 SIT, kar je posamezni tožnik dolžan plačati toženi stranki.